Ne le v mestu ob Rinži, daleč naokrog je znan podjetnik med Romi, ki je pred skoraj 35 leti na zemljišče senčne lege pod Stojno postavil največji avtoodpad v Sloveniji. Sesula se je prejšnja država, z njo tudi cele tovarne in manjša podjetja, a je Boris preživel vihre. Celo več. Gospodar je na novi lokaciji postavil večdružinsko hišo, ob kateri je sezidal delavnice z opremo za razgradnjo avtomobilov. In pridobil še večje zaupanje ljudi. O Borisu se od nekdaj govori s spoštovanjem, ki si ga je prigaral tudi s podjetništvom, predvsem pa z drugimi lastnostmi, po katerih bi se morali zgledovati njegovi rojaki. Poštenje in humanost sta mu položena v zibko, v pogovoru komaj pritrdi resnico o sebi.

NESREČA GA JE ZAZNAMOVALA

»Življenje je res kratko, a v letih, ki jih odšteva, se človeku marsikaj zgodi. Tudi meni se je. Družinske tragedije, bolezen, posel. Ta 20. julij, bila je peklensko vroča nedelja leta 1996, skoraj pred vrati doma, je huda prometna nesreča v črno zavila tri družine,« pripoveduje Boris in podrobno zavrti film dogajanja skoraj četrt stoletja nazaj. Vrstnika iz Ribnice in Ljubljane, 23-letna Dejan Golež in Aleš Kodrič, sta na avtobusni postaji na Bregu pri Kočevju z osebnim avtomobilom znamke Golf z veliko hitrostjo trčila naravnost v avtobus, ki je bil v zgodnjih večernih urah tik pred ciljem po enodnevnem izletu 32 članov Planinskega društva Kočevje po slovenskih pokrajinah. Tretja žrtev je bila 48-letna vodnica s tega avtobusa, Slavka Šubic, umrla je med prevozom v ambulanto, v njegovem avtomobilu.

SOPROGA SKORAJ OKAMENELA

»Boris, Boris, cesta gori,« je vpila soproga Darinka in skoraj okamenela ob pogledu na grozeč prizor. Vozil je nekaj deset metrov pred avtobusom. Pred njim ni bilo nikogar, tudi zadaj ne. Nemudoma se je ustavil, ženo in štiri mladoletne jokajoče otroke je postavil na cesto. Tvegal je življenje. Pločevine se ni več videlo, le ogenj in dim sta rezala daleč. Prisebni voznik avtobusa je kričal, naj razbije šipe in jim tako pomaga.

Izpod pokrova avtomobila je Boris, ne da bi vedel, da jo ima, sunkovito izvlekel daljšo železno palico. Z njo je tolkel po steklih in vpil, naj potniki skočijo iz avtobusa in se rešijo. »Pomagal sem vsem 31 izletnikom, da so zapustili avtobus, ki je tako kot avtomobil po silnem trčenju pristal na polju in povsem zoglenel. Tudi mlada fanta pod zveriženimi sprednjimi kolesi. Pogled na to me je dotolkel,« pravi Boris, ki ga je načelo zdravje, in pri tem nemočno skomigne z rameni. 

Nazadnje je v avtobusu blizu voznika ostala hudo poškodovana vodnica. Naložil jo je v avtomobil in odpeljal do zdravstvenega doma. Drugi, tretji, četrti dan so ob prižigu sveč na kraju tragedije vsi točili solze, tudi kralj Romov, kot so ga klicali. Solza mu obraz orosi tudi, ko se v dnevnem prostoru svoje hiše ozre proti uokvirjeni državni medalji za hrabrost pri reševanju ljudi iz gorečega avtobusa, ob njej pa so številna druga priznanja, pohvale in zahvale za podjetniški trud, društveno sodelovanje in ekološko ozaveščenost.

TRAGIČNA IZGUBA SINA

Leta so mu izstavljala same trpke račune. Niti sam ne ve, kako sta srce in krhko zdravje zdržali veliko bolečino, ko je sprejemal sožalje ob smrti sina Borisa - Boba na pustno nedeljo, 20. februarja leta 2012. Skupina Romov ga je tistega dne dopoldne na kočevskem Petrolu brutalno napadla in potolkla ter nato s kraja dogodka pobegnila. »Najtežje je v življenju, ko starši pokopljejo otroka, ki je bil povrh zverinsko pokončan,« je bil Boris znova dotolčen, ko so bili rablji njegovega sina čez nekaj let skoraj vsi oproščeni.

Poldrugi mesec je na nitki viselo življenje sina Jadra, ki je skupaj s soprogo Tanjo leta 2002 od očeta, ki se je invalidsko upokojil, prevzel obrt. Okoli druge ure je bilo, sredi aprila letos, ko je Jadra v delavnici po glavi udaril vitel na dvigalu tovornjaka. Zmedeni domači so ga le pripeljali na kočevsko urgenco, od tam pa helikopter v UKC Ljubljana. Neodzivnega je po dveh tednih doletela še možganska kap. A jo je, na presenečenje zdravnikov, prestal, kot tudi črne slutnje, da bo hrom.

Rad pa bi tudi spoznal gospo, ki je 10. maja njegovo soprogo ogovorila pred trgovino v Kočevju. Iz denarnice ji je v roko dala podobo Matere božje iz Medžugorja in dejala: »Jadro bo ozdravel.« In je, se Borisu zaiskri v očeh.