Kar enajst otrok hlača po njihovi hiši, ki stoji tik ob cesti skozi kraj Lož v občini Loška dolina. Pravzaprav so štirje stoli ob mizi prazni, saj starejši skoraj nenehno delajo in jih doma bolj redko vidijo. Ampak kadar je treba priskočiti na pomoč staršem in katerega od mlajših peljati na kakšen pregled ali posaditi krompir na njivi, hitro stopijo vkup.

Najprej nas pred hišo mahajoč sprejme nasmejana Suzana, mati enajstih, ki jo vestno spremlja najmlajši Janez. V jedilnici pa že čakata osmošolec Tobija in trenutno njegova najljubša sestra Rebeka, dijakinja drugega letnika slaščičarske šole, ki nam v smehu pove, da se Tobija zadnje čase zateka po nasvete k njej, saj ga grabijo puberteta in težave z dekleti. Ko jo vprašam, kje ima več miru – v dijaškem domu v Ljubljani, kjer biva s še dvema sostanovalkama, ali doma med mlajšimi brati, vskoči Tobija: »Verjetno doma, ker ti tukaj nihče ne teži. No, razen mene.« Hecen, tale Tobija z zafrkljivim nasmeškom in duhovitimi pripombami, le med fotografiranjem kasneje je postal varčen z odkrivanjem svojih zob. Ampak vseeno zelo potrpežljiv. Tako kot tudi vsi Kvaternikovi najmlajši – da jih ne bom pozabila pohvaliti.

O zapuščanju gnezda

Rebeka rada gre od doma in se vanj vsak konec tedna med šolskim letom tudi rada vrača. Suzana na odhajanje svoje mladine ne gleda z orošenim očesom, temveč vse sprejema kot del naravnega procesa. »Ravno včeraj mi je na srečanju velikih družin v okviru Aninega sklada neki oče pripovedoval, kako težko bo, ko odhaja njihov zadnji, osmi otrok na študij v tujino. Za marsikoga je odhod otroka zelo boleča izkušnja,« se v pogovor vključi Tomaž Kvaternik, oče enajstih. »Prav je, da odraščajo, da gredo od doma – zaradi tega jaz osebno ne trpim. Nekateri starši so na otroke izjemno navezani in jokajo že, ko gredo v srednjo šolo, ampak tega občutka jaz ne poznam. Saj tudi sama pri 15 letih nisem šla z lahkim srcem od doma, ampak me ni nihče ujčkal,« doda Suzana, ki je v Ljubljani zaključila srednjo trgovsko šolo, njen mož pa strojno.

Še z največjim cmokom v grlu je na srednjo medijsko in grafično šolo odšla prva hči Mirjam – ta je malce obotavljajoče orala ledino, drugi so sledili prav radostno. Ambrož se je vpisal na elektrotehnično, Ester si je izbrala frizersko, Agnes pa je ponovila izbiro najstarejše sestre.

11otrok5
Šimen Zupančič
Osnovnošolska fantovska banda s kupom zvezkov za novo šolsko leto

Dopust, kaj je to?

Pri prvi hčerki je Suzana še bila v delovnem razmerju, bila je prodajalka, ampak se je zaradi hčerkinih ponavljajočih se bronhitisov vedno bolj zapletala v bolniške odsotnosti, mož je včasih kombiniral z dopusti, in naposled je uvidela, da tako ne bo več šlo naprej. »Sprejela sem odločitev, da ostanem doma. Pri hčerki so se pojavili še drugi simptomi, katerih vzrok je bil psihične narave. Videla in čutila sem, da me otrok potrebuje. Da potrebuje mamo. Odločila sem se, da ni vredno, da žrtvujem Mirjamino zdravje.«
O boleznih otrok bi lahko pri njih najbrž napisali knjigo –  o noricah, bronhiolitisu, obkladkih z glino, inhaliranjih, različnih pregledih, preiskavah, ortodontih, logopedih ... Si predstavljate menedžeriranje datumov za vse to? Njihov družinski koledar na steni je na drobno popisan s prihodnjimi opravki in datumi, ki jih ne smejo zgrešiti.

Nikjer pa ne piše »dopust – morje«, ker za to preprosto zmanjka finančnih sredstev. Tu in tam si ukradejo kakšen dan in se odpeljejo na kopanje. Namesto da bi organizirala svoj žur, je Agnes na enodnevno čofotanje za svoj 18. rojstni dan peljala kar vso družino. Denar si je prislužila sama.

Tako, kot so si ga najstarejši trije za ure vožnje za vozniški izpit in Rebeka s počitniškim delom sobarice za celoletno avtobusno vozovnico.

