"Če se paradigmatsko odmaknemo od osamosvojitve, se odmaknemo od temelja te države in od lastne prihodnosti.

Napoved predsednika NSi Mateja Tonina, da se bo stranka premaknila bližje politični sredini, je marsikoga presenetila. Kako gledate na to?

Razumem legitimno željo vodstva po preboju čez deset odstotkov, ki jih stranka na predsedniških, državnozborskih in lokalnih volitvah ni dosegla. Vprašanje je, s kom, s čim in kako se to doseže. Odgovoriti je treba tudi na vprašanje, kdo in kaj je pri nas politična sredina. Pojem sredine v Sloveniji ne deluje tako, kot deluje na primer v Nemčiji.

Lahko to pojasnite?

Bom zelo konkreten in jasen – tam si ne predstavljam vlade, ki bi ekstremistično zavračala zasebno šolstvo, nastopala celo proti ustavnemu redu oziroma najvišji sodni instanci. Pri nas so se celo pogajali, da bi z zakonom določili število zasebnih šol. Tega se na Zahodu ne da pojasniti.

Prave sredine ne vodi ideološki interes, ampak demokratična načela in koncept skupnega dobrega. Strank, ki dajejo na prvo mesto ideologijo, ne štejem v sredino. Zato z njimi tudi ne bi silil v koalicijo.

Naj dodam še očitnejšo ilustracijo: Trg republike zaznamuje spomenik revoluciji, ne osamosvojitvi ali padlim zanjo. Palačo predsednika države varuje spomenik revolucionarju Kidriču. Dokler bo tako, ne vidim podlage za govorico o sredini.

Slovenska (samozvana) politična sredina je talilnica strank. Stranki ne bi svetoval iskati sredine med Šarcem in Cerarjem. Z vrednotami in načeli, ki jim pripadamo, bi morala krščanska demokracija sooblikovati glavni tok. To pa se dela z vsebino, sredina je posledica. Tej in taki sredini je treba postaviti alternativo.

Kakšna je torej po vaši oceni evropska sredinska stranka?

Tista stranka, ki je zvesta temeljnim političnim in kulturnim izhodiščem očetov Evrope. V spremenjenih okoliščinah bi rekel: tista, ki je pripravljena ponovno premisliti, kaj pomeni danes spoštovati človekovo dostojanstvo in delati skupaj. Tista, ki dela za enotnost v različnosti in ne uveljavlja politične volje z nasiljem.

Kakšna pa bi morala biti sredinska stranka v Sloveniji?

Zame je sredinska tista stranka, ki v središče postavlja človeka, spoštovanje njegovega dostojanstva; ki zavrača vse totalitarizme in postavlja delo za skupno dobro države nad vse druge interese, deluje iz sožitnih, ne izključevalnih izhodišč.

V SKD smo se za to odločili leta 1989. Tudi za socialno tržno gospodarstvo. V tem duhu je bila sestavljena in je delovala tudi Demosova vlada. Glede temeljne smeri tako ne vidim potrebe po korekcijah, ampak dosledno po doslednem uveljavljanju smeri. Torej CDU ne odkrivamo šele danes. Za nas je bila vzor krščanskodemokratske stranke. Z njo smo vzpostavili zelo tesno sodelovanje in nam je (stranki in Sloveniji) zlasti v osebi kanclerja Helmuta Kohla najbolj pomagala.

Seveda pričakujem, da je slovenska – ne samo sredinska – stranka zavezana  domoljubnim in demokratičnim vrednotam slovenske osamosvojitve. Samo tako se lahko iz mitsko-ideološko-revolucionarne paradigme premaknemo v slovensko sožitno in evropsko paradigmo.
Dovolite še omembo ideološkosti, ki ostaja v slovenski politiki ključna. Pri nas so najbolj politične ideološke teme. Z njimi bi se morali najbolj ukvarjati. Omenil sem že alergijo do zasebnega na področju šolstva, med ideološke teme štejem tudi Teš 6.

