Ljubezen na prvi dotik

Odkar imajo Boya, Vid ni imel epileptičnih napadov

Katja Božič / Revija Zarja
22. 6. 2019, 12.51
Posodobljeno: 22. 6. 2019, 12.52
Deli članek:

Vid Rudolf, šestleten nadvse ljubek in srčen fantek s cerebralno paralizo, ima že eno leto novega najboljšega prijatelja.

Foto: Andrej Križ
Vid s svojim najboljšim prijateljem

»Bila je ljubezen na prvi dotik,« njegova mama Natalija opisuje sinovo prvo srečanje z labradorcem Boyem. V društvu Canis so ga posebej zanj vzgojili za psa pomočnika. Vid je eden prvih otrok s posebnimi potrebami v Sloveniji, ki mu je štirinožec na ta način olajšal življenje. V družini že opažajo prve spremembe, najpomembnejša pa je za zdaj ta, da odkar imajo Boya, Vid ni imel epileptičnih napadov, zaradi katerih sta bila pred tem z mamico pogosto v bolnišnici.

PROSIMO, pošljite  svoje SMS-DONACIJE s ključno besedo PES5 na številko 1919 in prispevali boste 5 EUR za vzpostavitev delovanja centra SLO-CANIS. Prispevajo lahko uporabniki vseh slovenskih mobilnih operaterjev.

Ko smo obiskali družino v Ožbaltu ob Dravi, kužka najprej ni bilo niti videti niti slišati. V sosednji sobi je pridno čakal na znak, da lahko pride v osrednji prostor. Ta dan je že opravil del svojih obveznosti, najljubša pa se gotovo začne zvečer, ko se stisne k dečku v posteljo. Ena njegovih nalog je opozoriti Vidove starše, če bi se med spanjem začelo z Vidom karkoli dogajati. A odkar ima kužka, fantek mirno in spokojno spi, saj se ob svojem najboljšem prijatelju, ki ga čuva, počuti varnega. Eno leto že ni imel epileptičnih napadov, zato mu starši že lahko zmanjšujejo količino zdravil, pod zdravniškim nadzorom seveda.

Prijatelja za vedno. Ko se je naš pogovor razživel, je v dnevni prostor prišel tudi Boy in komaj čakal, da ga bodo gospodarji poklicali, naj pride bliže, kar je kazal s prijaznim mahanjem z repom, medtem ko je leže potrpežljivo čakal za dovoljenje. In ko ga je končno dobil, veselja ni bilo konca. Z Vidom sta se prevračala, objemala, fantek ga je poljubljal, kuža pa ga je ljubeznivo polizal. Ta dva sta že sklenila večno zavezništvo! Natalija in Danijel sta hitro povedala, da odkar imajo kužka, nikamor več ne gredo sami. Da bi doma imeli psa, sta začela razmišljati že pred leti. Čutila sta, da bi prisotnost prijaznega kosmatinca gotovo zelo dobro vplivala na njunega Vida in ne nazadnje na vso družino. To se je tudi v resnici zgodilo. »Vsak mesec smo bili po nekaj dni v bolnišnici zaradi statusov (serije epileptičnih napadov), zato smo si želeli psa, ki bi šel z nami lahko tudi v bolnišnico in bi bil Vidu v oporo.« Malček se je rodil kar tri mesece in pol prezgodaj, imel je možganske krvavitve, zaradi katerih ima danes četrto stopnjo cerebralne paralize in močne epileptične statuse. Na spletu sta našla društvo SLO-CANIS, kjer že deset let šolajo pse pomočnike. »Zavedamo se, da to poslanstvo zahteva posebna znanja,« je povedala Darinka Lečnik Urbancl, ustanoviteljica društva in kinologinja s 25-letnimi izkušnjami. Pridobili so vse mogoče evropske in svetovne akreditacije in v desetih letih usposobili že 30 psov pomočnikov, ki veljajo za popolnost na štirih tačkah – potrpežljive, umirjene, prilagodljive. »Ko sta nas Vidova starša pred štirimi leti poklicala, smo ugotovili, da je Vid še premajhen in da moramo počakati, da dopolni vsaj pet let.«

Pri zbiranju sredstev za Boya je pomagal Center šolskih in obšolskih dejavnosti CŠOD ŠKORPIJON z vodjo doma Mirjano Jesenek Mori.

Prvi otrok s psom pomočnikom. Do nedavnega so bili za zavarovalnico do psa pomočnika upravičeni samo slepi. Zato so v društvu aktivno sodelovali pri spreminjanju zakona, po katerem lahko štirinožnega pomočnika danes dobijo tudi polnoletni invalidi. Ker pa otroci v ta zakon (še) niso vključeni, so se združili dobri ljudje in z dobrodelnimi prireditvami začeli zbirati denar za dečkovega psa in njegovo šolanje, ki je zelo drago. Takšen kuža na koncu dosega vrednost manjšega avta. »Zbiranje sredstev je prevzel Center šolskih in obšolskih dejavnosti Škorpijon iz Duha na Ostrem vrhu, z njihovo pomočjo smo akcijo speljali do konca. Veliko smo se pojavljali v medijih, kar je bilo za družino precej naporno. Ampak drugače se pri nas žal ne da,« je razmišljala Darinka. Psov ne trenirajo množično, temveč enega naenkrat za eno družino. Na leto tako izšolajo od dva do tri pse, ki jih izberejo sami. »Našli smo svojo vzrejno linijo za pse pomočnike, ki smo jo preverili za štiri generacije nazaj, in imamo svojega vzreditelja, s katerim delamo že nekaj let. Imeli smo že tri močna legla. Z vzrediteljem si razdelimo tveganje prvega leta, ko je psiček še večinoma pri njih. Drugo leto pa ga financiramo mi. Če kuža, ki smo ga izbrali, prestane vse teste, ga vzamemo. Vsak pes ima svoj temperament, če ga pravočasno ne usmerjamo, je lahko prepozno, zato je priprava zelo pomembna. Prvo leto je namenjeno socializaciji. Ob vsakem obisku preverjamo, kaj je treba spremeniti, kakšne navade uvesti. Ustreza nam, da v okolju, kjer je prišel na svet, ostane dovolj časa, da postane samozavesten. V družini vzrediteljev imajo otroke, tudi otroka s posebnimi potrebami, zato je okolje še toliko primernejše.«