Njiva, odvisna od otrok

Da jim gre včasih bolj na tesno, priznata Suzana in Tomaž, vendar s čisto nič grenkobe v glasu. »Če teče, kot je treba, potem je v redu. Junija in julija se po navadi zaplete, saj je to čas registracije obeh avtomobilov in nakupa novih šolskih potrebščin,« pove Tomaž.

Krompir in zelenjavo, ki jo imajo veliko raje kot meso (deset zrezkov je za 14 ljudi pri njih čisto dovolj, pa še ostane) si večinoma pridelajo sami na njivi – le srne ne smejo priti blizu. Letos je bila njiva bolj ali manj prepuščena otrokom, saj je bila Suzana maja na operaciji, 78-letna babica, ki živi z njimi v skupnem gospodinjstvu, pa si je zlomila nogo. Tako je starejša hči zorganizirala otroke, da so šli sadit krompir, skicirala grede za zasaditev zelenjave, zataknilo se je kasneje pri buhtečem plevelu. Iz slednjega jih je rešila prijazna sokrajanka, ki se je javila za pomoč, češ da ima čas, ki bi ga rada koristno porabila. »Pa je bilo tako luštno, da sta se ji pridružili še dve hčerki,« prida Suzana zadovoljno.

Dekleta skupaj z mamo tudi poskrbijo za gore perila, ki jih obvladujejo z dvema pralnima in tremi sušilnimi stroji. Ko pa se lotijo likanja, ena lika samo hlače, druga se specializira za majice, tretja za srajce.

Televizije ni v otroških sobah, v eni so kar trije pogradi, in strmijo kar v eno samo – v dnevni sobi. »Tisti, ki prvi pride, je šef in izbira program,« pojasni Tobija. O pretepanju kot uveljavljanju prevladujočega okusa mi ne razlagajo. Tudi nobenih modric ni videti.

Miroljubna gruča

Slednje me ne bi smelo čuditi, saj jih mama pohvali: »Vsak otrok ima svoj značaj, skupna pa jim je miroljubnost. Njihove reakcije so mirne in pri kakršnikoli težavi pomagajo po svojih najboljših močeh. Če bi se na primer zaletela z avtom, bi vsak od njih najprej vprašal, ali je z mano vse v redu, avtomobila oziroma materialnih stvari ne bi postavljali v prvi plan.«

11otrok3
Šimen Zupančič
Kvaternikove smo ob obisku izjemno razveselili z vstopnicami za Vodno mesto Atlantis – kar dvakrat se ga bodo lahko naužili. Hvala, Atlantis, s prijazno direktorico Natašo Keršič Razinger na čelu.

So zelo samostojni, starejši si službe organizirajo sami. »Če bi otrokom stali neprestano za ritjo in vse urejali namesto njih, potem niso dobro pripravljeni na življenje,« pravi Tomaž, ki je bil vzgajan s trdo roko, potem pa je pri svojih otrocih spoznal, da s takim načinom ne bo daleč prišel. »Žena ima bolj čvrste živce in po navadi malo popušča, jaz pa ne morem vsakemu posebej petkrat nekaj naročiti. Če me ne ubogajo, se zgodi, da povišam glas, in sosedje bi verjetno znali povedati, kako odmeva naokoli,« je iskren Tomaž, ki deluje sicer zelo umirjeno. »Žena me pri kakšnem ukrepu hitro ustavi in se postavi kot medvedka na zadnje noge, da zavaruje svoje mladiče. Včasih sem zaradi tega skeptičen, kako se bodo v svetu obnašali, saj veste: če vojak nima trde vzgoje, ni dober vojak. V življenju nastanejo nepredvidljive situacije, in če si vzgajan s premehko roko in z veliko besedičenja, se ne bo dobro končalo. Tako pač razmišljam ... Drugače pa opažam, da se najini otroci kar znajdejo.«

Ko povprašam otroke, katera je najhujša kazen, ki jo naloži oče, se samo smehljajo. Tobija potem prida, da morda tista, ko koga nažene ven. Mama šteje do tri, a pred »tri« že vsi ubogajo. Je pa res, da šteje zelo počasi.

»Enostavno ne gre, da bi vsakemu posebej govorila, določenih pravil se res morajo držati. Med počitnicami bi radi zvečer ostajali dolgo pokonci, vendar ni potem nobenega reda več. Človek potrebuje zvečer malo miru tudi zase.« Tomaž hitro doda, da je Suzana ob večerih, ko nastopi tišina, najsrečnejša. »Takrat se lahko v miru usede in pobrska po Facebooku.« Prej nad tem družbenim omrežjem ni bila navdušena, zdaj pa na njem najde povezavo na kakšen zanimiv članek, prebere dober intervju in izve, kaj počno otroci.

