Ob začetku glavne sezone so številne planince, med njimi tudi tujce, presenetile zimske razmere visoko v Julijskih Alpah. Gorska reševalna služba je imela zato obilico dela. Je glavna težava v nepripravljenih tujcih?

Sam obiskovalce gora delim na planince oziroma gornike in turiste. Problem so turisti. Tuji gorniki, ki prihajajo k nam, so izkušeni in dobro opremljeni, želijo spoznati še gore zunaj domačega okolja. S temi ni nobenih težav, Julijcem so kos, ker so že od drugod vajeni takšnih hribov.

Izletniki pa so problem, ker pridejo brez ustrezne opreme, in kar je še hujše, brez izkušenj. Včasih so tudi premalo obveščeni oziroma imajo občutek, da so obveščeni, ker so si stvari ogledali na spletu, kjer so, ne glede na to, ali so to forumi ali pa promocije naših turističnih organizacij, lepe slike, a naši hribi so zahtevni. Ko se vreme spremeni, postanejo za takšne obiskovalce nevarni. Nimajo derez, cepina in vrvi, kot v zadnjem primeru na Triglavu – tako ne gre in na žalost se potem mora nekaj zgoditi. To ni smola, to je nepripravljenost na razmere.

Torej so prekršili že prvo pravilo o dobri pripravi na turo?

Priprave na turo so obvezne, kar pomeni zbrati vse informacije in glede na zahtevnost ture izbrati ustrezno opremo. Pomembno je tudi, da izberemo turo, ki bo primerna glede na našo psihofizično pripravljenost. Teh podatkov ni težko pridobiti. Izdajamo zemljevide, planinske vodnike, veliko je tudi na spletu, a je pri tem treba biti pozoren, vsi viri niso dobri.

Kako lahko tujci pridobijo informacije?

Na voljo imajo kakovostne vodnike v tujih jezikih. Tudi mi imamo nekaj teh stvari, a premalo. Tudi tujci lahko dostopajo do informacij, vendar to bolj velja za izkušene gornike, ki znajo te tudi poiskati. Turistom pa lahko pomagamo le v dolini, v hotelih in na informacijskih točkah, tako da jim damo informacije.

Pripravljamo tudi promocijski material o varnosti, ki bo na voljo pri ponudnikih gostinskih in namestitvenih storitev. Vedno pa je to problem za tistega, ki informacije obiskovalcu posreduje, saj je težko oceniti človeka, kaj realno zmore. Če si informatorji lahko vzamejo čas in obiskovalcevprašajo, kakšno opremo imajo in kje vse so že bili, potem je ta informacija lahko kvalitetna.

Na varnost vpliva tudi oprema ...

Seveda, treba je imeti ustrezno opremo; osnova so dobri čevlji, pozimi in v času, ko sneg še ni skopnel, so to dereze in cepin, čeprav to nekaj tehta. Če je treba, pa s seboj vzamemo tudi vrv, kar je sicer pri nas, dokler se držimo zavarovanih poti, bolj izjema kot pravilo. V glavnem je dovolj že samovarovalni komplet, saj so naše poti dobro zavarovane z žičnimi vrvmi.

Kaj spada v nahrbtnik?

Rezervna obleka, rezervna minimalna količina hrane in vode ter prva pomoč. Vsekakor tudi bivak vreča ali vsaj alufolija, kar je pomembno, če se zgodi vremenski preobrat. V vsakem primeru morajo biti v nahrbtniku čelna svetilka, svinčnik in beležka, potrebujemo tudi zemljevid in kompas, pa seveda mobilni telefon s polno baterijo. Če pričakujemo, da bomo hodili po svetu, kjer nas čaka dež, pa bi vendarle želeli nadaljevati turo, kar v gozdnem prostoru ni problematično, potem je smiselno imeti s seboj še pelerino in dežnik. Tisti, ki jemljejo zdravila, pa jih morajo seveda prav tako imeti s seboj.

V gore in koče prihaja vse več planincev, ali podpirate razmišljanje, da bi po vzoru tujih nacionalnih parkov uvedli vstopnino v Triglavski narodni park?

Z vstopnino je v parku, kot je Triglavski narodni park, težko, ker nima ene same vstopne točke. Ta nadzor bi bil verjetno zelo težak. To je ena težava. Druga pa je tradicija: mi smo navajeni, da je to naš park, in zapiranje bi verjetno povzročilo precejšnje negodovanje v planinski javnosti.

Vsekakor je smiselno postopoma preiti v sistem zapiranja alpskih dolin za motorni promet. Prvi poskus je že bil v dolini Vrat. To je treba nadaljevati in razmere urediti. Sistem deluje tako, da se v sezoni organizira javni promet, zunaj sezone, ko to ne bi bilo racionalno, pa se dolina odpre. Za kolesa je seveda dostop odprt vse leto, uporabo koles je sploh treba spodbujati v tem smislu.

