Ker je vse svoje življenje natančno in tudi kritično popisal v devetih knjigah, bo tudi o lahkotnem padanju v odvisnost in njenem zdravljenju napisal vse, kar ve. Luj Šprohar je doktor znanosti, bil je direktor urada za invalide, politik, zdaj je predsednik medobčinskega društva slepih in slabovidnih Ljubljana. Želi si še delati, ustvarjati, pomagati.

Luj, v kar dve odvisnosti ste zapadli: močno odvisnost od uspaval in malce blažjo od alkohola – sta bili kakorkoli povezani med sabo?

Alkohol ni bil primarna težava, ker imam srečo, da mi organizem ne pusti piti – naslednji dan imam hudega mačka, dva dni se zdravim, nato pa imam še moralnega mačka. Tako da z alkoholom nisem šel predaleč, včasih nisem pil tudi nekaj tednov. Z uspavali pa je bilo težje: tablete so stvar ugodja. Ne moreš spati, vzameš tableto, padeš v »komo« in se zbudiš z budilko, vmes ni nič. Z leti se človek predaja komoditeti, ni pripravljen trpeti. Od drugih ljudi slišim, da prav tako vse noči ne spijo, a potrpijo, pa je. Jaz pa nisem tak človek, sem bolj uživač, ne trpim rad. In potem vzameš eno, naslednjič vzameš že dve ... in sčasoma sem opazil, da sem začel postajati otožen, žalosten, brez razloga. Morda je bila to posledica jemanja tablet. Morda bi psihiatri rekli, da je bila to depresija, čeprav nisem samomorilen, nikoli nisem mislil na smrt, ampak samo na lepe stvari, na rokenrol v življenju. 

A vseeno ste omenjali tudi alkohol. 

To je bilo pa tako: ob šahu ne moreš ves čas »cuzati« kave, zato sem včasih spil kakšno pivo ali dve. Ali pa tri. In počutje se mi je spremenilo, vse je »štimalo«, bilo je veselo, tako kot v mladih letih. Tablete crkljajo človeka in ga spravijo v neko zamaknjenost. In jaz sem počasi lezel v to. Dokler nisem šel v penzijo, je bilo še vzdržno. Potem pa sem se upokojil oziroma so me upokojili in sem imel več časa za posedanje po lokalih, za pivo in šah, in izgubil sem tudi nadzor nad zdravili. Ne bom govoril, koga vse sem prosil za recepte za tablete, če mi ga nista hoteli napisati lečeča zdravnica ali psihiatrinja. Nisem pa jima hotel priznati, da jih potrebujem več, ker sta mi obe ponujali zdravljenje. Prosil sem zobozdravnika, dermatologa, prijatelje, ki delajo v domovih starejših občanov ..., celo na črnem trgu sem jih kupoval, evro tableta! Škatlico z dvajsetimi tabletami sem imel za dva, tri dni.

Prve tablete ste dobili zaradi bolečin, ker ste padli. Ampak dobili ste uspavalne tablete Sanval, ne tablet proti bolečinam. 

Nisem mogel spati zaradi bolečin, v službi sem bil neprespan. Nisem vedel, da so te tablete zasvojljive. In da jih bom potreboval vedno več. Rekli so mi, naj jih jemljem po potrebi. 

In koliko časa ste jih jemali?

Slabih deset let.

Deset let! In koliko časa ste jih dobivali brez težav?

Na začetku, potem pa so prišli e-recepti in je zdravnica videla, da jih dobivam še iz drugih »virov«. (smeh) In mi je rekla: »Gospod Šprohar, ste pa globoko potonili, kaj bomo z vami?« Sem ji rekel, da mi je vendar ona dala prve. In da bi mi lahko povedala, naj jih ne jemljem prepogosto ali predolgo, ali bi mi dala kaj drugega. Brez tega nisem mogel več spati. Potem sem jih začel jemati tudi čez dan. Če sem se slabo počutil, negotovo v nogah, sem vzel tableto in je bilo dobro. Uredile so mi »sceno« v glavi. A začel mi je padati hemoglobin v krvi in na koncu je moja žena – ne zdravniki – ugotovila, da je to najbrž posledica jemanja sanvala. Na vlaku sem padel v nezavest. Takrat sem si rekel, da je čas za zdravljenje. 