»Pri uresničevanju naših ciljev smo v veliki meri odvisni tudi od materialne pomoči donatorjev, ki se zavedajo svoje družbene odgovornosti v odnosu do ljudi s posebnimi potrebami. Šolanje psa pomočnika stane veliko. Uporabnik ne prispeva nič,« pravi Darinka Lečnik Urbancl in dodaja, da so kot prostovoljno, humanitarno društvo odvisni predvsem od donacij in sponzorstev ter prostovoljnih prispevkov. 

Boy je iz pravega testa. Prvo leto kužke, tako, kot so Boya, seznanjajo z vsemi mogočimi teritoriji – z mestom, javnimi prevozi, gnečo, vsepovsod jih peljejo. Poleg Boya je bila za Vidovo družino v igri njegova sestrica Frida, ki pa je prenežna. Boy je vse napore mirno in samozavestno zdržal, ničesar se ni ustrašil, zato so vedeli, da je iz pravega testa. »Za takšne naloge potrebujemo vrhunskega psa,« je poudarila Darinka. V drugem letu njegovega življenja so začeli s specialnim treningom, posebej prilagojenim Vidovi družini. Ker pa je Vid še premajhen, kuža pa je potreboval nekoga, ki ga bo vodil, se je v zadnjih treh mesecih, preden so ga dobili domov, v njegovo šolanje vključila Natalija. Še prej pa so dečka in psa seveda spoznali. »Ko smo se srečali, mu je Vid zapel pesmico Kuža pazi, ga objel in takoj smo med njima začutili iskrice!« se je spominjala Darinka. Potem sta se namesto Vida morala naučiti delati s psičkom njegova starša. Mama se je izšolala za vodnico, kasneje pa sta se vključila še očka Danijel in bratec Enej. »Vsi člani družine morajo vedeti, kaj pes sme in česa ne.« Delali so po fazah. V eni od njih so želeli Boya seznaniti z Vidovimi epileptičnimi napadi, da bi v pomembnem trenutku znal pravilno odreagirati. Očitno pa je pes že na začetku tako dobro vplival na dečka, da se napadi niso ponovili. Boy gre danes z družino vsepovsod in je Vidov največji motivator. »Prej je na terapijah delal zbrano pet minut, zdaj jih zdrži tudi dvajset. Ponosno mu kaže, kaj zmore, z njim se pogovarja kot s pravim prijateljem,« je razložila mama. »Boy je Vidov družabnik. Prej je bila njegova pozornost usmerjena predvsem na mamo, zdaj pa je v središču pozornosti kuža. Prinaša mu stvari, ki jih potrebuje, zna hoditi ob fantu, točno ve, kdaj se mora ustaviti in kdaj gre lahko naprej. Če mu pade kaj na tla, pobere in vrne. Zainteresiran je za delo, stabilen, samozavesten, navajen je tudi na malo bolj grobe – spastične Vidove dotike.« Ob tem je mamica ponosno poudarila, da so se ti v zadnjem letu že precej sprostili. »Imamo vedno manj pregledov, sploh pa je Vid čedalje samostojnejši.« Zato sta tudi starša bolj sproščena, in to na koncu občuti vsa družina (Vid ima namreč še starejšega bratca). »To so za nekoga morda majhni premiki, ampak za nas so izjemno pomembni,« je povedala Natalija. »Zdaj je že čas, da začne Vid počasi skrbeti za psa in ga malo usmerjati. Počasi, nadzorovano. Začneta lahko s prinašanjem in odnašanjem stvari. Boy razume približno petnajst ukazov,« je povedala Darinka in odkrito priznala, da psom pomočnikom in vodnikom ni najlaže, ker se zaradi njihove pomoči ljudem ne morejo izraziti po pasje, v polnosti. »Njihove naravne nagone namreč preusmerimo v druge naloge, kjer so seveda zelo dobrodošli in koristni.« Darinka jih zaradi tega izredno ceni in spoštuje, zato psička ne da kar vsaki družini. »Če vidim, da z njim ne bodo dobro ravnali, ga ne damo, včasih ga tudi odvzamemo.« V največje zadoščenje pa ji je, kadar vidi iskrico v očeh, ko se kuža in človek, ki mu je kuža namenjen, zagledata. »Če te iskrice ne vidim, dam kužka res težko od sebe,« se je nasmehnila. Da je med Vidom in Boyem ne samo iskrica, temveč ogenj, pa je bilo jasno že od prvega trenutka.  

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.

Zarja št. 25, 18. 6. 2019
Zarja št. 25, 18. 6. 2019