Mamila na osnovnih šolah

Lahko sem vsak dan zadeta, če hočem

Jelka Sežun / Revija Zarja Jana
15. 9. 2019, 20.10
Deli članek:

Sedeli sva na kavi, njene besede so se zlivale čezme in bila je najbolj srce parajoča zgodba, kar sem jih kdaj slišala. Bila je povsem odkrita. Brutalno odkrita.

Profimedia
Fotografija je simbolična

Na vsa vprašanja je odgovorila iskreno in brez pomisleka. In sem ji nazadnje rekla, bi radi, da kaj od tega, kar ste mi zdajle povedali, ne napišem? Vse napišite, je rekla, razen imen. In pozneje, ko sva se poslavljali, je rekla, veste, jaz to vsem povem. Ni me sram. Izpovedujem se malo zato, da je meni lažje, predvsem pa drugim staršem v svarilo!

Mimogrede, ali ste prepričani, da res veste, kaj zdajle počne vaš otrok?

Če se ne bi več naključij sestavilo v srečno konstelacijo, morda še danes ne bi vedela, kaj počne njena mlajša hči, povsem neproblematična povsod priljubljena štirinajstletnica: »Mlajši hčeri sem vzela telefon, zato si je od starejše sestre izposodila računalnik in si dopisovala preko družbenih omrežij, bilo je očitno, da je nekaj v zvezi z mamili. Starejša je potem seštela ena in ena, ker jo je že enkrat prej opazila samo na klopi, šla je k njej in jo nekaj spraševala, ta mala je bila pa čisto odsotna. Starejša je povezala stvari in odkrila, da se njena mlajša sestra drogira. Iz dopisovanja je tudi razbrala, da ta mala mamila tudi prodaja. En teden je premišljevala, kaj naj naredi, hotela je sama rešiti stvar, a je nazadnje uvidela, da ne more, in je povedala meni, hvala bogu. Tisti dan sem pregledala sobo mlajše hčerke in našla zavitke trave. V lekarno sem šla kupit urinski test za mamila. Štiri ali pet stvari lahko testiraš s tem. Ko je hči prišla domov, sem jo zaprla v sobo, dala sem ji vedro, pa sem rekla, semle se polulaj. Na to ni bila pripravljena, ni imela vode, da bi lahko goljufala. Bila je pozitivna na THC, na druge stvari ne, hvala bogu.

Da grem po test, mi je svetovala starejša hči. Saj ti otroci vse vejo! Veste, kaj mi je rekla starejša, ko sem norela, kakšna mafija je to? ‘Pa kaj je s tabo, mami? Jaz sem lahko vsak dan čisto zadrogirana, če hočem. Pri nas na gimnaziji je toliko droge in toliko zadrogiranih, da si še misliti ne moreš.’«

Približno tam je urejeni, nedolžni svet ločene mame dveh najstniških hčera rekel bum! in se sesedel sam vase.

In seveda nočeš reči, moj otrok se drogira

»Sprva sploh nisem vedela, kaj naj naredim, bila sem zelo zmedena, užaljena … no, ne užaljena, razočarana. Žalostna. Podrl se mi je svet. Pa ta mala je bila, njej bi še dudko dala! Štirinajst let je bila stara.

Nisem vedela, kaj naj, razmišljala sem, nisem vedela, ali naj jim v šoli to povem ali ne, ali mi bodo pomagali ali ne, kaj bodo naredili. Potem me je pa čez dva dni poklicala hčerkina razredničarka, ker je bila ravnateljica opozorjena, njo je klical ravnatelj sosednje šole, da je moja hči v skupini mladostnikov, ki so jih zasačili, da se drogirajo. Eden od staršev je to po naključju odkril na neki aplikaciji, kjer so se mulci drug pred drugim hvalili, kdo več speeda potegne, kdo več tablet poje …, take stvari. Vključenih je bilo kakšnih dvajset otrok od sedmega do devetega razreda, torej starih od trinajst do petnajst let.«

To je bilo letošnjega januarja.

»Tisti trenutek, ko me je razredničarka poklicala, sem se odločila, da bom povedala vse, kar vem. Ker vem, da noben otrok te starosti ne reče sam od sebe, jaz se bom pa drogiral. In se tudi ne drogira sam. Tega ne verjamem.

