Poklic babice se je naši sogovornici od vedno zdel izjemno privlačen. »Vedela sem, da bi to rada delala vse življenje, da je babištvo poklic moje prihodnosti,« je povedala.

Še danes se spomni, kako srečna je bila, ko je izvedela, da so jo sprejeli na šolo, ki jo bo pripeljala do primerne izobrazbe.

Po zaključenem šolanju babištva se je zaposlila v Splošni bolnišnici dr. Jožeta Potrča, a najprej na oddelku za intenzivno nego, saj na porodnem ni bilo potrebe po novih zaposlitvah. Po petih letih dela tam pa so se njene sanje uresničile in začela je delati to, za kar se je izobraževala. Prvi porod je opravila že v času šolanja, v 3. letniku. Ta izkušnja se ji je vtisnila globoko v spomin. Še danes pa se spominja tudi prvega samostojno opravljenega poroda v ptujski bolnišnici: »Čeprav po končanem šolanju nekaj časa tega nisem delala, me je sodelavka poslala v porodno sobo. Opravili sva kar pet porodov, to je bila neverjetna izkušnja.«

Ni šlo zmeraj vse po načrtih

Murkova je izjemno srčna oseba, kot takšno jo poznajo tudi sodelavci in pacientke. Je babica, ki na svoje delo gleda z veliko ljubezni in spoštovanja. In čeprav je pomagala poroditi več tisoč otrok, je bilo zanjo vsako rojstvo posebno. Vsaka mala glavica, ki je pokukala na svet, ji je predstavljala nepopisno veselje. Primere, ko se ni vse odvijalo po načrtih in ko so se porodi zakomplicirali, pa si je močno gnala k srcu.

Med 5332 otroki, kolikor jih je Murkova spravila na svet, so nekateri kasneje postali njeni sodelavci v ptujski bolnišnici. 

Na vprašanje, kako je preživljala trenutke, ko se je rodil bolan ali mrtev otrok, je vsa solzna odgovorila: »Zelo težko sem prestajala takšne situacije, vsak otrok je bil kot moj otrok, zato me je tudi vsak zaplet močno prizadel. Vedno sem potem razmišljala, ali sem vse naredila prav, bi lahko kaj spremenila, veliko smo se pogovarjale s sodelavkami, vse smo ugotavljale, da imamo podobne misli. Grozljivo je, ko novorojenček umre, to so najtežji trenutki. Najpomembneje za vsako babico je, da sta zdrava tako mama kot otrok.« Dejstvo, da sta v rokah babic praktično dve življenji, materino in otrokovo, je Murkova jemala še kako resno.

Najhitreje opravljen porod, pri katerem je sodelovala, je trajal le nekaj minut. Kot pravi, pa so primeri, da ženska pride in rodi na tak način, zelo redki. Porodna izkušnja vsake ženske je posebna. Murkova poudarja, da je najpomembnejše, da porodnice poslušajo in zaupajo navodilom babic ter zdravnikov. Kar očitno ni samoumevno: »Ženske si včasih ne dajo dopovedati, da jim mi hočemo le dobro, da vemo, kaj je prav, nekatere preprosto ne sledijo navodilom, ker mislijo, da same vedo bolje. Nekaj jih je takih, ki opravijo materinsko šolo, berejo na forumih, pridejo s porodnim načrtom in potem mislijo, da vedo vse. To, da ne sledijo navodilom, je njihov največji problem. Res bi apelirala na vsako nosečnico, naj dobro upošteva strokovni kader. Tudi ko jim rečemo, naj počivajo, vemo, zakaj tako svetujemo.« Največje omejitve in zato kasneje tudi težave po njenih dolgoletnih izkušnjah prineseta adrenalin in strah.

Porod nekoč in danes

Murkova je pri porodih sodelovala polnih 35 let. Njene dragocene izkušnje so jo naučile marsikaj. Kot pravi, se z leti spreminja vse, še porod. Danes so ženske bistveno bolj občutljive, preveč jih je takšnih, ki mislijo, da s tem, ko zanosijo, postanejo bolniki: »Nosečnost ni bolezen, je povsem normalno stanje in ne morem razumeti, zakaj si nekatere to predstavljajo tako. Prej so rojevale 17-letne, to je bilo povsem normalno. Kmečke ženske so do zadnjega delale na njivah, danes je vse drugače, saj se nosečnost in porod drugače sprejemata.« Ugotavlja tudi, da se starost porodnic z leti dviguje, razlogov za to je več, nekatere ne morejo zanositi, spet druge se posvetijo karieri ...

Kaj bo počela zdaj

Zadnji porod je Murkova opravila 5. julija. S tem se od babištva poslavlja, česar, kot pravi, še sploh ni dojela. V pokoj odhaja z mešanimi občutki: »To sem rada počela, še nisem dojela, da ne bom prišla nazaj na delovno mesto. Bom pa zdaj še več brala, vsak prosti trenutek izkoristim za branje knjig. Rada tudi vrtičkam. Imam dva sina in dva vnuka, to je moje veselje.«

Med 5332 otroki, kolikor jih je spravila na svet, so nekateri kasneje postali njeni sodelavci v ptujski bolnišnici. Novim generacijam je pred odhodom v pokoj dala nekaj nasvetov. »Res se morajo maksimalno potruditi za vsako žensko in trikrat razmisliti, preden ukrepajo. O vsaki potezi mora biti babica stoodstotno prepričana, saj je na njej zelo veliko odgovornosti. Če česa ne vedo, naj se posvetujejo z zdravnikom, starejšimi, izkušenimi babicami. To je en izmed poklicev, ki se ga nikakor ne sme jemati z lahkoto. A če bi še enkrat izbirala, bi si ga sama nedvomno ponovno izbrala. Zdrava porodnica in novorojenček sta bila zmeraj moje največje zadovoljstvo,« je dejala ob robu našega klepeta.

otroci
Č.G.
Zadnji porod je naša sogovornica opravila 5. julija. S tem se od babištva poslavlja, saj je od četrtka upokojena.