Ti se oskrbujejo s pitno vodo na skupno 97 sistemih. Vodo iz javnih vodovodov, za katere po nareku države skrbijo občine, lahko pijemo brez skrbi, vendar so mnogi predeli v državi javnemu vodovodu (še) nedostopni. Sicer pa je opaziti, da se vedno bolj krepi tudi upiranje kloriranju, največkrat uporabljeni metodi za dezinfekcijo pitne vode v Sloveniji. O ukrepih proti onesnaževalcih pa malo ali nič?

Le nekaj minut vožnje iz prestolnice so zaselki v občini Medvode, kjer jim je vodo iz pipe odsvetovano piti. Na občini so nam povedali, da se predvsem v hribovitih delih občine ljudje oskrbujejo z vodo preko vaških vodovodnih sistemov in med skupno enajstimi jih za pet velja stalen ukrep prekuhavanja vode. To pomeni, da naj bi si kar 175 objektov vodo prekuhavalo, včasih pa je bila številka celo še višja.

Medtem ko nekateri kljub priporočilom vodo pijejo, jo drugi kupujejo. Zdravnica je vsem občanom na lokalnem TV-kanalu pojasnila, da zaužitje oporečne vode lahko izzove slabost in bruhanje, drisko, težave pa običajno izzvenijo v nekaj dneh. Resno so lahko zaradi dehidracije kot posledice okužbe ogroženi otroci, starejši in bolni.

voda2
Shutterstock
Čeprav se ljudje ponekod zmrdujemo, da je v vodi vonjati in okusiti preveč klora, strokovnjaki v NLZOH pravijo, da kljub naši zaznavi to še ne pomeni presežene količine te snovi.

Nekateri vaški vodovodi v občini krasno delujejo in nimajo težav, drugi se nenehno borijo z oporečnostjo vode. Zgolj en vaški vodovodni sistem, katerega vode ne obdelujejo niti mehansko niti kemično, ima vse odvzete vzorce neoporečne. Zanimati bi nas moralo, zakaj lahko enim uspe, drugim pa ne.

Klor ali okužba? »Pri manjših zasebnih vodovodih pogosto nimajo urejene priprave pitne vode (kloriranje, filtracija, obsevanje z ultravijoličnimi žarki itd.), zato tam pogosteje ugotovimo neskladnost pitne vode zaradi mikrobioloških parametrov. Izviri so pod vplivom površinske vode. Sicer pa se v Sloveniji s pripravki na osnovi klora obdeluje okoli 60 odstotkov vodovodov. Natrijev hipoklorit, plinski klor in klorov dioksid uničujejo mikroorganizme v vodi, vodo pa varujejo pred nadaljnjo okužbo med distribucijo,« odgovarjajo z Nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in hrano (NLZOH) ter priznavajo, da bi bilo res idealno, če nam vode ne bi bilo treba razkuževati. »Zato pa bi morali biti izpolnjeni naslednji pogoji: neoporečna voda na izviru (najčistejši viri so v podzemni vodi, globoki vodnjaki), dobro vodovodno omrežje, voda bi morala od izvira do pipe priti zelo hitro. Glede na to, da je skoraj dve tretjini Slovenije na kraškem območju, so vodni viri od tod sicer zelo izdatni, vendar mikrobiološko onesnaženi. Kraško-razpoklinski vodonosniki namreč nimajo dovolj 'samočistilne' sposobnosti, da bi odstranili mikroorganizme s površja, zato je razkuževanje vode nujno potrebno.«

Prav tako je stališče Svetovne zdravstvene organizacije, da so tveganja, povezana z nastajanjem neželenih spojin pri reagiranju klora s snovmi v vodi, zanemarljiva v primerjavi s tveganji, ki nastanejo zaradi zaužitja oporečne vode.