Dobile smo se na sestanku, razredničarka, ravnateljica, jaz. Onidve sta povedali, kar sta vedeli, jaz tisto, kar sem vedela sama. Nisem vedela, kaj storiti, pa mi je ravnateljica predlagala, naj otroka prepišem k očetu, naj hčerko preselim k njemu in v drugo šolo. Rekla sem, da ne, preselila  bi jo kvečjemu k mojim staršem, in mi je povedala, kako naj to izvedem. Ker sicer to ni preprosto, če otrok ne stanuje tam. In seveda nočeš reči, moj otrok se drogira in bi ga rada preselila  k vam. Rekla je, da je najbolje, če ji pri mojih starših, ki živijo v okolici Ljubljane, prijavim začasno prebivališče. To sem tudi naredila in hčerko v dveh dneh preselila, izpisala iz šole in vpisala v novo. Živela je pri mojih starših, saj jaz ne morem pustiti službe, ne morem kar nehati delati, saj mora nekdo plačevati račune. Dogovorila sem se s starši, ki jo tudi nadzorujejo, ob vikendih sem jo šla pa iskat in je bila z mano.

Bila je v šoku, ker ni verjela, da bom to res naredila. Malo sem ji tudi nakazala, da so jo vrgli iz šole. Moram potrkati, za zdaj se je zelo dobro izšlo.«

Podjetnica leta

»Grozno srečo sem imela, da mi je starejša hči vse povedala, tudi take stvari, za katere bi bilo bolje, da jih ne vem. Sestri je pa ta mala veliko povedala, kajti prvi mesec je bila strašna kriza, ker je bila jezna name, da sem jo preselila, zanjo je bil to šok. Moji starši so strožji, pri njih je drugače kot pri meni. Pa to, da sem jo tako rekoč odrinila do sebe, to je bil zanjo šok. Šok zame in zanjo. Potem je moji starejši hčeri razlagala, ‘le kaj mami misli! Jaz se bom še naprej drogirala, teh nekaj mesecev bom že zdržala. Bo že videla! Vsako noč sanjam, kako jo davim.’ Pa da se bo ubila in podobne stvari. Grozno, res. In ne veš, kaj storiti. Tista dva dni po razkritju, ko je bila še doma, sta bila najtežja dneva v mojem življenju. Morala sem iti v službo in nisem vedela, kaj bom našla, ko pridem domov, se bo vrgla čez balkon, skozi okno, se bo obesila, bo ušla … V petek smo imeli sestanek na šoli, v soboto mi je pa ušla. Nikamor je nisem pustila, potem sem pa zaspala in je šla. Ne vem, kje je bila. Ponoči sem se zbudila in šla pogledat. Najprej sem mislila, da spi, potem sem šla še enkrat nazaj, prižgala luč. Položila je blazine na posteljo, nje pa ni bilo. Oblekla sem se, sedla v avto, se vozila naokrog, a je nisem nikjer našla. Mislila  sem, da je mogoče z neko prijateljico, vendar nisem poznala njenega naslova, njenega priimka, nič nisem vedela. In sem šla domov, rekla sem si, do jutra počakam, potem pa pokličem policijo, če bo treba. Prišla je ob pol šestih. Rekla je, da je bila pri prijateljici, da se je šla poslovit. Ne vem, kje je bila. Ne vem, s kom je bila. Njeno družbo poznam le delno. Kamorkoli pride, ima takoj milijon prijateljev.

Takoj, ko je prišla na novo šolo, je vse vedela, kdo prodaja, za koliko, imela je že načrte, kako bo iz Ljubljane vozila drogo v novi kraj, da bo tam prodajala, ker je dražje … Ravnateljica je rekla – saj ni dobro, da je to rekla kar pred njo – da je ‘podjetnica leta’.

Enkrat sem našla veliko vsoto – no, zanjo je sto evrov veliko – a se je znašla, včasih ji oči kaj da, in je rekla, da ji je oči dal in je hranila. Dva dni me je kljuvalo, ampak ne vem zagotovo, včasih ji jaz kaj dam, pa kaj ji da oči … A ko mi je starejša hči povedala, takrat sem vedela, da nekaj ni v redu. Rekla sem mlajši, kaj ti nimaš rada svojih prijateljev? Ti veš, da jim s tem škoduješ? Pa je rekla, saj ne prodajam njim, prodajam drugim.«

Dekličin oče se zaradi hčerkinih podvigov ne vznemirja pretirano, pravi, da hči pač »eksperimentira«. In še tole je treba poudariti, opisani dogodki niso iz kakšne zloglasne ljubljanske četrti, zgodilo se je v mestnem naselju, kjer prebiva srednji sloj.

