Prva stvar, ob katero se obregne računsko sodišče glede Zagovornika, je 35 tisoč evrov, ki jih je urad dobil iz proračunskih rezerv za zaposlitve. Računsko sodišče je jasno: da je to v neskladju z zakonom o javnih financah (ZJF), saj ne gre za nepredvidene namene, za kar se sicer lahko porabijo omenjene rezerve.

Na uradu so glede zaposlenih zelo liberalni in omogočajo uslužbencem še več kot le enake možnosti v primerjavi drugimi javnimi uslužbenci, ki se morajo držati pravil javnega sektorja. Dve zaposleni pri zagovorniku sta ob tej javni službi opravljali še druge posle. Ena javna uslužbenka je bila poleg redne zaposlitve še prokuristka v zasebnem podjetju, druga, zaposlena sicer za določen čas, pa je imela svoj s. p. za podjetniško in poslovno svetovanje.

»S tem, ko zagovornik ni preveril, ali javni uslužbenki opravljata tudi zasebno dejavnost, ki bi lahko vplivala na nepristransko opravljanje nujnega dela pri Zagovorniku načela enakosti, ni vzpostavil potrebnih notranjih kontrol za delovanje organa. Navedeno ravnanje je v nasprotju s prvim odstavkom 100. člena ZJF,« pojasnijo na računskem sodišču.

Zagovornik ocenjuje, da v primeru javne uslužbenke ne bi prihajalo do konflikta interesov ter da opravljanje dejavnosti ne bi vplivalo na nepristransko opravljanje njenega dela. Javna uslužbenka, ki je bila obenem prokuristka, pa je zasebno službo pustila. Seveda Lobnik poudari, da so 7. junija letos sprejeli pravilnik za zasedbo delovnega mesta pri Zagovorniku in določili pravila za zaposlene, to dejansko niti ni potrebno, saj so pravila zaposlovanja na položaje v javnih uradih jasna.

Zagovornik negospodarnosti in izgovorov

Lobnik oziroma Zagovornik neenakosti je aprila lani ponudnikom posredoval povabilo k oddaji ponudbe za nakup pisarniškega pohištva. Skupna vrednost je bila devet tisoč evrov. Edino merilo pa najnižja cena. A na koncu ni izbral najugodnejšega ponudnika. »Zagovornik načela enakosti je glede na vnaprej določeno merilo najnižje ponudbene cene pri nakupu pisarniškega pohištva v skupni vrednosti 8966 evrov ravnal v neskladju z razpisno dokumentacijo,« so to početje označili na računskem sodišču. No, tudi tu so pri Zagovorniku kasneje (14. 3. 2019) sprejeli pravilnik za oddajo javnih naročil. Dodajmo, da so pravila jasna in zapisana in Zagovorniku ne bi bilo treba sprejemati nobenih posebnih pravilnikov.

Negospodarni zagovornik

Računsko sodišče Zagovorniku dvakrat očita tudi negospodarnost. Prvič v primeru, ko so za izvedbo notranje revizije sklenili neposredno pogodbo z espejem iz Ljubljane, vredno 3500 evrov, brez zbiranja več ponudb. Tu Zagovornik seveda ponovno nonšalantno pojasni, da so izbrali revizorko, ki pozna delovanje državnih organov.

Drugič pa sodišče očita negospodarnost, ko je Zagovornik poslal uslužbenko na izobraževanje v London in je za prenočišče šlo 665 evrov davkoplačevalskega denarja, saj niso preverili, ali bi se dalo kje spati ceneje. Tudi tu je Zagovornik zagovarjal svoja dejanja: da ni on »rihtal« hotela, ampak ministrstvo za delo. Seveda so 6. junija sprejeli pravilnik o službenih potovanjih.

Nepotrebna poraba javnega denarja

Novembra 2018 se je zagovornik udeležil tečaja oziroma izobraževanja s področja skupinske analitične psihoterapije in skupinskega dela. Pri čemer so naročilnico v znesku 2257 evrov izdali po začetku izobraževanja. Računsko sodišče ocenjuje, da gre v tem primeru za stvar, ki ni neposredno vezana na delo Zagovornika in je zato plačevanje tega tečaja v nasprotju z zakonom o javnih financah, prav tako na računskem sodišču ocenjujejo, da je naknadna izdaja naročilnice v nasprotju s pravilnikom o izvrševanju proračuna.

Zagovornik seveda trdi, da stisk vseh, ki se obrnejo nanj, ne more reševati, če nima ustreznega znanja, in s tem argumentom (zagovornik je seveda to bolj na široko pojasnjeval) naj bi bilo opravičeno plačilo seminarja. Začuda pa glede naknadne izdaje naročilnice niso sprejeli nobenega pravilnika.

