Skupina kakšnih dvajsetih udeležencev, vsi so »penzionisti«, se spusti v dir. No, roko na srce, bolj v nekakšni lahni drnec. Po teku, ki izbriše z obrazov še zadnje sledi spanca, naredijo krog, se primejo za roke in vsak pozdravi soseda. Če pozabiš njegovo ime, ti ga prijazno pove. Nihče se zaradi pozabljenega imena ne jezi, saj smo vsi v istem »zosu«. Leta pač prinesejo posebne »radosti« in pozabljivost sodi zraven. Ko je opravljen ritual pozdravljanja, se začne zares!

Mlinček, želva, čaplja

Telovadnim zanesenjakom sem se pridružila pred letom dni. V začetku sem samo strmela, ko je voditelj, ki ga menjamo, da ne postane preveč dolgočasno in predvidljivo, zaklical ime naslednje vaje. Me zanima, kaj bi si vi predstavljali, če bi slišali: zdaj pa tresenje rok, pa mlinček, na vrsti je plavanje, tečemo na smučeh, brišemo tablo, pazi zdaj – želva!, pa vijak in trebušni ples. Nekatere vaje so lahko tudi malce nevarne,  ko na primer delaš čapljo, se lahko tudi zvrneš. To je namreč vaja za ravnotežje, pri kateri stojiš na eni nogi, drugo nogo pa vlečeš proti sebi, da razteguješ stegenske mišice. Naprej, recimo vaja želva  pomeni, da izteguješ vrat naprej in nazaj. Imamo tudi vajo »glavo v travo«, v našem primeru glavo v pesek, ker delamo na prostoru, ki je posut s peskom, kjer se z iztegnjenim hrbtom, razkoračeni in prekrižanimi rokami skušamo čim bolj približati tlom. Sčasoma se tudi teh poimenovanj navadiš, počasi pa usvojiš tudi pravilno delanje vaj. Voditelja pa nujno potrebujemo zato, da delamo usklajeno in ne mahamo vsak po svoje. Kako bi pa to izgledalo, lepo vas prosim!?

Stari smo že skoraj pet let!

Dora je članica skupine že od samega začetka delovanja šole v Grosuplju. »Univerza za tretje življenjsko obdobje je organizirala predavanje dr. Nikolaja Grišina, ki je avtor metode »1000 gibov«, kakor se uradno imenujejo vaje za razgibavanje, in ustanovitelj Šole zdravja. Udeleženci predavanja so bili navdušeni in so začeli telovaditi tako rekoč takoj.« Dora pripoveduje o začetkih, ko nihče še ni vedel nič o vajah, na pomoč so priskočili šolarji z Iga, ki so vodili vadbo na  začetku. No, kmalu so šli na usposabljanje za vodje vaj tudi Grosupeljčani in danes imamo ustrezno izobražen »kader«. Kot zanimivost mi je povedala, da je bil dr. Nikolaj Grišin, Rus, ki že dolgo let živi v Sloveniji, in je zdravnik- nevrolog in manualni terapevt, v svoji domovini vojaški zdravnik. Tam je v svoji službi  težko gledal trebušaste in zavaljene vojake, s katerimi je imel opravka, zato si je zamislil vadbo, imenovano 1000 gibov, ki naj bi jih obdržala v dobri telesni kondiciji. Doktor Grišin pravi, da sta red in disciplina, ki jih usvajamo z vsakodnevno vadbo, najpomembnejši za duhovni in telesni napredek. Drži, vam povem iz prve roke!

Naš »precednik«

Tone, no uradno je Anton Rajh je predsednik grosupeljske šole zdravja že od samega začetka. Resen in dosleden mož, ki zna ukrotiti tudi največje »čvekle« v naši skupini. Kadar ima kaj objaviti, in ne dobi takojšnje pozornosti, zna tudi udariti po mizi. Ne sicer dobesedno, ve pa se, kdaj moramo biti »poslušni«. Red je red, in mi se tega držimo. Naš Tone, velik hribolazec in pohodnik, je tudi ljubiteljski zgodovinar, ki pravi, da današnjih dogodkov ne moremo razumeti in pravilno ovrednotiti, če ne poznamo zgodovine. Sumim, da malce zanima tudi  politika, saj na naše elektronske naslove včasih zaide kaj političnega, kar se našemu Tonetu zdi, da bi morali vedeti. Letos je predsednik varno popeljal nekaj naših članic, seveda pa tudi svojo ženo Ivanko, ki je prav tako »šolarka«, po evropski pešpoti E-6. Začeli so na Koroškem, končali pa na morju. Kapo dol, predsednik in naše članice, res ste za zgled, kako je lahko tretje življenjsko obdobje lepo in aktivno. Tone ve tudi za točen datum rojstva grosupeljske Šole zdravja – piši – 3. oktober 2014. Zgodovinar pa ne more iz svoje kože: »Nujno ob tem je treba omeniti Danico Gošnik, ki je bila 'prvoborka' od samega začetka, spominjam se, da je podila avtomobile s parkirišča, kjer so od začetka telovadili,« še doda naš predsednik. Res je pravi »kampeljc«! Brez njega bi bili kar malce izgubljeni. Da o razpuščenosti sploh ne govorim!