Gospa, desetletnike zdravimo

Da je imela veliko srečo, reče še večkrat. Srečo, da ji je druga hči vse povedala. Srečo, da je našla pomoč. Srečo, da je bilo v novi šoli bolje. »Ko je prišla v novo šolo, se ji je zelo izboljšal uspeh. Saj ne, da je imela prej težave, bila je povsem netežavna, prav v tem je problem, zato tudi nisem nič opazila. Ko sem ji naročila, kdaj naj pride domov in kaj naj naredi, preden gre ven, je vse naredila in prišla domov takrat, ko je bilo treba. Zaprla se je v sobo, in to je bilo to. V šoli ni nikoli blestela, nikoli ni bila nadpovprečna, vedno je bila povprečna. Morda so ji ocene res malo padle, ampak ne drastično, ne toliko, da bi si rekel, joj, zdaj je pa nekaj narobe!

Jeseni gre v srednjo šolo. Zelo me skrbi. Ampak na srečo sem našla psihoterapevta na Centru za odvajanje od drog. Hčerki sem postavila pogoj, da se mora z nekom pogovoriti. Če se noče z mano, naj gre pač k psihologu ali psihiatru. Poslala sem jim mail, bili so zelo odzivni, predstojnik me je poklical takoj naslednji dan in v dveh dneh sva prišli na vrsto in šli tja na razgovor, potem so ji določili terapevta. Predstojnik je rekel, o, v … ste jo prepisali? Veste koliko mamil je tam?

Imam tako službo, da poznam veliko ljudi, in ko sem se pogovarjala s starši, sem ugotovila, da je tega ogromno! To je resen problem. Terapevt, ki me je očitno hotel potolažiti, ker sem bila tako obupana, je rekel, ‘gospa, desetletnike zdravimo'.

Predstojniku sem rekla, da si želim, da bi bil terapevt moški, ker hči že od nekdaj raje komunicira z moškimi. Terapevt pravi, da se moram postaviti v njeno kožo. Saj na neki način se, samo mislim, da bi se morala pa malo tudi ona v mojo. Vem, da je težko, samo štirinajst let je stara. On pravi, da ni tako komplicirano, kot se meni zdi. Meni pač terapevt pove, kolikor mi pove, kar mi je čisto prav. Ni mi treba vsega vedeti, mislim, da je celo bolje, da ne. In verjamem, da je med njima medsebojno zaupanje, in je zato prav, da mi ne pove vsega. Rekel mi je, da jo lahko vozim k njemu tudi dvajset let, če hočem.

Hčerka je od januarja do junija hodila k terapevtu, septembra bova spet začeli. Ves čas je bila čista, saj je imela vsak teden na kliniki odvzem urina. Enkrat, ko sva bil tam, sem ji rekla, glej, kje lahko končaš. Tam so odvisniki, iz komune jih vozijo na dnevno kliniko, kjer jim testirajo urin in dajejo metadon. Poslušali sva ljudi, ki so se pogovarjali med seboj. Neki fant je rekel, kako dobro, da sem se nehal drogirati, mi vsaj kaj denarja ostane. Pozneje sem ga prosila, naj kaj več pove, da bo slišala moja najstnica, ki sploh ne ve, kaj dela, in je mogoče dobro, da to sliši. Star je 35 let, drogira se od 19. leta, zdaj je dve ali tri leta čist, in je povedal, kako grozno je to. In potem so se odprli tudi drugi, najprej so bili zelo zadržani. Mislili so, da jaz hodim tja!«

