Matic, rečeva lahko, da vas je do čilija vodila dolga pot. Kaj ste počeli v mladih letih in kako vas je to pripeljalo do točke, na kateri ste sedaj?

Vrniva se 14 let nazaj. Imaš dva tipa ljudi. Eni so za šolo, drugi niso. Meni je bilo sedenje v šoli muka. Ne, da imam kaj proti, ampak nisem človek, ki bi lahko sedel pri miru in se učil nekaj, kar mi ne paše. Malce sem bil vedno outsider, nisem bil tradicionalist. "Pridi v šolo, bodi priden, imej lepe ocene, boš našel fin poklic in boš štirideset let delal za isto firmo, pa boš na koncu ..." Kaj? Nikoli nisem bil naravnan na to klasiko. Pa ne vem, zakaj. Nikoli mi ni nihče povedal, da v življenju obstaja še kaj drugega, ampak dejansko sem že kot mlad bil takšen. Pri 15 letih sem že delal prva dela. Najprej počitniška, julija in avgusta. Takoj sem se počutil malo bolje. Zaslužiš prvi denar, dobiš nekaj odgovornosti. Takrat mi je postalo jasno, da verjetno ne bom dolgo v šoli.

Kam vas je vleklo?

Moj oče je imel zlato pravilo: "Če boš jedel česen, čebulo in čili, boš edino zdrav."

Moja mama dela na sodišču v Celju in je imela cilje, da bi tudi jaz šel po njenih stopinjah, da bi bil pravnik ali zdravnik. Ampak moje ocene so bile katastrofa, edine plakete, ki sem jih dobival, so bili ukori. Nisem bil takšen, da bi starši lahko bili ponosni, priznam. Naredil sem srednjo gostinsko in turistično šolo v Celju, nekako za silo. Potem sem se takoj odločil, da šolanja ne bom nadaljeval. Bil sem še mladoleten in nisem vedel, kako bom doma upravičil, da ne grem dalje, če pa je v naši tradiciji, da greš po srednji na faks.

Odločil sem se, da grem na ladjo. Nekje sem dobil namig in sem kar klical na splošno plovbo. Bil sem star še 17 let. Rekli so mi, da moram opraviti usposabljanje in biti polnoleten. Usposabljanje je potekalo ob petkih in sobotah v Sečovljah, jaz sem pa iz Šmarja pri Jelšah, na drugi strani Slovenije. Ker sem bil še mladoleten, nisem imel avtomobila, pa tudi hodil sem še v šolo. Znašel sem se tako, da sem vsak petek šprical šolo — imel sem zdravnika, ki mi je za vsak petek napisal opravičilo. Nikomur nisem tega povedal, nihče ni vedel, da hodim na izpite in sem pač naredil te predmet na skrivaj. Vedel sem, da če bi doma povedal, bi mi starši to preprečili. 9. januarja sem bil polnoleten, 13. januarja so me poklicali in mi rekli, da sem sedaj pripravljen, da grem na krov. Vkrcanje sem imel v petek, imel sem le nekaj dni časa. Nisem imel opreme, oblek, ničesar. Prišel sem domov in staršem povedal, da ne bi šel naprej v šolo. Seveda so mi rekli da moram, pa sem jim povedal, da grem na ladjo, da sem naredil izpite. Izpluli smo iz Benetk, šli do Pariza in nato v Singapur. Takrat nisem sploh vedel, kje je Singapur. 

Kaj ste delali na ladji?

Bil sem navaden mornar. Na ladji je podobna hierarhija kot v vojski. Začneš pri dnu, ker nimaš nikakršnih izkušenj, z leti se nato premikaš višje po lestvici. Delo je bilo težko, zelo naporno. Tako fizično, kot psihično. Bil sem edini Slovenec na krovu. Medsebojni odnosi so bili slabi, sploh na začetku, ker sem bil mlad. Star sem bil 18 let, drugi najmlajši jih je štel 40. Bila je takšna medgeneracijska razlika, da nismo bili kompatibilni. Čez dva meseca sem se nekako navadil in je šlo. Po osmih mesecih sem s tem zaključil, nisem se odločil za nadaljevanje. To je bila najtežja izkušnja v mojem življenju, a sem za njo izjemno hvaležen. Še vedno se včasih spomnim na takratne težke trenutke. Zdaj, ko sem v svetu podjetništva, sem kar pod stresom. Ni enostavno. Ampak se vedno spomnim tega. Kaj bom jokal zdaj, ko sem star 32 let. Takrat sem jih imel 18 pa sem vseeno zvozil.