Šolarji, ki nimajo neopravičenih

Večina šolarjev hodi v jutranjo šolo zdravja zelo redno. Manjkajo po navadi samo takrat, kadar gredo na pohode ali počitnice. Imamo tudi take, ki celo poletje preživijo na morju, ampak tudi tam ne opustijo jutranjega razgibavanja. Sama načrtujem, da bom odprla podružnico na plaži v indijski Goi, kamor se preselim čez zimo. Me prav zanima, če bo mojim indijskim sovaščankam ta vadba »potegnila«. Če jim ne bo, bom pač migala sama. Migala pa bom, zagotovo!

Zelenjavna tržnica

Danes je Ivanka na vadbo prinesla polno vrečo bučk, ki uspešno rastejo na njenem vrtu in jih ponudila, če komu pridejo prav. Spomladi je tudi solata večkrat zamenjala lastnika. Včasih uprizorimo pred vadbo pravo malo zelenjavno tržnico. Vse je eko, bio in domače!

Smo tudi izjemno pisana in talentirana skupina. Marija Ž., je na primer odlična organizatorka, ki hitro uredi, če je treba urediti kaj v zvezi s skupino ali kakšnim pohodom, na katerega se odpravimo skupaj, izdam vam tudi, da srčno rada (in lepo) poje v zboru (madonca, roza me daje, ne spomnim se imena zbora!).  Jutranja telovadba ji pomeni zelo veliko: »To je ritual, s katerim začnem dan in to mi je všeč. Všeč mi je tudi družba, pa kodeks Šole zdravja, ki zapoveduje, da nikogar ne grajamo, da izpostavljamo samo dobre stvari. Vedeti je treba, da vsak dela po svojih najboljših močeh,« pravi Marija Ž. in me napoti k Mariji J., ki je naša najstarejša šolarka.  Telovadba ji je zelo všeč, v svojem dolgem življenju pa je prišla do ugotovitve, da je gibanje za kvalitetno življenje izjemno pomembno. Z njo se strinja tudi 77-letna Karolina, ki pravi, da ji je všeč prav vse, od A do Ž, »pa še pomaga mi, da se bolje počutim.« Pa da ne boste mislili, da je to skupina samih žensk, ne, kje pa! Imamo tudi moške, seveda jih imamo! Salih, ki skoraj vedno pride prvi, je krasen fant. »Včasih sem bil fizični delavec in zelo dobro vem, kako človek hitro 'zarusta', zato pridem vsak dan.« Jožeta na dan fotografiranja ni bilo, bogvedi kam ga je odneslo, Dušan pa je nekaj posebnega (no, saj to smo pravzaprav vsi, že zato, ker zjutraj zgodaj vstanemo, gremo na telovadbo in se ne valjamo po postelji do poldneva, čeprav bi se kot penzionisti lahko), takole se predstavi: »Po narodnosti sem Gorenjec iz Ljubljane, ki živim v Grosuplju.« Je še eden redkih dinozavrov, ki redno prebira časopise. Ne samo slovenske, sega tudi po hrvaških. Na tem mestu je treba omeniti tudi Zdravka, ki ga žena Branka redno pripelje s seboj na telovadbo. Če bi bili v pravi šoli in razredu, bi zanj rekli, da je naš razredni klovn, prav trudi se, da nas nasmeje. Pa še malo potelovaditi mu uspe zraven.  