Besna na ves svet

Hči ji nikoli ni povedala, od koga je dobivala mamila. O tem noče govoriti, pravi njena mama. In čeprav meni, da se stvari – za zdaj – obračajo na bolje, dobro ve, da zgodbe še ni konec. Zelo je razočarana nad vodstvom hčerkine prve šole, obljubljali so ji pomoč, pravi, potem so jo pa pustili na cedilu: »Hotela sem vse razkrinkati, ker sem bila zares besna na ves svet. Povedali so mi, da so na oni drugi šoli obvestili kriminaliste, in sem hotela, da me povežejo z njimi. Hčerki sem zaplenila dva telefona, eden je bil njen, drugi pa ne vem, od kod se je vzel. Hotela sem ju dati kriminalistom, da pogledajo. Otroci morajo te stvari od nekoga dobivati. Pa nisem prišla do kriminalistov, ker mi ravnateljica ni dala številke. Obljubila mi je tudi številko terapevta. Saj sem sama iskala po internetu, ampak ne veš, kateri je dober, kam se obrniti, koga prositi. Dvakrat sem jo klicala, bili sva zmenjeni, pa se mi ni več oglasila in ni poklicala nazaj. Zelo skrb vzbujajoče se mi zdi to, da ravnatelji  niso pravilno odreagirali. Nekje sem prebrala, da je ravnatelj na oni drugi šoli rekel, da so dobili samo enega, in to je čista laž! Čista laž. Verjamem, da hočemo vsi starši zaščititi svoje otroke, ampak ni prav, da tega ne razkrinkajo. Razočarana sem nad tem, da niso ukrepali naprej, saj moja hči ni edina, na šoli, na tej in na oni drugi, je tega veliko. In je neumno, da tako ščitijo svoje interese. To ni pošteno! Kje so pa tukaj interesi otrok?«

Ravnateljica: šola ni policija ali sodišče

Ravnateljica šole, ki jo je najprej obiskovala štirinajstletnica, trdi, da so naredili vse, kar so lahko, in opozarja, da starši premalo vedo, kaj njihovi otroci počnejo z aplikacijami na svojih pametnih telefonih in na internetu:

»Pri raziskovanju se je izkazalo, da so bili vpleteni tudi srednješolci, v številnih komunikacijah preko instagrama, snapchata … pa je bilo omenjeno tudi ime naše učenke, o čemer me je obvestil ravnatelj sosednje šole. Takoj je stekel protokol ravnanja v takih in podobnih primerih: obveščanje matere, osebni razgovori z učenko in njeno materjo, obveščanje policije, kjer so se nemudoma odzvali in ukrepali v skladu s svojimi pooblastili, opazovanje dogajanja okoli šole in na šoli v skrbi, da bi odkrili, če je morda še kateri od naših učencev vpleten v dogajanje. Izkazalo se je, da ni bil vpleten nihče drug.

Mati devetošolke se je na vsa vabila odzivala in sodelovala s šolo, se je pa že v prvem razgovoru pokazalo, da je pri vzgoji nemočna, da dekle ne spoštuje in ne upošteva domačih pravil in meja ter se druži s starejšimi vrstniki. Materi ni želela izročiti telefona, nekaj vpogleda v njeno digitalno komunikacijo je mati dobila šele na skupnem razgovoru v šoli, ko je bila deklica zaprošena s strani šole, da to stori. Mati je s šolo odkrito spregovorila, da je nemočna. Povedala je, da zaradi dvoizmenske službe težko nadzoruje svojo hčer, zato je predlagala, da bi hčerko začasno preselila k svojim staršem in jo hkrati prepisala na šolo v tem okolišu, saj bi jo tako umaknila iz družbe, s katero se je družila, hkrati pa bi bila deklica pod večjim nadzorom. Bilo je ravno ob zaključku prvega ocenjevalnega obdobja in ker deklica nima učnih težav ter je zelo priljudna, smo materin predlog podprli. Ker je bilo dekle v razgovorih izredno zaščitniško do svojih prijateljev in 'digitalnih znancev', je bila to v tistem trenutku najboljša rešitev. Mati je prešolanje izpeljala v nekaj dneh, midve pa sva ostali še nekaj časa na telefonski zvezi. Obljubila sem ji osebno številko terapevta, ker pa je žal nisem dobila, sem predlagala, da pokliče direktno v njegovo ambulanto. Z materjo sva bili na zvezi tudi po tem, ko sem govorila s kriminalistom, kakšne so možnosti, da bi mati prinesla telefon svoje hčerke, za katerega ni imela gesla, na policijsko postajo, kjer bi ga 'odprli' in pregledali njeno vsebino. Prenesla sem ji besede kriminalista, ki mi je povedal, da policija takšnih pooblastil nima, da ne sme in ne more tega narediti brez odredbe sodišča in da bo to morala storiti mati sama. Gospa je bila zelo razočarana, saj je od šole in policije pričakovala, da bomo rešili težave, ki jih je imela s svojo hčerko, kar sem v tistem trenutku kot mati lahko zelo razumela.