Potem sem se vrnil v Slovenijo, a še vedno nisem hotel delati doma na kmetiji.

Kmetijo imate v družini že dlje časa?

Ja, kmetijo imamo že od nekdaj, sem že tretji rod. Moj oče živi izključno od kmetijstva, a kmetija je majhna. Skratka, ni me zanimalo ne kmetijstvo, ne šola. Potem sem šel za tri leta delat v Portorož, v hotel. Bil sem reševalec iz vode, delal sem v savnah, na recepciji, bil sem natakar, kuhar ... Po treh letih sem se naveličal in šel v Avstralijo. Eno leto sem živel v Avstraliji, kjer sem delal kot natakar in kuhar, nato sem se spet naveličal. Bila je rutina, jaz pa rutine ne prenesem. Vsako jutro se zbudiš ob isti uri, greš na isto delovno mesto, delaš iste stvari, greš ob isti uri na malico, se z istimi ljudmi pogovarjaš o istih stvareh, ob treh se čekiraš in greš domov. Enim to odgovarja, meni pa ni. 

Ko sem se vračal, je bila Slovenija ravno v krču, zato so mi vsi govorili, naj ne hodim nazaj, saj ne bom dobil zaposlitve, naj ostanem tam in nekaj imam. Ampak meni ni bilo do tega. Plača v Avstraliji je bila sicer vrhunska. Toliko kot sem zaslužil tam, ne vem kdaj bom spet, a takrat sem spoznal, da denar ni vse. Če ni dobrih medsebojnih odnosov, če ne moreš z nekom iti na pivo, z nekom pojesti nekaj pikantnega in se malo nasmejati, je dolgčas. Zato sem se odločil za vrnitev. Doma sem spet tri leta delal v Portorožu, ko sem se znova naveličal, pa sem končno prišel domov na kmetijo. Devet let sem lutal naokoli, zamenjal sem devet poklicev in se vprašal, s kom je nekaj narobe. Dejansko sem takrat spoznal, da sem bil preveč pahnjen na denar. A denar pride in gre. Enako sem preživel z 240 evri, ko sem bil na socialni podpori, ali pa s 4.000 evri plače, ko sem delal v Avstraliji.

Takrat se vam je najbrž utrnila ideja o pridelavi čilija?

Ko sem prišel domov, sem imel prvič v življenju malo miru. Bil sem prvič brezposeln, z izjemo socialne podpore nisem imel denarja, imel pa sem časa na pretek. Začel sem delati doma. Očetu sem pomagal v čebelnjaku, vinogradu in na njivi. Veliko sem delal, a vseeno ni bilo tistega stresa, hitenja, panike... In to mi je postalo všeč. Zjutraj sem se zbudil ob petelinu, ne ob budilki, prvič sem začel ceniti stik z naravo.

Takrat še nisem mislil, da bom delal in živel doma, a sem velik ljubitelj hrane. Že 25 let jem čili. Moj oče je imel zlato pravilo: "Če boš jedel česen, čebulo in čili, boš vedno zdrav." Časa sem imel dosti, nasadil sem malo preveč čilijev, dobro so obrodili in nisem vedel, kaj bi z njimi, pa sem naredil omake. Mama je doma hranila steklene kozarce od kumaric, gobic, oliv in hrena, smo jih imeli veliko na podstrešju. "Mogoče pa enkrat pridejo prav," je vedno govorila. No, takrat so. Omako sem skuhal, napolnil in znancem razdelil nekaj kozarcev, pa so me začeli klicati, da bi jih še imeli in če jih prodajam. Seveda takrat nisem prodajal, nisem imel niti enotne embalaže – en kozarec je imel 100ml, drugi 250, tretji 330 ... Prvo serijo sem razdelil takoj, naslednje leto pa sem kupil stekleničke in začel z blagovno znamko Čili frik. To je bil že od malega moj vzdevek. Potem pa je šlo vse samo navzgor.

Kdaj ste začeli s prodajo?

Leta 2015 sem začel s kuhanjem in izdelovanjem. Začel sem tudi s Čili festom. To so bila vrata, ki so mi odprla pot za naprej. Zdaj zalagamo trgovine, restavracije in picerije.

Maja Štamol 4
Marko Vavpotič, M24.si
Matic Vizjak s čilijevim vinom na Fashion Night Ignites.

