Ekološki dolg

Tako hitro naravnih virov nismo izčrpali še nikoli

S.R./STA
29. 7. 2019, 07.05
Posodobljeno: 29. 7. 2019, 07.13
Deli članek:

Danes najbolj zgodaj doslej obeležujemo dan ekološkega dolga. Gre za dan, na katerega je človeštvo po izračunih organizacije Global Footprint Network izrabilo toliko naravnih virov, kolikor jih je Zemlja sposobna pridelati oziroma obnoviti v enem letu.

Profimedia
Človeštvo je že izčrpalo razpoložljive naravne vire za letos

V zadnjih 20 letih se je dan ekološkega dolga pomaknil za dva meseca naprej. Predlani smo ga obeležili 2. avgusta, lani 1. avgusta. Letos je ta dan 29. julija, kar je najbolj zgoden datum, odkar je Zemlja v začetku 70. let prejšnjega stoletja vstopila v ekološki dolg. 

"Za trenutne potrebe človeštva po naravnih virih bi potrebovali 1,75 planeta. Stroški globalne ekološke porabe se povečujejo, kažejo pa se v obliki krčenja gozdov, erozije tal, izgube biotske raznovrstnosti in kopičenju ogljikovega dioksida v ozračju. To pa vodi do podnebnih sprememb in pogostejših ekstremnih vremenskih dogodkov," izpostavljajo avtorji poročila. 

Po podatkih organizacije je Slovenija v ekološki dolg letos vstopila 27. aprila, lani 12. maja. Evropsko povprečje je 10. maj. Med državami EU je v ekološki dolg najprej oz. 16. februarja vstopil Luksemburg, najpozneje pa 22. junija Bolgarija. ZDA so ga imele 15. marca, Kitajska 14. junija. Najpozneje ga bo imel Niger, vire bo po napovedih izčrpal 25. decembra. 

Pet dni na leto

Kot so izračunali v organizaciji, bi uravnoteženje lahko dosegli, če bi do leta 2050 dan ekološkega dolga na leto premaknili za pet dni naprej. Zato so v organizaciji pozvali k ukrepanju. Če bi polovico porabe mesa nadomestili z vegetarijansko hrano, bi dan pomaknili za 15 dni bolj proti koncu leta, z zmanjšanjem ogljikove komponente pa bi ga lahko prestavili za 93 dni, so navedli. 

Kazalec, na podlagi katerega se računa okoljski dolg, je okoljski ali ekološki odtis, ki se izraža v globalnih hektarih plodne zemlje na prebivalca. Za posamezno državo se računa kot razlika površino, ki bi bila potrebna za proizvodnjo porabljenih naravnih virov, in sedanjo površino naravnih ekosistemov, ob upoštevanju uvoza in izvoza.