Ampak tudi tukaj niste bili zadovoljni s prvo izbiro, ne?

Najprej sem šel na Poljanski nasip, a mi vzdušje ni ustrezalo, potem v Begunje, a tam ne zdravijo »tabletarjev«, pravo zdravnico sem našel v Idriji, pogovarjala se je z mano tako, da se je nekaj v meni premaknilo, padla je odločitev. Poskrbel sem še za vse v zvezi z izdajo moje knjige in 21. maja vstopil v Psihiatrično bolnišnico Idrija. 14 dni sem dobival samo eno uspavalo na noč, podnevi pa pomirjevala. Na mojo pobudo smo ukinili pomirjevala in sčasoma tudi sanval. Prvo noč sem bil tesnoben, bal sem se, da ne bom spal, a sem vseeno, kot če bi jo vzel. In tako je minilo nekaj noči. 

V tej kliniki ste morali delati neke izpite. Kakšne?

O alkohologiji, abstinenci, recidivu, hišnem redu ... 14. junija, ko sem bil že 14 dni brez sanvala, sem se odločil, da bom šel domov. Poklical sem hčerko, da me je prišla iskat. Motile so me stare sanitarije, če bi zadel na lotu, bi jim z veseljem dal milijon evrov za prenovo. Dve stvari pa sta bili dobri: terapevtke, zdravnice, in imeli so odlično hrano. 

Kako sta hčerki reagirali na to, da se je šel njun oče zdravit od odvisnosti?

Ugotovil sem nekaj lepega. Hčeri sta stari okrog trideset let in mislil sem, da smo se odtujili, da me imata samo za »financ ministra« in kakšne pogovore, nasvete. A bili sta pri meni vsaj trikrat na teden, predvsem mlajša. Videl sem, da me imata bolj radi, kot si mislim. Da nisem zaman vztrajal pri tem, da smo prijatelji. Nikdar nismo izgubili stika. Enkrat sem želel preveriti, ali jemljeta kakšne droge,in sem ju peljal na Poljanski nasip na test. A smo se že pred vhodom vse zmenili. (smeh) Proti kajenju sem jima dajal sto evrov na mesec, da nista kadili. Ena zdaj kadi elektronske, druga pa pol škatlice na dan. Zdaj ju ne morem več nadzirati, saj sta odrasli. 

Kako sta sprejeli zdravljenje?

Zelo dobro, mlajša je rekla, da se je ustrašila zame, da me bo pobralo, ko sem padel skupaj. Že prej sta me opozarjali, da jemljem tablete kot bonbone. V bolnici sta mi prigovarjali, da moram zdržati. Zato me je bilo sram reči, da bom nehal. Itak bi potem prišel nazaj. Tudi žena mi je rekla, naj ne mislim, da me ne marajo, da me hočejo le zdravega nazaj, da me imajo rade. 

Kako je vaša odvisnost vplivala na vajin odnos z ženo?

Ko so jo na terapiji s svojci vprašali, ali sem se kaj spremenil, je rekla, da se ji je zdelo čudno, da se nisem hotel več prepirati. Zdaj imava malo težji odnos kot prej. Pozna se odsotnost mamila v mojem telesu. Zato sem nervozen in zato se včasih malo »brusiva«. 

Zdravljenje ste zaključili predčasno.

Moral bi biti notri deset tednov, sem bil pa štiri. (smeh)

Izpite ste naredili?

Sem, razen predstavitve, sem jim rekel, da imajo mojih devet knjig, ki sem jih napisal o sebi. Ko se nekaj odločim, sem trmast in to speljem. Odločil sem se, da uspaval ne bom več vzel. To sem povedal tudi zdravnikom. Zadnjo tableto sem vzel z veliko jezo, sem ji rekel: Packa, kaj si mi naredila! Konec avgusta bo tri mesece, odkar sem brez tablet. Zdaj pa me malo zafrkava telo. 

Kako vas zafrkava?

Če deset let daješ telesu strup, alkohol, tablete, telo zahteva strup. Vsake tri, štiri dni se mi zgodi, da ne morem zaspati. A potem berem knjigo, pa zjutraj malo potegnem. Telo me lepo prosi, naj mu kaj dam, a mu ne bom. 

Pa saj tudi ženske v menopavzi in moški v andropavzi ne spijo dobro.

