Gordana Živčec Kalan, Andrej Možina in Zdenka Čebašek-Travnik so pojasnjevali predvsem okoliščine različnih nadzorov in aktivnosti zbornice ob težavah pri izvajanju programa otroške srčne kirurgije in kardiologije.

Živčec Kalanova, ki je zbornico vodilo v letih 2008-2012, je med drugim pojasnjevala okoliščine podelitve licence izraelskemu kirurgu Davidu Mishalyu. Kot je dejala, so mu licenco podelili po takratnem postopku, na mizo so dobili pozitivno mnenje dveh profesorjev kardiokirurgije iz Slovenije. "Zelo dobro se spomnim, da sem ta postopek skrbno pregledala," je dejala. Ob tem pa je opozorila, da so ugotovili, da so določene inštitucije imele zdravnike, ki so bili v postopku pridobivanja licenc nekaj let.

Kar zadeva izredne strokovne nadzore v času, ko je sama vodila zbornico, jih je bilo po njenih besedah zelo malo. Po njenem vedenju so izvedli vse, za katere je bila pobuda, ne spomni pa se, da bi bila kdaj naročnica policija. Na vprašanje, ali je bila kot predsednica zbornice kdaj opozorjena na to, da v Univerzitetnem kliničnem centru (UKC) Ljubljana na tem programu nimajo urejenih standardov in normativov oz. da delajo mimo evropskih smernic, pa je odgovorila, da "žal ne".

Njen naslednik Možina je pojasnil, da je že omenjeni nadzor nad podelitvijo licence tujemu kirurgu nakazal na vrsto nepravilnosti sistemske narave in že takrat narekoval priporočila za izboljšanje stanja. V tem času je bil v UKC Ljubljana odrejen tudi interni strokovni nadzor, ki je tudi ugotavljal pomanjkljivosti in podal več priporočil. Najvišji strokovni organi so sprejeli stališča do reševanja težav in upravičena so bila pričakovanja, da se bodo priporočila upoštevala, je navedel. Po njegovih besedah pa se žal ni zgodilo nič. Spori tako med vodilnimi v UKC, med zdravniki in ministrstvom, pa so se poglabljali.

Možina je ob tem med drugim navedel, da se je "iz letala videlo, da zgolj 3-5-dnevna prisotnost kirurga omogoča nastanek nevarnih dogodkov", da so imeli zdravniki različne poglede na izvajanje programa, da se na zdravniških konzilijih stvari niso dorekle in da zdravniki niso vpisovali operacij v mednarodni register, ki bi omogočal mednarodno primerjavo uspešnosti programa. Tako sploh ni bilo mogoče dobiti podatka o umrljivosti v programu.

Pozneje je na naročilo takratnega ministra za zdravje Tomaža Gantarja zbornica izvedla tudi nadzor z mednarodno komisijo, ki je še vedno ugotavljal podobne težave, tudi manjkajočo dokumentacijo. Je bil pa ta nadzor manj relativiziran, kot so bili prej domači. Ob tem je bil Možina kritičen predvsem do vodilnih v UKC, ki podanih priporočil že domačih nadzorov niso upoštevali. Prav tako niso uspeli razrešiti slabih odnosov in komunikacije med zdravniki v UKC. Hkrati pa je opozoril, da nekateri zdravniki niso želeli sodelovati z zbornico, ko je ta poskušala pomagati pri reševanju sporov med njimi.

Možinova naslednica Čebašek Travnikova je v svojem zaslišanju povedala, da je z manjkajočo dokumentacijo seznanila tudi kriminaliste, a da so ji povedali, "da oni tega ne bodo iskali".

Pojasnila, da ima zbornica trenutno na mizi kup zahtevkov za izvedbo strokovnih nadzorov posameznih primerov. Da bi jih izvedli, bodo angažirali tri tuje strokovnjake, ravno v ponedeljek pa je podpisala z ministrstvom za zdravje pogodbo o financiranju tega. Sama se sicer zavzema tudi za sistemski nadzor nad dejavnostjo otroške kardiokirurgije in kardiologije, na kar da je opozorila tudi ministra za zdravje Aleša Šabedra in dva njegova predhodnika. Bil pa je odrejen nadzor nad Nacionalnim inštitutom za otroške srčne bolezni (NIOSB), ki pa se še ni začel.

Vsi trije so spregovorili tudi o svojih pogledih na reševanje dogajanja in ustanovitvi NIOSB, ki je sicer že v likvidaciji.

Živčec Kalanova je bila do ustanovitve NIOSB kritična in je ugotavljala, da je bil način, kot se ga je lotila takratna politika, povsem neprimeren, nevaren in škodljiv.

Možina je ocenil, da je po mednarodnem nadzoru prišlo do modifikacije programa otroške srčne kirurgije, ki je bila uspešna, zato je bil zadržan do uvedbe NIOSB. Ta bi sicer lahko deloval uspešno, a bi morala politika zagotoviti pogoje za to. Med temi je navedel pridobitev podpore zdravniških organizacij za center in zagotovitev pravne podlage, da bi lahko primerno nagradili kirurge. Dokler bo obstajala plačna uravnilovka, si Ljubljana po njegovem mnenju tudi ne more obetati, da bi lahko postala referenčni center za zdravljenje otroških srčnih bolezni in bo verjetno morala sodelovati s katerim od drugih referenčnih centrov.

Možina se je ob tem obregnil še ob slab odnos z nekdanjo ministrico Milojko Kolar Celarc . Po njegovih besedah so bili odnosi med njimi zaradi zelo različnih pogledov o tem, kam naj gre slovensko zdravstvo, precej formalistični.

Čebašek-Travnikova pa je dejala, da je že tedaj dvomila, da bi NIOSB lahko zaživel, kot bi bilo treba. Po njenem mnenju bi bilo smiselno, da bi zasnovi, ki je delovala pred tem, dali še nekaj časa, da bi pokazala prve rezultate.