Štajerka na jedilniku že leta 1352 Štajerska kokoš je kokoš lahkega tipa z veliko sposobnostjo samostojnega iskanja krme. Njena pasemska značilnost je čop iz podaljšanih peres za grebenom ter srednje visok, enostaven in pokončen greben, ožja domovina pa južni del avstrijske Štajerske. Kot pasma »štajerka« je bila standardizirana leta 1902, obstajalo pa je več barvnih tipov, od katerih se je v Sloveniji večinoma ohranila le jerebičasta štajerska kokoš. Njeno avtohtonost dokazuje tudi zapis iz davnega leta 1352, ko se je zaradi svojega nežnega in okusnega mesa znašla na kuhinjskem listu samostana Pri nebeških vrtnaricah na Dunaju. Poleg imena štajerka so ji v preteklosti rekli še staroštajerka, celjska kokoš, domača čopka, hasnovita štajerska kokoš, domačegrudna kokoš in štajerska deželna kokoš.
Slovenija je bila še konec druge svetovne vojne bogata z domačimi, avtohtonimi živalskimi pasmami, a so jih kmalu zatem začele izpodrivati donosnejše tuje sorte, čeprav niso bile tako prilagojene na lokalno okolje. Veliko je zamujenega, vseh preteklih napak ni mogoče popraviti, saj so mnoge pasme že zdavnaj izginile, strokovnjaki pa se zadnja leta trudijo ohraniti tistih nekaj domačih sort, ki so se kljub »nepriljubljenosti« po slovensko trmasto ohranile. Tako imamo danes v Sloveniji trinajst avtohtonih pasem domačih živali, katerih ohranjanje je nacionalnega pomena. Na seznamu so se tako znašle jezersko-solčavska ovca, belokranjska pramenka, bovška ovca, istrska pramenka, drežniška koza, krškopoljski prašič, kranjska čebela, posavski konj, lipicanski konj, slovenski hladnokrvni konj, štajerska kokoš in cikasto govedo. Večina sodi med ogrožene in ranljive pasme. Pri tem pa je treba omeniti še psa kraškega ovčarja oziroma kraševca, katerega populacija pa glede na merila ogroženosti spada že v kritično stopnjo ogroženosti. Za severovzhodno Slovenijo so značilne predvsem štajerska kokoš, slovenski hladnokrvni konj in splošno razširjena krajnska čebela.
Izumrlo več kot tisoč domačih pasem
Ohranjanje slovenskih avtohtonih pasem domačih živali je nacionalnega pomena in v skladu s konvencijo o biološki raznovrstnosti, programom razvoja podeželja slovenskega kmetijstva in dolgoročnim programom varstva biotske raznovrstnosti v slovenski živinoreji. Z delom na področju ohranjanja biotske raznovrstnosti v živinoreji se od sredine osemdesetih let prejšnjega stoletja ukvarja raziskovalna skupina na oddelku za zootehniko ljubljanske biotehniške fakultete, leta 2010 ji je kmetijsko ministrstvo podelilo koncesijo za opravljanje javne službe nalog genske banke v živinoreji; vodi jo Danijela Bojkovski.
»Po podatkih Organizacije za prehrano in kmetijstvo (FAO) je v 20. stoletju na globalni ravni izumrlo okoli tisoč avtohtonih pasem domačih živali, po letu 2000 pa še več kot sto. Ker jih je v rejo vključenih vse manj, trajno izginjajo. Zato smo se leta 2016 po vzoru nekaterih drugih držav v podporo kmetijam, ki redijo in ohranjajo avtohtone pasme, odločili ustanoviti slovensko ark mrežo in vanjo vključili dvanajst ark kmetij in sedem ark središč.«
Kmetije, ki rešujejo
Slovenski hladnokrvni konj je nastal na območju severovzhodne Slovenije in Gorenjske na osnovi domačih hladnokrvnih konj in oplemenjevanja z žrebci pasme peršeron ter noriški konj. Večji predstavniki te pasme lahko tehtajo tudi več kot eno tono. Večinoma so namenjeni vzreji klavnih žrebet in tudi za prirejo in predelavo kobiljega mleka. Nekateri rejci jih še vedno uporabljajo za pomoč v kmetijstvu in v manjši meri pri spravilu lesa iz gozda, kar pomembno prispeva k ohranjanju veščin in spretnosti, ki so potrebne pri delu z vprežnimi živalmi. Uporabljajo jih tudi kot rekreativne konje v vpregi, redkeje pa za ježo. Velika zasluga pri ohranitvi te avtohtone slovenske pasme gre Združenju rejcev konj slovenske hladnokrvne pasme, ki pogosto sodelujejo tudi na promocijskih in turističnih dogodkih.
Ark v neposrednem prevodu pomeni barko. Po vzoru Noetove barke (v številnih jezikih jo imenujejo Arka), na katero je po bibličnem izročilu naložil sebe, svojo družino in vse zemeljske živali, da bi jih rešil pred vesoljnim potopom, je izraz mednarodno uveljavljen pri ohranjanju in spodbujanju reje avtohtonih pasem v njihovem lokalnem okolju, v katerem so nastale. Ark kmetije so v osnovi namenjene vzreji plemenskih živali, za pridobitev ark statusa morajo rediti najmanj tri različne slovenske avtohtone pasme domačih živali iz posameznih skupin, ark središča pa se poleg njihove reje posvečajo še izobraževanju, ozaveščanju javnosti, promociji in turizmu. Kmetije lahko redijo tudi druge pasme domačih živali, vendar mora biti vsaj polovica slovenskih avtohtonih pasem, kot pravijo v javni službi nalog genske banke v živinoreji, pa je zaželeno tudi trženje proizvodov avtohtonih pasem in usmeritev v ekološko kmetovanje. »Menimo, da je način ohranjanja avtohtonih pasem domačih živali v živem, in situ, kot se izvaja na ark kmetijah in v ark središčih, pomembno tudi z vidika ohranjanja biotske raznovrstnosti živalskih genskih virov za kmetijstvo in prehrano,« je še dejala Danijela Bojkovski.
Ena od ark kmetij na štajerskem območju je na primer Ekosocialna kmetija Korenika v Šalovcih, kjer po besedah vodje Alojza Kavaša vzrejajo cikasto govedo, krškopoljske prašiče in kranjske čebele.