Peterle3
STA
Lojze Peterle meni, da so v Sloveniji najbolj politične ideološke teme.

Kako je lahko Teš ideološka tema, če seveda ne upoštevamo odnosa do okolja?

Tak škodljiv projekt se lahko zgodi samo v družbi, kjer se stvari dogajajo na ideološki način. Energetsko strategijo je uveljavil stari lobi, ne vlada. To je stara politika, plačujemo pa vsi.
Vrniva se na začetek. Po razpadu Demosa, v katerem so bili SKD najmočnejša stranka, je krščanska demokracija začela izgubljati podporo med volivci. V tistem času se je znotraj in zunaj Demosa vse usmerilo v podiranje krščanske demokracije. Mi smo celo izboljšali rezultat na naslednjih volitvah. Združitev s SLS pa ni uspela v demokrščanski, ampak v neki drugi smeri. Bilo je široko pričakovanje, da te sile povežemo, kar je bila tudi volja Ivana Omana.
Je bila to napaka?

Namen je bil dober, izvedba ne. SKD je bila priznana blagovna znamka.

Iz neuspelega povezovanja med SKD in SLS se je rodila NSi, ki pa je po dveh mandatih celo izpadla iz parlamenta.

Namen ob ustanovitvi NSi kot naslednice SKD je bil pravi, nekritičen odnos vodstva do SDS pa je vodil v krizo strankine identitete in slabe rezultate. Pokojni dr. Andrej Bajuk je stavil na Demosov duh in podcenjeval igro moči ob in po padcu Demosove vlade. Spomnimo se, da so bile v prvi Drnovškovi vladi zastopane vse izvorno Demosove stranke, razen SKD. »Lustrirali« so samo krščanske demokrate.

Potem ko Pučniku in Janši v New Yorku ni uspela vključitev SDSS v rdečo internacionalo, je Janša obrnil zadevo za 180 stopinj. Prevzel je stranko, jo odpeljal iz levega bloka na desno in postal s članstvom v Evropski ljudski stranki formalno krščanski demokrat. S tem je bilo konec Demosovega političnega modela – široke pahljače, socialnodemokratski naslov je šel naslednici nekdanje Partije, na desni pa imamo gnečo.

Krize identitete ne doživljajo le politične stranke, saj je to odsev družbene krize, ker se vladajoče elite po zahodnem svetu niso sposobne prilagoditi družbenim spremembam.

Vprašanje identitete se je vrnilo na dnevni red. Tega Zahod najprej ni razumel in je nad tem celo moraliziral. Teh zadev se ne da rešiti s hitrimi izjavami o globalizaciji, nacionalizmu ali i/liberalni demokraciji. Vprašanje nacionalnega in s tem identitete se pač pojavlja v novih okoliščinah. Na drugačen način, vendar v istem kontekstu tudi vprašanje socialnega.
V SKD smo ves čas stavili na socialno tržno ekonomijo. Temeljni pojem ni trg, ampak človek na trgu. Treba je ločiti socialni pristop od socialističnega. Krščanski demokrati, tudi oni v nekdanji SLS, so izrazito poudarjali socialni pristop, ki v ospredje postavlja človeka; socialistični, ideološki, pa v ospredje postavlja institucijo oziroma ideologijo.

Krščanska demokracija je nosilka socialnega koncepta, ki ob svobodi posameznika poudarja tudi njegovo socialno odgovornost in pozna tudi skupnostne (komunitarne) vidike. V tem je moč krščanske demokracije, hkrati pa odprtost v liberalno smer.

Ta opomba se mi je zdela nujna glede na naraščajočo dekadentnost Zahoda, katerega del smo. Ne čudi me, da se pojavljajo gibanja (govori se od odmiku od postmoderne), ki iščejo odgovore v bolj konservativni smeri.

Kako bi lahko to po vaši oceni zagotovila NSi?