V naši vodi je malo klora. Vsebnost prostega (aktivnega) klora v vodi se  redno spremlja. Kljub temu da je učinkovit že pri nizkih koncentracijah, nekateri opozarjajo, da se predvsem v manjše vodne sisteme klor ne odmerja sorazmerno. Čeprav se ljudje ponekod zmrdujemo, da je v vodi vonjati in okusiti preveč klora, strokovnjaki v NLZOH pravijo, da kljub naši zaznavi to še ne pomeni presežene količine te snovi. Seveda smo pri zaznavi vode ljudje subjektivni, vendar smo se že naučili lekcije o visoko postavljenih dovoljenih vrednostih v našem okolju, kajne?  Sicer pa ljudi težko prepričaš, da je voda dobra, če ima okus po kloru. Svetovna zdravstvena organizacija je kot mejno vrednost za prosti klor v vodi postavila 5 mg/l, vsebnosti tega pa v Sloveniji naj ne bi presegale 0,5 mg/l, razen v izjemnih primerih, pravijo na NLZOH. Tako smo v Sloveniji glede količine klora v naši pitni vodi lahko še vedno zadovoljnejši kot v nekaterih drugih državah članicah Evropske unije, kjer je preventivna dezinfekcija z aktivnim klorom obvezna. Pri nas tak ukrep ne velja.

Upor v Cerknem. Seveda je po izkušnjah zgoraj podpisane voda v Ljubljani veliko boljšega okusa in brez vonja kot na primer tista, ki sem jo pila v Idriji ali Velenju. Domnevno zato, ker je Ljubljana oskrbovana z naravno pitno vodo, katere vir je podzemna voda, klorirana pa je zgolj občasno – v izjemnih primerih po sanaciji sistema ali na jugu mesta zaradi večje izpostavljenosti padavinskim vodam.

Ljudje se zadnje čase kloriranju vedno glasneje upirajo, čeprav je uradno stališče z NLZOH jasno: »Škodljivost klora za zdravje ljudi omenjajo predvsem v povezavi s stranskimi produkti. Klor je namreč zelo reaktiven, tvori spojine z organskimi snovmi, ki so lahko zdravju škodljive. Pitna voda v Sloveniji z organskimi snovmi ni obremenjena, posledično so tudi koncentracije stranskih produktov s klorom zelo nizke.«

Med primeri, ko so se ljudje uprli kloriranju, je tudi kraj Gorje v občini Cerkno. Gorjani so odločevalcem očitali nestrokovno kloriranje vode, kar so dokazali z analizo vode. Tudi sosednji Dolenji Novaki so se klorirni napravi uprli že pred sedmimi leti, nato še enkrat pred petimi. Kljub zavedanju, da imajo težave z oporečnostjo vode. To pripisujejo neustreznim čistilnim napravam smučarskega centra nad vasjo. »Zavračamo kloriranje in se zavzemamo za uvedbo UV-žarnice oziroma drugih mehanskih načinov čiščenja pitne vode,« nam je pojasnil eden izmed krajanov.

Anton Komat že dlje opozarja, da v Sloveniji sploh ne odpravljamo vzrokov za onesnaževanje vode, temveč zgolj posledice.

Nam je mar? Marca letos so okroglo mizo o kloriranju vode kot nesprejemljivem ukrepu organizirali tudi v Kobaridu, z glavnima gostoma Antonom Komatom, neodvisnim raziskovalcem, in mikrobiologom Gorazdom Pretnarjem. Tam se za vodo brez klora zavzema Lista za vodo pod vodstvom kobariškega župana Marka Matajurca. Komat in Pretnar sta med drugim poudarila, da je skrb za čisto pitno vodo in vodne vire v Sloveniji slabo zakonsko podprta in neurejena. Prav Komat že dlje opozarja, da v Sloveniji sploh ne odpravljamo vzrokov za onesnaževanje vode, temveč zgolj posledice – in to s po njegovem mnenju zastarelo metodo kloriranja. Najbrž zato, ker je tudi stroškovno najsprejemljivejša.

O težavnosti preganjanja onesnaževalcev, po zadnjih ekoloških katastrofah in nenehnih požarih v takšnih in drugačnih smetarskih podjetjih je to še očitneje, pa ne bi izgubljali besed. Čeprav bi se morali ob vsakem onesnaženju kateregakoli vodnega vira v naši deželi glasno pritožiti in zahtevati ukrepanje. Tudi komu prepovedati razlivanje gnojevke. Je to res tako nemogoč izziv za nas? Je lažje prekuhavati vodo, jo celo kupovati ali piti tako, ki nam zaradi klora ne diši preveč?

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.