Ja, zdaj, ko ne spim kot ubit, res slišim ženo, kako se premetava ponoči, očitno tudi ne spi prav dobro. Ko sem bil mlajši, sem spal, ker sem bil utrujen, od službe, od otrok. Zdaj, ko imam čas spati, pa ne morem. 

Zamerite zdravnikom, ker so vas »napeljali« k tabletam? Morda premočnim, niso vam povedali za stranske učinke ... 

Ne, ne zamerim, ker vem, da so preobremenjeni. Nimajo dovolj časa za bolnike. A svetoval bi jim, da se posvetijo tistim, pri katerih opazijo, da počasi tonejo v odvisnost. Da jim pojasnijo stranske učinke, kam pelje pretirano jemanje. Jaz se o tem s svojo zdravnico nisem nič pogovarjal, potem pa mi je prav ona rekla, kako globoko sem padel. S psihiatrinjo sem se o tem veliko pogovarjal, a bistvenega mi niso povedali. Zdravniki prehitro pišejo recepte. Tudi o stranskih učinkih, padcu hemoglobina, mi niso znali povedati nič. Nad tem sem bil začuden. 

V knjigi omenjate, da je imel tudi vaš oče težave z alkoholizmom.

Res je. Čeprav je vedno trdil, da lahko neha, kadar hoče. Ko sem mu rekel, naj neha, pa mi je rekel, kaj bom jaz njemu govoril. 

Ste se tudi alkoholizma rešili v Idriji?

Hodil sem na terapevtsko skupnost. Včasih sem tam malo dremal. (nasmeh) To so mehki ljudje, alkoholiki. Ki jih je zadelo v mehko. Mene je prav zabolelo, da sem lahko padel tako nizko. A psihiatrinja mi je rekla, da je odvisnost bolezen. In da jo je treba zdraviti. Tako sem si zadal, da se moram odvaditi uspaval in izdati knjigo. Knjigo sem izdal aprila, zdaj pišem drugo, o boju z uspavali. Pa ustanoviti moram novo glasbeno skupino. Iz prejšnje so me vrgli, ker jim nisem dovolil, da med vajami pijejo pivo. (smeh) A počasi. Včasih sem hitel, zdaj pa mi ni treba hiteti. Tudi pišem počasi. Če mi ne gre, ne pišem. Včasih sem pisal na silo in potem brisal, zdaj pa ne več. 

Z leti je prišla tudi modrost.

Vedno sem se rajši družil s starejšimi kot z vrstniki, od njih sem se učil, se pogovarjal z njimi. 

Ste se med zdravljenjem česa naučili?

To so limanice ugodja, ne smeš popustiti. Treba je poslušati tisti svarilni del glave, ki ti pravi: Pazi! Morda na začetku paziš, da vzameš eno tableto, nazadnje pristaneš na treh tabletah na dan. V Idriji sem srečal žensko, ki je bila odvisna od računalnika, če ga dvajset minut ni začutila pod prsti, je postala živčna. Sem vprašal odvisnico od alkohola, kaj jo je gnalo v to, kaj jo je jahalo, ona pa mene, sem ji rekel: Ja, kaj, hudič me je jahal! Povsod so in padajo. Tam vidiš in doživiš marsikaj. Bil sem edini tabletar in edini z visoko izobrazbo. V kliniki moraš biti ves čas zaposlen, s terapijami, pogovori, obroki, ves čas je red. 

Kako se zaposlite zdaj?

Predvsem pazim, da čez dan ne grem spat. Sede poslušam knjige, grem na sprehod, vzamem v roke kitaro, pišem oziroma narekujem knjigo v kasetofon, grem na društvo slepih, rad bi šel nazaj v službo, na ministrstvo za zdravje, na področje ranljivih skupin, ljudi s težavami v duševnem zdravju, invalidov, brezdomcev, Romov, a pravijo, da to ni prioriteta. Če to ni prioriteta, kaj pa je potem!? A ker sem kritičen do tistih, ki so nastavljeni politično, me ne marajo, se me bojijo. Škoda je vseh mojih izkušenj, spoznanj in strokovnega znanja, ki bi ga lahko ponudil tistim, ki ga potrebujejo.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

01_Zarja_Jana_37
Zarja Jana
Zarja Jana 37