Najprej z razlikovanjem med smerjo in sredino. Samo jasna smer lahko oblikuje sredino. Drugo – z aplikacijo demokrščanskih načel in vrednot. Ključno je, da se postavimo na stran življenja, rasti – v biološkem, kulturnem in političnem smislu. To ni ideološko, ampak bistveno vprašanje, gre za preživetje. Evropska politika govori, da je treba ohraniti evropski način življenja. Ga lahko ohranimo brez Evropejcev, pri nas brez Slovencev?

Če ostaneva pri ideologiji, predsednik NSi poudarja, da je čas delitev na leve in desne stvar preteklosti, na partizane in domobrance, s tem se verjetno strinjate?

Delitve so dejstvo. Preživele so in nas obremenjujejo zaradi prej omenjenega mita in politične nesposobnosti, da bi se jih lotili po evropsko. Če zatisnemo oči, bodo še vedno ostale. Izziv za politiko je, kako končati s slovensko delitveno zadrego.

Kar pa zadeva osamosvojitev, se je nedavno jasno izrazil nekdanji ustavni sodnik Zobec. Kaj večjega pa imamo kot narod, iz česar bi rastli in gradili? Osamosvojitev ni preteklost. Problem naše osamosvojitve je, da ji je sledila le delna svoboditev. Zato smo slišali glas »Ustavite desnico«. Če bi hoteli spremembe, bi morali desnico podpirati, ne pa ustavljati.

To so težke besede.

Dejstvo je, da je demokratična preobrazba v Sloveniji kljub članstvu v evropski zvezi zastala. Tudi napad na krščansko demokracijo gledam v tem kontekstu. Motiviran je bil z izrazito željo po moči in tudi z željo, da stara ali reciklirana oblastna struktura ohrani čim več vpliva.
Seveda nimamo več komunistične partije, imamo pa kontiuniteto moči prek raznih lobijev. Zato imamo tudi toliko dogovorne ekonomije in korupcije.

Nekatere politične opcije, v tem primeru predvsem SDS, tudi osamosvojitev izkoriščajo za nadaljnje delitve. Konec koncev nas ni osamosvojil le Janez Janša.

Če pogledam samo, kako je z zastavami na dan državnosti in kaj izvedo mladi v šolah o osamosvojitvi, lahko rečem, da nam pri ponotranjenju osamosvojitve marsikaj manjka. Kar se Janše tiče, je lahko upravičeno ponosen na svoj delež pri osamosvojitvi, nisem pa ga slišal trditi, da bi bil edini. Jaz sem osamosvojitev doživel v ključnih trenutkih kot resničen izraz volje in enotnosti naroda. Zato bi bil vesel, če bi ta največji zgodovinski dosežek tako tudi obravnavali in praznovali. Ne moreš pomesti z osamosvojitvijo, ker ti ni všeč Janša.

Za NSi kot naslednico SKD je osamosvojitev bistveni del njene identitete, zato tudi njene odgovornosti. SKD je za projekt osamosvojitve in demokratizacije pridobila največ podpornikov na prvih demokratičnih volitvah, zato je prevzela tudi predsedovanje vladi.
Ne želim razumeti Tonina preveč poenostavljeno, in sicer Janša naj se ukvarja z osamosvojitvijo, mi bomo pa delali boljše, nove stvari. Če se paradigmatsko odmaknemo od osamosvojitve, se odmaknemo od temelja te države in od lastne prihodnosti.

Premik NSi proti sredini bi po drugi strani verjetno stranko približal vladi. Kako naprej?

Stranko je treba približati ljudem, ne vladi. Ni naloga opozicijske stranke skrbeti za usodo vlade, četudi gre za tobak. Danes je naloga krščanske demokracije razvijati prostor alternativi, ki bo sposobna Slovenijo ponovno razvojno premakniti. Tega se ne dela z dvignjenim krilom.

Peterle - Obrez
STA
Sogovornik pravi, da je treba NSi približati ljudem, ne vladi.