Kaj pa zadnji del poti na vrh Triglava, ki je včasih bolj podoben avtocesti kot planinski poti?

Pri vzponu na vrh Triglava so kakšen dan težave, ker so vse tri najbolj priljubljene poti na vrh polne planincev, zato se ljudje težko razvrstijo, kar vpliva na varnost. Včasih smo hodili brez varovanja. To je bil že nekakšen filter za manj izkušene. Danes pa se planinci s samovarovalnim kompletom pripnejo na žične vrvi že takoj pri vstopu na vršni greben in so tako varovani do vrha Triglava. Samovarovalni komplet tako na greben zvabi tudi nekatere, ki pravzaprav tja ne spadajo, toda to je verjetno povezano z željo Slovencev povzpeti se tja gor. Triglav je vendarle naš nacionalni simbol.

obrez
Sašo Švigelj
Jože Rovan

Kako se torej spoprijeti s povečanim obiskom v gorah?

Eden izmed ukrepov je odločitev, da ne povečujemo kapacitet planinskih koč okrog najbolj zaželenih vrhov. Ta problem je dejansko problem Triglava in okolice ter še nekaterih točk po Sloveniji, medtem ko drugje teh težav ni. Pritisk je res hud julija in avgusta in morda še kakšen konec tedna v septembru.

Glavna planinska sezona v visokogorju je tudi izjemno kratka, zato so visokogorske koče odprte le tri mesece. Resnično polne so le nekaj vikendov in zato po običajnem ekonomskem izračunu planinska koča ne more preživeti. Podatki o razmerju med številom prenočitev in številom postelj kažejo, da je povprečno ležišče v slovenski koči izkoriščeno komaj 16 dni na leto, v ljubljanskih hotelih pa 170 dni.

V okviru usposabljanj članstva in s promocijskimi aktivnostmi si prizadevamo, da bi obisk planincev razpršili po vsem našem gorskem svetu in v vseh letnih časih. Seveda je obisk gora pozimi zahtevnejši, pa vendar je ob primerni izbiri ciljev dosegljiv mnogim.

V kakšnem stanju so sicer planinske postojanke?

Naše koče so rasle že pred prvo svetovno vojno, med obema vojnama, največ pa so jih zgradili po drugi vojni. Sedanjemu času večina koč ne ustreza. Problem je, da so energetsko izjemno potratne, številne niso izolirane. So tudi ekološko problematične, saj nimajo ustrezne obravnave odplak. To se sicer popravlja, je napredek, a je prepočasen.

Marsikje pa je stanje koč takšno, da bi jih bilo najbolje podreti in na isti lokaciji zgraditi nove, a žal za to ni denarja. Društva si vsako posebej in z iznajdljivostjo ter ogromno prostovoljnega dela prizadevajo, da se koče nekako ohranijo, zato teh ne moremo preprosto obravnavati kot gostinskega objekta.

Kako pa?

Naše koče niso prvenstveno gostinski objekti, v njih se odpočijemo in prespimo na daljših turah ali na poti k visokim ciljem, vanje se zatečemo ob slabem vremenu. Koča je športni objekt, namenjen planinski dejavnosti, in je ne moremo in ne smemo obravnavati po običajnih ekonomskih načelih. Žal naša država tega ne prepoznava v zadostni meri, čeprav veliko prispevajo k rezultatom našega turizma. Zelo se namreč trudimo, da bi od države pridobili neka sistemska sredstva, ki bi omogočila načrtno obnavljanje koč.

Od države vendarle dobite nekaj sredstev.

Letni proračun planinske zveze je okoli dva milijona, to vključuje promet naše planinske založbe in vsa usposabljanja, ki jih organiziramo. Država nam prispeva za športne dejavnosti, največ dobimo za športno plezanje, kjer zdaj dosegamo izjemne rezultate.

Dobimo tudi sredstva za alpinizem in usposabljanje kadrov, problem pa so nezadostna sredstva za infrastrukturo. Za koče ne dobimo praktično nič, za planinske poti smo letos prejeli 34 tisoč evrov, kar je namenjeno za smerne table in vzdrževanje najzahtevnejših poti. Toda to je le kaplja v morje, mi vzdržujemo več kot deset tisoč kilometrov planinskih poti. Dobimo še slabih 17 tisoč evrov za vzdrževanje naravnih plezališč.

Je to vse?

Od Slovenske vojske in policije dobimo še nekaj brezplačnih ur naleta helikopterja za potrebe vzdrževanja planinskih poti in za ekološko sanacijo planinskih koč. Ta prispevek je zelo pomemben.