Letos Čili festival organiziramo že petič. Potekal bo v soboto, 31. avgusta, od 9.00 do polnoči. 

Je to vaš glavni proizvod?

Ja, imamo pa tudi kremni med in oglede turistične kmetije. Imamo namreč ekološko kmetijo.

Kakšni so pogoji za ekološko kmetovanje? Je težko dosegati te standarde?

Zelo. Lahko rečem, da so na nekaterih področjih prav absurdni. Včasih so zgroženi celo sami inšpektorji. Ni problem v tem, da imamo standarde in inšpektorje, to je potrebno, saj bi sicer jedli marsikatero svinjarijo. Ampak je pa res, da gre zakonodaja preveč v podrobnosti, ki nimajo smisla. Mnogo je birokracije, katero mlajši mogoče še uspemo urediti, pri starejših kmetih pa je to problem. Pride inšpektor in čeprav ima kmet vse ekološko, ga založi s fascikli in papirji, da te kar mine. Moj plan je bil, da bi imeli vse proizvode ekološke, za to sem bil strašno zagret, ampak sem se kar hitro umiril. Voditi moraš namreč vse evidence: kdaj si pobral, kje si sušil, kako dolgo si sušil, kakšna je bila vlaga, kje skladiščiš in kako dolgo, inventura, teža ... Če bi moral delati vse to, bi lahko imel še enega zaposlenega za polovični delovni čas, samo za izpolnjevanje birokracije. Ogromno časa se izgubi tukaj brez smisla. Olajšati bi bilo treba precej stvari, pa bi se dosti več ljudi odločilo za ekološko pridelavo. Pa tudi tisti, ki smo že v tem, bi to počeli z večjim veseljem in še kakšen produkt proizvedli pod ekološkimi standardi. Sicer pa moram reči, da če upoštevaš pravila, z inšpekcijo ni problemov.

Pa subvencije?

Subvencij se načeloma izogibam. Spet je mnogo papirologije, spet si obvezan za mnogo stvari, denar pride po več letih, ko pa začenjaš s poslom je težko načrtovati za tako daleč naprej.

Kako ste začeli s Čili festivalom? Kako dolgo že poteka in kakšen je program?

Čili fest smo začeli 4. oktobra, pred petimi leti. Začelo se je čisto nedolžno. V Šmarju nas je bilo štiri, pet entuziastov, ki smo jedli čili. Vedeli pa smo, da je po Sloveniji še nekaj podobnih skupinic. Poznali smo se namreč preko facebooka, nismo se pa še nikoli videli v živo. Zato sem začel razmišljati o tem, da naredimo nek dogodek, da se vidimo tudi v živo, izmenjamo kakšno sadiko in omako. Nihče izmed nas ni imel izkušenj z organizacijo takšnega dogodka, zato sem šel do našega župana. Ko sem mu predstavil idejo o čili festivalu mu ni bilo nič jasno. Vprašal me je, kdo bo hodil v Šmarje zaradi čilija pa sem rekel, da tega v Sloveniji še ni, da smo lahko prvi, saj ljubitelji obstajajo. Vprašal me je koliko ljudi pričakujem, pa sem rekel da okoli 500 in upal, da nisem rekel preveč. Odvrnil mi je, da bo to za Šmarje res veliko. Prišlo jih je 3.000. Takrat je bil festival krajši, trajal je od 9.00 do 18.00 danes traja do polnoči, tako da je ljudi še več. Pride jih okoli 5.000.

Letos Čili festival organiziramo že petič. Potekal bo v soboto, 31. avgusta, od 9.00 do polnoči. Zvečer bo glasbeni program, vrhunec bo tekmovanje za zlati habañero – edino državno prvenstvo v Sloveniji, kjer ljudje tekmujejo kdo lahko poje bolj pekoč čili. Trikratne zmagovalke Vesne Andrejc letos ne bo, tako da bo konkurenca lažja. Zjutraj od 9.00 do pol enih popoldan je tekmovanje za hudičev kotel, gre za dobrodelni dogodek, na katerem se kuha Čili con Šmarje. Poskrbljeno bo tudi za varstvo in animacijo otrok, organiziramo pa tudi Akademijo Wilburja Scovilla, ki je namenjena izobraževanju otrok o vzgoji in uživanju čilija.

Torej je ljubiteljev čilija vedno več?

Ja. To se vidi po tem, da je vedno več proizvajalcev čili proizvodov, vidim pa tudi po svoji prodaji, saj nam ta raste.