Zadnji visokoleteči cilji za letališče so prileteli iz Kitajske. Podjetje Aerodrom Maribor je pred dvema letoma postalo najemnik mariborskega letališča. Za 15 let. Lastnica podjetja pa je družba SHS Aviation, ki ima dostop do kitajskih milijonov. Končno se bo z letališčem zgodil nek preboj, je ob novici, da v upravljanje letališča prihajajo Kitajci, pomislil marsikdo. Navdušena je bila celo politika.

Štajerska do Pekinga

Takratni mariborski župan Andrej Fištravec je zasluge, da so Kitajci prišli v Maribor, pripisoval sebi, čeprav letališče sploh ne stoji v mariborski občini, ampak v občini Hoče - Slivnica. Nad Kitajci je bil navdušen tudi takratni premier Miro Cerar, pri ponovnem zagonu je pomagalo ministrstvo za infrastrukturo, ki ga je vodil Peter Gašperšič, pa direktorat za letalski in pomorski projekt, ki ga je vodil Mirko Komac. Kitajci so namreč mislili resno.

Fištravec
STA
Nekdanji mariborski župan je v občino Hoče - Slivnica pripeljal kitajske vlagatelje.

Če bi država letališče zaprla, bi bilo treba plačati kazen EU, ki je v večji meri sofinancirala prenovo letališča leta 2012. 

Načrti Kitajcev

V letališče so takoj začeli vlagati. Najprej so dokapitalizirali lastnico podjetja Aerodrom Maribor, družbo SHS Aviation, in to s kar 12,8 milijona evrov. Denar so znova nakazali lani. Milijon in pol kitajskega denarja je šlo za kapitalske rezerve podjetja Aerodrom Maribor. Dejstvo, da se v Slovenijo niso prišli hecat, pa potrjuje podpis dogovora med lastnico upravljavca mariborskega letališča (Aerodrom Maribor), družbo SHS Aviation, in enim izmed največjih gradbenih podjetij na svetu, China State Construction Engineering Corporation.

Dogovor o prenovi in posodobitvi Letališča Edvarda Rusjana Maribor je bil vreden 660 milijonov evrov. V načrtu so bili podaljšanje steze, povečanje terminala in tovornih skladišč, novi hangarji, celo hotel in podobno, kar je pri modernih letališčih standard. A najprej so Kitajci želeli podaljšati pisto z 2500 na več kot 3000 metrov, se pravi na dolžino, ki bi omogočala pristajanje največjih letal, tako potniških kot tovornih. Za to pa so potrebovali spremembo državnega prostorskega načrta (DPN), ki bi omogočil podaljšanje vzletne steze in kasneje seveda gradnjo druge infrastrukture. Za spremembo prostorskega načrta pa je odgovorna država, ki se je zavezala, da bo to tudi storila, se pravi sprejela spremembo prostorskega načrta, ki bi omogočal te gradbene posege na letališču in v okolici. Spremembo DPN bi morali sprejeti marca 2018, pred več kot enim letom torej. In ker se to ni zgodilo, Kitajci niso mogli graditi in vlagati, zato so se zdaj umaknili z letališča. Nekaj časa so sicer poskušali z različnimi prijemi, da bi jih država uslišala, a ker ni bilo iz vsega skupaj nič, so preprosto rekli na svidenje in srečno. Aerodrom je ostal brez upravljavca in kitajskih milijonov. Skupno so namreč Kitajci za letališče in v letališče vložili že okoli 25 milijonov evrov.

Rešitve za letališče

Država, predvsem pa ministrstvo za infrastrukturo, zdaj pod vodstvom Alenke Bratušek, sta bila v precepu. Kaj storiti? Možnosti so tri. Prodaja letališča je ena možnost, a ji ministrica ni naklonjena, čeprav se je v primeru brniškega letališča Jožeta Pučnika izkazala. Nemški Fraport letališče dobro upravlja in ga razvija, a pri mariborskem letališču to po mnenju vlade ne pride v poštev.