Vsi niso tako prijazni

Okolica nanje večinoma gleda s pozitivnostjo, tudi najstnica Rebeka se ne spomni negativnih komentarjev, vsem njenim vrstnikom se zdi izjemno zanimivo in zelo se začudijo, ko pove, da ima kar deset bratov in sester.

Sta pa v preteklosti Suzana in Tomaž slišala že marsikakšen piker komentar. Najbolj negativen je bil zagotovo tisti od neke gospe, ki je Suzani ob sedmi nosečnosti dejala, da je ne bo več pozdravljala. »Težko bi bilo, če bi mi to rekel mož, ker pa je to dejala znanka, me ni prizadelo. Ona me potem res ni nikoli več pozdravila, pa sva se večkrat srečali v trgovini. Vendar poznam njeno osebno zgodbo in nekako razumem. Nekateri pač na veliko družino oziroma veliko otrok gledajo drugače kot midva in moraš sprejeti njihovo mišljenje. Kaj pa bi bilo, če bi vsi enako razmišljali? Tako kot v vsaki družini so tudi v naši lepi in težki trenutki. Takšna je bila recimo nenadna oglušelost hčerke Agnes pri njenih dveh letih in pol. Ampak po drugi strani tudi tako težke stvari prinesejo s sabo nekaj lepega, koristnega. Medtem ko smo nabirali kilometre do raznoraznih preiskav, sva se z možem zopet bolj povezala – s pogovori v avtu.«

11otrok2
Šimen Zupančič
Rebeka in crkljivček Janez

Suzana je vozniški izpit opravila šele pri osmem otroku in ni ženska, ki bi iskala izgovore oziroma bližnjice. Tako je tudi z ohranjanjem njene vitke postave. Enajsti otrok je bil ob rojstvu težji od vseh drugih, skoraj štiri kilograme, in po porodu je imela precej odvečne kože, zaradi česar je začela telovaditi že kar v porodnišnici. »Za telovadbo sem izkoristila vsak hip, saj sem vedela, da doma ne bom imela časa. Pa sem ga potem tudi doma nekako našla in telovadila. Ni izgovora, samo len ne smeš biti.« Pomagajo ji tudi dobri geni in to, da se nikoli do sitega ne naje. »Raje grem malo lačna od mize kot preveč sita. Tako se najbolje počutim. Rada imam manj, a tisto finega okusa, zato se za dobro jed tudi sama rada potrudim.«

Mož in žena

Še pri peti hčerki je Suzana mislila, da mora biti pri hiši vse postorjeno, potem si je sčasoma priznala, da ne zmore in je določena opravila opustila. »Ne gre. Bom pustila, da pregorim?! Če napravljamo drva in pomagamo vsi, se je treba sprijazniti, da v hiši ne bo pospravljeno.«

Zakonca Kvaternik si tudi znata vzeti čas zase – vsaj enkrat na mesec, ko se dobita s skupino šestih parov v zakonski skupini. Družijo se že desetletje in se dobro poznajo, skupaj pretresajo različne tematike. Naslednji pogovor, ki ga bosta vodila Kvaternikova, se bo vrtel okoli vprašanja: Od katerih motečih običajev se ne moreva ločiti? »To je za naju, brez otrok. Krasno je, če se odpeljeva skupaj od doma,« pove Suzana.
Všeč mi je bilo in zdelo se mi je izjemno spoštljivo, kako je Tomaž prepuščal besedo ženi, pozorno poslušal in niti enkrat samkrat ji ni vskočil v besedo. Čutiti je povezanost, bližino in razumevanje.

Na vprašanje, ali sta že od nekdaj vedela, da bosta imela veliko družino, ni preprostega odgovora. Vse je nastalo spontano, nič nista vnaprej načrtovala. Le Suzana je zaradi svoje izkušnje z dvema starejšima sestrama, pri katerih je vedno »odpadla« in se počutila samo, vedela, da bi rada imela parno število otrok. Pa tudi to, da dva nista dovolj. Parno število jima ni uspelo, se zasmejimo ob mizi, še posebej ko Suzana doda: »Imamo deset plus enega gratis!« Ko ju sprašujejo, ali bo še dvanajsti, Tomaž odvrne, da še ni našel sponzorja, Suzana pa: »Enkrat je treba končati. Mi smo pri enajstem.«