Imamo tudi »fešn ikone«

Prav žal mi je, da sem omejena s prostorom, vsak član Šole zdravja si zasluži biti omenjen v članku. Vsi po vrsti širijo dobre vibracije, vibracije prijateljstva, medsebojnega razumevanja in pomoči. Naša druženja so tudi pilule proti depresiji, gibanje in druženje imata namreč neverjetno moč. Ivanka pravi, da je vsakodnevna vadba zanjo obred, ki ji veliko pomeni, fizično in psihično. Ana Marija, mila gospa, ki tudi še rada prebira časopise pravi, da hodi na telovadbo tudi zato, da ji še dolgo ne bo treba hoditi ob palici. Nikoli ne bo pozabila stavka nekega zdravnika, ortopeda, ki je dejal »kdor se ne bo gibal – bo bolan!« Anka, ki se je ob prihodu našega fotografa Šimna prijela za glavo »joj, samo slikat me ne, grozna izgledam na vseh fotografijah!« potrebuje jutranje gibanje zato, da se spravi v akcijo. »Dan je takoj bolj strukturiran,« še pametno doda. Poseben članek bi si zaslužila naša Minka, tudi velika ljubiteljica zgodovine, ki nam  ne verjame, da jo imamo srčno radi, včasih namreč malce zamudi  mi pa jo »burno in glasno« pozdravimo. Pa misli, da jo zafrkavamo. Minka, prisežem, da ne, samo veseli smo te! Erika svoje zadovoljstvo nad življenjem izraža z veliko smeha, »fino pa je, da krepimo še telo.« Zdenka, mladostna gospa, z vijoličastim pramenom las pravi, da ji največ pomeni druženje. »To zagotovo pomaga proti depresiji, ljudje v naši šoli so krasni, vedno pomagajo, če potrebujem pomoč,« je navdušena. Mi pa smo navdušeni nad njenim izgledom. Zdenka je prava »fešn ikona«, saj vedno pride mladostno »uštimana« in je v kratkem krilcu in pajkicah prava paša za oči. Da ne govorim o mladostni energiji, ki jo oddaja. Beba, ki jo včasih ljubkovalno pokličemo po »partizanskem« imenu Bejba, je bila lansko leto operirana na kolku in kar precej časa ni mogla telovaditi. Kljub berglam pa je vsak dan prišla k nam »na kofe«. Tudi za Katico, ki vedno namesto enega kroga preteče dva velja, da telovadbe ne »šprica«. Živahna gospa, polna znanja, ki je celo življenje delala na statistiki, se nam pridruži vedno, ko je doma. Poleti pa se to ne zgodi velikokrat. Je okoli, malo v Slavoniji, od koder je doma, malo pa na Krasu. No, včasih manjka tudi Ana, ki obožuje gibanje in morje. Vemo, da bo takrat, ko manjka, telovadbo zamenjala z obilico plavanja.  Tako se dela! Pri Mariji S., bivši knjižničarki se vedno lahko pozanimamo za dogodke v Grosuplju, je pa gospa tudi pravi leksikon zgodovine tega dolenjskega kraja. O Marti, ki se nam je pridružila čisto zadnja pa samo tale njen stavek: »Ostala bom. Ker je fino!«

Terapevtski »kofe«

Po jutranjem razgibavanju, ki traja natanko pol ure (saj veste, red in disciplina!) gredo tisti, ki imajo čas, na kavico. Tam se pogovarjamo. In smejemo. Včasih priteče tudi kakšna solza. Nič hudega, vsaka solza v prijateljskem krogu je zdravilna. In krog Šole zdravja je zdravilen. Ko sem prišla, me je vse bolelo. No, nič čudnega, glede na leta, mislila sem, da tako pač mora biti. Na začetku zaradi artritičnih zapestij in kolen vadbi skorajda nisem mogla slediti. Počasi, dan za dnem, pa se je stanje izboljševalo. Zdaj naredim tudi čapljo in nikakršna težava mi ni pravilno počepniti. »Spremljevalne« stvari v Šoli zdravja mi sicer niso všeč, ne maram uniformiranosti in oranžna majica z logotipom šole ni moje najljubše oblačilo, še manj pa »zapoved«, da bi jih vsi nosili vsak dan, podjetni doktor, ki je k nam prišel iz Rusije, je namreč organiziral pravo trgovino z oranžnimi oblačili, vse v znamenju šole. Meni, ki sem tega v življenju videla že veliko, to diši že skorajda malo po kultu. Ki pa, hvala bogu, ni nevaren. Druženje v njem ima za posledico dobro počutje. In to šteje!

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

01_zarja_41
Zarja Jana
...