Odgovor Mihe Lobnika, zagovornika načela enakosti

Popravljamo neresnično navedbo v naslovu prispevka, ki ne predstavlja dejstev, povezanih z Revizijskim poročilom o Predlogu zaključnega računa proračuna Republike Slovenije za leto 2018 in o pravilnosti izvršitve proračuna za leto 2018, ki ga je nedavno sprejelo Računsko sodišče, in na katerega se prispevek vsebinsko nanaša. Dejstvo je namreč, da je Zagovornik načela enakosti (v nadaljevanju: Zagovornik) kot samostojni državni organ v celotnem postopku revizije ves čas konstruktivno sodeloval, in da Računsko sodišče od njega ni zahtevalo predložitve odzivnega poročila in za Zagovornika ni izdalo posebnih priporočil, kakor je to naložilo nekaterim drugim organom. Zagovornik torej v nobenem primeru ni zagovarjal »kršenja pravil«, temveč je pomanjkljivosti sproti odpravljal in jih do konca postopka revidiranja tudi odpravil.

Zapis o domnevnih kršitvah konkurenčnih klavzul dveh uslužbenk pomembno dopolnjujemo s tem, da smo že predhodno ocenili, da pri nobeni od teh uslužbenk ni šlo za opravljanje takih poslovnih dejavnosti, ki bi kakorkoli predstavljale konflikt interesov. V skladu s priporočili Računskega sodišča smo naknadno uredili tudi notranje predpise, ki urejajo to področje.

Zapis, da je Zagovornik v zvezi z izborom notranje revizije organa Računskemu sodišču pojasnil, da je izvajalko notranje revizije izbral, ker je poznala delovanje državnih organov, pomembno dopolnjujemo s tem, kar smo sicer tudi dodatno pojasnili Računskemu sodišču, namreč, da je bil bistven razlog za izbor izvajalke storitve poleg strokovnih referenc tudi najnižja cena v okviru predpisanih smernic cen revizijskih storitev, ki jih je objavil Slovenski inštitut za revizijo. 

Zapis, da je Zagovornik »nepotrebno porabljal javni denar«, ko je kril stroške usposabljanja za eno osebo, pomembno dopolnjujemo s tem, da je šlo za vsebine, ki so neposredno povezane z opravljanjem dela in funkcije. Pri Zagovorniku smo v pogovorih z različnimi skupinami zaznali, da žrtve diskriminacije pogosto ne uporabijo pravnih postopkov, ki jih predvideva zakonodaja in nov organ, ker jih pri tem nihče ustrezno ne podpira. V sklopu svojih zakonsko predpisanih nalog zagovarjanja žrtev diskriminacije zato Zagovornik načrtuje (kot je praksa v podobnih primerih - npr. žrtve družinskega nasilja, spolnega nasilja), ustanovitev podpornih skupin za žrtve diskriminacije.

Zagovornik načela enakosti je v letu 2017 in 2018 ob izvajanju svojih nalog hkrati vzpostavljal in gradil tudi vso potrebno infrastrukturo za delovanje. Ob tem je prišlo do nekaterih pomanjkljivosti na področju javnega naročanja oziroma urejanja razmerij med organom in zaposlenimi, ki pa jih je Zagovornik medtem že uredil s sprejetjem notranjih aktov.

Nadalje, prispevek omenja tudi rast proračuna Zagovornika »z 0 evrov na 1,1 milijona evrov«. To pomembno dopolnjujemo s tem, da je Republika Slovenija samostojni državni organ Zagovornika načela enakosti ustanovila šele konec leta l. 2016 s sprejetjem Zakona o varstvu pred diskriminacijo in imenovanjem prvega predstojnika v Državnem zboru. Pred tem je bil proti Sloveniji zaradi neusklajenosti slovenskega pravnega reda s pravnim redom Evropske unije (in odsotnosti samostojnega organa za varstvo pred diskriminacijo) na tem področju formalno uveden postopek kršitve prava Evropske unije ter v zvezi s tem izdan pisni opomin Evropske komisije (kršitev št. 2014/ 2093).

Dejstvo je tudi, da se je prejšnja vlada ob ustanovitvi novega organa Zagovornika načela enakosti odločila za postopen razvoj organa in posledično vsakoletno višanje proračuna v skladu s potrebami organa, upoštevajoč njegove sicer obširne zakonske naloge in pooblastila. Tak pristop je prejšnja vlada junija l. 2017 pisno pojasnila tudi v odgovoru na vprašanje Državnega sveta oziroma njegove Komisije za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide. Višanje proračuna Zagovornika načela enakosti v zadnjih dveh letih je torej povsem v skladu z odločitvijo vlade iz l. 2017.

Zviševanje sredstev neodvisnih organov za enakost pa je v skladu tudi z nedavno sprejetim Priporočilom Evropske komisije o standardih za organe za enakost (22. 6. 2018). Te smernice državam članicam EU priporočajo, da države nacionalnim organom za enakost zagotavljajo ustrezne človeške, finančne in infrastrukturne vire, da lahko ti učinkovito izvajajo vsa svoja z zakonom določena pooblastila na področju varstva pred diskriminacijo.