Država bo letos za ohranitev mariborskega letališča dala 350 tisoč evrov davkoplačevalskega denarja, drugo leto že 700 tisoč. 

Druga možnost je, da država preprosto zapre mariborsko letališče. Tej odločitvi vlada ni naklonjena, ker bi bilo treba v tem primeru Evropski uniji plačati kazen, saj je država leta 2012 za 15-milijonsko prenovo letališča od EU dobila velik del denarja. Kazen ob zaprtju bi lahko bila kar deset milijonov. Ta možnost je za Bratuškovo seveda nesprejemljiva, kot tudi za davkoplačevalce, saj bi strošek kazni pokrili z davkoplačevalskim denarjem.

Tretja možnost pa je najti novega najemnika oziroma upravljavca letališča, pri čemer je težava dejstvo, da ti ne stojijo ravno v vrsti, saj se mariborsko letališče še ni izkazalo za prav perspektivno. Pred osamosvojitvijo, ko so na njem pristajali državni prevozniki, denimo JAT, je bilo število prepeljanih potnikov rekordno. Prepeljali so 85 tisoč ljudi na leto. Za primerjavo povejmo, da so lani na letališču Jožeta Pučnika našteli več kot 1,8 milijona potnikov. Ja, različni časi, pa vendar. Mariborsko letališče se po letu 1990 ni več približalo številkam, ki jih je dosegalo v rajnki Jugoslaviji. Ja, najemnika ne bo preprosto najti. In to je to. To so tri možnosti. Ali pač?

Vlada se je pred dnevi odločila, da se državnemu letališču ne bo kar tako odpovedala, in dokler ne najdejo boljše možnosti (ene od zgoraj naštetih), bo država sama upravljala letališče. No, ne vlada neposredno, ampak državna družba za upravljanje investicij DRI. Vlada je pripravila papirje, da je vse po pravilih in bo »družba DRI upravljanje investicij, d. o. o., z ministrstvom za infrastrukturo kot naročnikom sklenila pogodbo o obratovanju Letališča Edvarda Rusjana Maribor (LERM)«, pojasnijo na vladi in dodajo, da se z zagotavljanjem nadaljnjega obratovanja LERM s strani DRI »ohranjajo dobre razvojne možnosti, ki se kažejo v zapolnjevanju tržnih niš, ki jih še ne pokrivajo okoliška konkurenčna letališča,postavljajo pogoji za normalen razvoj letališke dejavnosti in seomogoča dostopnost celotne podravske ter koroške, savinjske in pomurske regije, tako z vidika turističnih destinacij kakor tudi za gospodarstvo«.

Hvala, državljani

Po odhodu Kitajcev z mariborskega letališča bo upravljanje prevzela državna družba za upravljanje z investicijami DRI. 

To je torej rešitev vlade za mariborsko letališče. Preživetje z davkoplačevalskim denarjem. Obenem naj bi sicer iskali »trajno rešitev«, povedo, pri čemer bi to znalo trajati, kot smo videli v primeru spremembe DPN. Kakorkoli, letališče bo zdaj delovalo kot bolnik v komi. Preživetje bo omogočal proračunski denar.

»Pravice porabe za izvedbo predlagane rešitve v grobi oceni v višini 350.000 evrov v letu 2019 in 700.000 evrov v letu 2020 bo zagotovilo ministrstvo za infrastrukturo s prerazporeditvami v okviru svojega finančnega načrta. Pred sklenitvijo pogodbe bo opravljena strokovna ocena stroškov.« Tako, toliko bo državljane stalo letališče, od katerega ni dejansko nič, letos in drugo leto, koliko davkoplačevalskega denarja bo šlo za to v prihodnje, ne vemo. Če bo treba na ta način ohranjati Edvarda Rusjana pri življenju še deset let, bi bilo nemara boljše, da se letališče zapre in plača kazen EU.