Neprimerni vzgojni pristopi otrokom ne postavljajo meja, posledično se pojavlja nezaupanje v strokovno delovanje šole, mladostnikom pa rastejo krila, 'saj jim itak nihče nič ne more'. V šolah se zelo zavedamo pasti digitalne tehnologije in izpostavljenost osnovnošolcev drogam, zato izvajamo številne preventivne dejavnosti, v katere vključujemo tako učence kot starše. Danes mladi niso prav nič drugačni, kot smo bili mi, tudi oni poizkušajo in preizkušajo meje. Je pa v njihovem svetu ena past več, v katero se lahko ujamejo, česar se starši premalo zavedajo. Ko otrokom omogočijo, da postanejo srečni lastniki pametnega telefona in neomejenega dostopa do interneta, jih tako 24/7 izpostavijo neomejenemu pretoku informacij, vključevanje v spletno življenje pa je podobno življenju na ulici. Poleg tega je internet povzročil še nekaj, mlade je prepričal, da marihuana nima negativnih učinkov na zdravje in kot taka tudi za njih sprejemljiva. Vloga staršev je, da se pogovarjajo, nadzorujejo in predvsem vzpostavijo zaupanje z otroki glede načina uporabe in dostopnosti spletnih aplikacij. Šola ni policija ali sodišče, pomaga pa pri reševanju težav, v katere zabredejo mladostniki v šoli ali izven nje. Prednost pri reševanju težav je v odzivnosti staršev in njihovem zavedanju, da je šola institucija, ki si ne izmišljuje in ne laže o otroku.«

Pedagoginja: učitelji se večinoma obrnejo stran

Pridobili smo še neuradno mnenje pedagoginje z dolgoletnimi izkušnjami na različnih šolah:

»Takole je: lahko se gremo preventivo (predavanja o drogah, pričevanja ozdravljenih ..., na tem področju se veliko dogaja). Ko se zgodi, da nekdo zabrede, se pa večinoma učitelji obrnejo stran in si mislijo, da je to naloga staršev. Redko se zgodi, da koga ujamemo pri preprodaji (bolj po pričevanjih sošolcev), to se dogaja na straniščih, kjer ne sme biti nadzornih kamer in tudi nimamo vstopa, ker je to zasebni prostor, ali pa se dobijo kje zunaj. Seveda se lahko v šoli vse dogovorijo, na to nimamo vpliva. Na vseh šolah, kjer sem delala, smo vedno takoj ukrepali, če smo posumili, da je kak učenec 'zadet'.  Poklicali starše, to je edino, kar lahko storimo, v drugo se ne smemo vtikati. Razen če bi bil agresiven, nevaren ali življenjsko ogrožen, takrat se kliče policija oziroma reševalci. Zelo kompleksna situacija. V bistvu šola nima veliko manevrskega prostora. Druga stvar je varovanje osebnih podatkov, o tem se ne sme govoriti. Lahko jih vedo zaposleni, a ven ne smejo. Večinoma to rešujemo s pogovori. Če je res zelo hudo, se vključi druge institucije, CSD, prevzgojne zavode ..., sicer pa se največkrat ustavi prav pri starših, ki si predolgo zatiskajo oči ali pa zahtevajo, da se nihče ne vtika.

Šola mora vzgajati, ozaveščati in osveščati! Ukrepa samo, ko strokovni delavci presodijo, da je otrok v resni nevarnosti (kar ob konzumiranju drog v bistvu je), a saj nič ne moreš. Če moti pouk, ga ne smeš poslati domov, nimaš nobenih pravic karkoli drugega narediti, kot biti strpen in potrpežljiv. Pošlješ ga k svetovalni delavki, z njo se pogovori, ona obvesti starše ... to je po navadi praksa. Potem je pa odvisno od staršev.

Kaj šola še lahko naredi: ima zaposlenega varnostnika, ki nadzoruje, kaj se dogaja. Sumljivih učencev ne spuščajo med urami iz razreda, med odmori jih ne moremo nadzirati. Učitelji dežurajo v vseh prostorih med odmori, pred poukom in po, uredi se varstvo za čakajoče, da se točno ve, kje mora kdo biti. Mi smo imeli tako prakso, da dokler so imeli pouk, niso smeli zapuščati šole, tudi če so imeli prosto uro. Organizirali smo varstvo in so morali čakati tam, da so bili pod nadzorom in varni. Po koncu pouka na urniku šola nima več pravice niti dolžnosti paziti na njih.«

