Slovenija je leta 1994 sprejela ustavni zakon, s katerim je ustanovila NLB. Na NLB niso bile prenesene ne terjatve ne obveznosti Ljubljanske banke iz Zagreba.

V času SFRJ je bila Ljubljanska banka (LB) največja banka na tem prostoru. Kreditirala je številna podjetja in jim omogočala razvoj. Ob razpadu nekdanje skupne države pa so krediti, dani podjetjem v ostalih republikah, predvsem na Hrvaškem, ostali nepoplačani. Tako LB kot država sta se več kot 25 let trudili izterjati denar, a sta pri tem naleteli na, kot kaže, nepremostljive ovire, ki jih na pot pravice postavlja hrvaška država. Slovenija je bila tako leta 2016 prisiljena na Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) vložiti tožbo, s katero bo poskušala dokazati, da so hrvaške sodne in izvršilne oblasti s svojim sistematičnim ravnanjem LB nezakonito prikrajšale za njeno premoženje. Slovenija kot lastnica LB od Hrvaške terja tudi 429,5 milijona evrov odškodnine, kolikor škode naj bi utrpeli zaradi onemogočanja izterjave dolgov.

Kaj se je dogajalo?

Osemindvajsetletno sago boja med LB in hrvaško državo je težko strniti v le nekaj besed. Ko je leta 1991 razpadla SFRJ, je Hrvaška centralna banka sporočila, da LB na Hrvaškem ne more imeti podružnice in da podružnice ne more preoblikovati v samostojno banko. LB je v naslednjih letih na sodiščih sprožila 81 sporov zaradi poplačila danih kreditov. Leta 1994 je slovenski parlament sprejel ustavni zakon, s katerim loči LB in NLB ter njuno premoženje. Premoženje in obveznosti LB iz Hrvaške se niso prenesli na NLB. Čeprav sodišča v nekaterih sodnih sporih celo ugodijo LB, do izvršb premoženja nikoli ne pride, saj to preprečujejo druge institucije, kot je denimo Finančna agencija Republike Hrvaške (FINA). Leta 2000 je guverner hrvaške centralne banke celo izdal nalog, na podlagi katerega so zaprli žiro račun LB. O tem LB ni prejela nobene odločbe, tako da se ne more niti pritožiti. LB je v 25 letih pravdanja uspela izterjati le 700.000 evrov dolga, katerega skupna vrednost naj bi bila po nekaterih neuradnih ocenah celo 1,4 milijarde evrov. Res je, da so številna podjetja, ki so jim bila dana posojila, propadla in jih danes ni več, a med dolžniki so tudi še živeča in uspešna podjetja, kot so naftni velikan INA, tovarna sladkorja iz Osijeka in prehransko podjetje Belje.

Evropske tožbe

LB je zaradi onemogočanja izterjav Hrvaško že tožila pred ESČP leta 2007, a je to leta 2015 odločilo, da tožbe ne bo obravnavalo, saj je LB prepoznalo kot državno podjetje oziroma državno organizacijo. Ker se onemogočanje tožb kljub številnim meddržavnim dogovorom ni nehalo, se je Slovenija odločila 15. septembra 2016 na ESČP vložiti meddržavno tožbo, ker je bila v sodnih postopkih več kot 20 let deležna arbitrarnega odločanja hrvaških sodnih in administrativnih organov, prisilnega preprečevanja poslovanja na Hrvaškem, sistematičnega zavlačevanja sodnih postopkov ter preprečevanja izvršb pravnomočnih in izvršljivih sodnih odločb, tudi z vmešavanjem izvršilne oblasti.

Slovenija v tožbi zatrjuje, da Hrvaška krši pravice LB po Evropski konvenciji o človekovih pravicah. Očita ji kršitev pravice do poštenega sojenja (6. člen) in pravice do učinkovitega pravnega sredstva (13. člen), očita ji tudi kršitev prepovedi diskriminacije (14. člen) ter varstva premoženja (1. člen 1. protokola h konvenciji). Od vložitve tožbe se je število primerov povečalo s 26 na 48. Na Hrvaškem se namreč sodni postopki počasi zaključujejo in vsak primer, ki se pravnomočno konča, Slovenija vključi v svojo tožbo za podkrepitev argumentacije. Zahtevek za pravično zadoščenje znaša 429,5 milijona evrov in temelji na poročilu o strokovni oceni premoženja LB, ki ga je pripravila pristojna revizorska hiša.

Ljubljanska banka
Arhiv Svet24
Hrvaški varčevalci, ki niso prenesli deviznih vlog, so od Slovenije že dobili poplačane vloge.

Hrvaška zavrača plačilo dolgov

Hrvaška slovenska stališča zavrača, ker pravi, da je LB državna banka in da Slovenija s to tožbo pravzaprav želi kompenzirati izplačila varčevalcem zaradi primera Ališić. V Ljubljani trdijo, da LB ni državni organ, ki torej ne bi mogel sprožiti pritožbe pred ESČP, ampak da še vedno deluje kot samostojna pravna oseba, ki pa je pač v državni lasti. Kot pravna oseba v Evropi mora imeti tudi možnost mednarodne zaščite, če nacionalno pravosodje – torej hrvaško – krši njene pravice po Evropski konvenciji o človekovih pravicah.

Včeraj je na EČSP potekala ustna obravnava

Po slovenski vložitvi tožbe sta državi vložili po dve pisni vlogi, Slovenija tudi odgovor na hrvaška stališča. Sedemčlanski senat sodišča je nato decembra lani primer odstopil velikemu, 17-članskemu senatu. V ESČP so takrat pojasnili, da se to zgodi samo izjemoma, ko zadeva načenja pomembno vprašanje v zvezi z razlago konvencije ali njenih protokolov ali pa bi rešitev vprašanja lahko privedla do protislovja s predhodno izrečeno sodbo sodišča. Veliki senat je nato stranki januarja letos obvestil, da so bile njune dosedanje vloge dovolj celovite, da pa lahko predložita nadaljnja pisna stališča. Slovenija je to izkoristila in predlagala ustno obravnavo. Enako je ustno obravnavo predlagala Hrvaška. Tako so sodniki včeraj prisluhnili predstavnikom obeh držav.

Visoka predstavnica za nasledstvo Ana Polak Petrič je pred velikim senatom ESČP v Strasbourgu poudarila, »da iz Evropske konvencije o človekovih pravicah jasno izhaja, da imajo vsi posamezniki in pravne osebe zajamčene pravice. Če bi sodišče slovensko tožbo zavrnilo, bi to pomenilo, da pravne osebe, ki so v državni lasti, teh pravic ne uživajo ter da sodišče v Strasbourgu ne more zagotavljati varstva njihovih pravic.«

Slovenske argumente je pred sodiščem predstavil tudi vodja slovenske odvetniške ekipe Ben Juratowitch, ki je v zaključku slovenskega nastopa na sodišču povedal, da je »slovenska tožba utemeljena in dopustna ter da ima Slovenija vso pravico, da hrvaške kršitve naslovi v meddržavni tožbi pred ESČP«.

Odločitev o tem, ali bodo zadevo prevzeli v obravnavo, bo znana v naslednjih tednih. Če bo ESČP prisluhnilo slovenskim stališčem, je pričakovati nadaljevanje vsebinskega presojanja primera, kar bo zagotovo trajalo več mesecev, če že ne let.