Tudi turizem ima precejšnje koristi od planinstva. Kakšno je sodelovanje med planinsko zvezo ter turističnimi organizacijami in ponudniki?

Za turistično gospodarstvo v dolini smo mi na nek način pogrnjena miza, s katere zajema, a za to ne plača nobenega zapitka. Za bolj argumentirane pogovore z državo smo pri Inštitutu za ekonomske raziskave naročili študijo ekonomskih učinkov planinstva, ki je pokazala, da planinstvo na leto v turistični izplen prispeva 120 milijonov evrov. Poleg tega s planinsko dejavnostjo ustvarimo več kot 20 milijonov evrov in za planinsko opremo porabimo okoli 30 milijonov evrov na leto.

Planinstvo torej še vedno rešujejo prostovoljci?

Prostovoljstvo je nekaj, kar je temelj planinstva od nekdaj. Poskušamo ga ohranjati v čim večji meri, kar pomeni, da se na primer planinske poti še vedno vzdržujejo prostovoljno. Gospodarji koč – to niso oskrbniki, temveč osebe, ki bdijo nad kočo – so še vedno prostovoljci. Tudi številne druge stvari, denimo usposabljanje kadrov, izvajamo na prostovoljski osnovi. Je pa čas prinesel nujo, da se določene stvari profesionalizirajo.
Na prostovoljstvo smo sicer izjemno ponosni in ga poskušamo čim bolj ohranjati, pa vendar so na primer oskrbniki od nekdaj profesionalci. Različna vzdrževanja, zlasti bolj tehnično zahtevna, morajo preiti v profesionalno obliko. Imamo tudi strokovno službo na planinski zvezi, kjer dela 14 ljudi, potrebovali pa bi jih dvakrat toliko, vendar si jih ne moremo privoščiti. Za prostovoljstvo smo dobili že številna priznanja, a vse ne gre več na ta način.

V planinstvo vključujete tudi invalide. Je to novost?

Planinci smo že prej, v okviru društvenih akcij, hodili z invalidi v hribe. Slepe se je že prej vodilo v hribe. Zdaj smo ustanovili Odbor planinstvo za invalide, ki je to dejavnost v zadnjih letih pognal v čisto druge obrate. Te akcije si sledijo ena za drugo in nanje smo zelo ponosni. Stekla so tudi že usposabljanja, pri katerih poskušamo naše strokovne kadre, vodnike in druge, usposobiti za te naloge.

Torej je sporočilo, da lahko vsak v hribih najde svoje veselje?

Hribi so primerni za vse, treba je le stvari ustrezno prilagoditi in si izbrati primeren cilj. Invalidi zmorejo več, kot si tisti, ki nimamo teh pomanjkljivosti, predstavljamo. Stvar je namreč zahtevna, medtem ko se odgovornosti marsikdo boji. Posebej če gre za invalide zahtevnejših stopenj, ampak mislim, da v zadnjem času delamo zelo veliko korake naprej v tej smeri.

Na planinski zvezi izobražujete tudi varuhe gorske narave. Kakšna je njihova vloga?

Imamo dva profila. Starejši profil gorski stražar (okrog 700 članov) in novejši profil varuh gorske narave (okrog 300 članov), slednji ima širše znanje s tega področja. Osnovni namen je preventivno delovanje v gorah v smislu ozaveščanja planincev, pri čemer smo uspešni.
Razmišljalo se je tudi o tem, da bi dobili pooblastila za legitimiranje in podobno, vendar menim, da to ni pravi pristop. To morajo delati poklicno usposobljeni ljudje. Že s preventivo se da veliko doseči.

Torej so opazne spremembe?

Spomnim se, ko sem bil še študent, je bilo naše delovanje pobiranje smeti in opozarjanje, da se zaščiteno cvetje ne trga. V tistih časih, če bi šel po Tominškovi poti na Kredarico, ne bi bilo nobene potrebe po markiranju, ker je bilo levo in desno ob poti dovolj smeti, da smo vedeli, kjer je treba iti.

Vsak začetek sezone smo odšli na Kredarico in napolnili vsak po dve smetarski vreči, eno gor grede in eno ob vrnitvi, ko smo se čez Prag vračali v dolino. Zmeraj in znova smo nabrali cele vreče smeti.

Kaj pa danes?

Danes tega ni več. Ena sama vrečka ne bila polna, če bi šel sam, takrat pa je šla cela ekipa. Tukaj nam je uspelo. Poti v hribih so čiste, imamo sicer še nekaj starih grehov okrog koč, kjer so se odpadki metali v jame, a tudi to se zdaj počasi čisti.