Policija: vprašanje moralne odgovornosti

Nekaj vprašanj smo zastavil itudi policiji, na primer ali je šola dolžna prijaviti, da njihov učenec jemlje ali prodaja mamila. »To vprašanje izpostavlja dilemo, s katero se srečujemo že vrsto let,« odgovarjajo. »Zakon o kazenskem postopku, v 145. členu navaja, da so vsi državni organi in organizacije z javnimi pooblastili (šola je), dolžni naznaniti kaznivo dejanje, za katerega se storilec preganja po uradni dolžnosti, če so o njem obveščeni, ali če kako drugače zvedo zanj. Prav tako lahko vsakdo, v skladu s 146. členom Zakona o kazenskem postopku, naznani kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti. Slovenski Kazenski zakonik (KZ-1) sicer ne predvideva kazenske odgovornosti ravnatelja, učiteljev in ostalih zaposlenih v šoli za primer opustitve ovadbe kaznivega dejanja ali storilca. To velja tudi za kazniva dejanja s področja prepovedanih drog. Teh oseb v šoli namreč ne moremo šteti za uradne osebe. Gre pa ob takšni neodzivnosti odgovornih v šolah za vprašanje t.i. moralne odgovornosti in integritete.« Za brezplačno ponujanje ali prodajo drog v ali v bližini izobraževalnih ustanov pa je zagrožena hujša zaporna kazen in sicer od treh do petnajst let zapora.«

In da, tako kot mama iz naše zgodbe tudi policija zaznava vse več mamil v osnovnih šolah: »Tudi policija se pogovarja z ljudmi in ugotavlja podobno situacijo. Določene informacije, s katerimi razpolagamo, resnično nakazujejo, da se prepovedane droge pojavljajo tudi v osnovnih šolah. Informacije sproti preverjamo, vendar pa je ugotovljenih/dokazanih primerov zelo malo. V letu 2016 smo obravnavali 53 kaznivih dejanj s področja prepovedanih drog mladoletnih storilcev, v letu 2017 je bilo teh 90, v letu 2018 - 59 in v letošnjem letu, do vključno 12.8.2019, 65 tovrstnih kaznivih dejanj.

Ker gre pri otrocih za posebej ranljivo skupino jim v prvi vrsti zagotovimo varnost in spoštovanje njihovih pravic, šele nato pa jih obravnavamo z vidika storilcev dejanj, ki imajo znake kaznivega dejanja. Država se očitno tega tudi zaveda, saj je v pripravi nov Zakon o mladoletnih storilcih kaznivih dejanj (predlog zakona je dosegljiv na internetnih straneh).«

Policija svetuje, da se starši za pomoč obrnejo »k posameznim nevladnim organizacijam, ki profesionalno pokrivajo to področje. Policija že vrsto let dobro sodeluje z večino nevladnih organizacij, med njimi
Združenjem DrogArt, ki ima na tem področju dolgoletne izkušnje. Gre za zasebno neprofitno volontersko organizacijo z glavnim namenom zmanjševanja škodljivih posledic drog in alkohola med mladimi.«                     

Pri štirinajstih postane mladostnik kazensko odgovoren. »Po prejemu ovadbe, ki jo poda policija, tožilstvo zahteva uvedbo pripravljalnega postopka. Postopek proti mladoletniku je lahko uveden za vsa kazniva dejanja samo na zahtevo tožilca. V postopku proti mladoletnim osebam se sicer ne vlaga obtožnih aktov, temveč predloge za izrek vzgojnega ukrepa ali kazenske sankcije. Sodišče mladoletnikom v primeru, da se ugotovi, da so storili kaznivo dejanje, izreka vzgojne ukrepe. Vzgojni ukrepi se delijo v nezavodske, med katere sodijo ukor, navodila, prepovedi in nadzorstvo organa socialnega varstva. Med zavodske sodijo vzgojni ukrep oddaja v vzgojni zavod, oddaja v prevzgojni dom in oddaja v zavod za usposabljanje. Mladoletnik se lahko tudi huje kaznuje, ko se mu izreče denarno kazen in mladoletniški zapor. To velja v hujših primerih kaznivih dejanj, kjer je predpisana kazen zapora pet let in več. Sodišče sicer zaporno kazen izreče le izjemoma, ob tem pa mora upoštevati težo kaznivega dejanja in visoko stopnjo kazenske odgovornosti.«

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

Zarja Jana
Zarja Jana 37