Mag. Luka Mavrič je magister zakonske in družinske terapije, poročen in oče treh otrok. Z ženo sta tri leta vodila programe šole za bodoče starše v Zdravstvenih domovih Ljubljana in sodelovala v programih za pare, ki se pripravljajo na cerkveno poroko. Ko je delal kot gimnazijski profesor, se je ukvarjal z vprašanji odnosa med starši in šolo. Zadnja tri leta je zaposlen na Uradu za družino v nadškofiji Ljubljana, kjer se posveča delu z zakonci, starši, pari v pripravi na zakon, samskimi, ločenimi, z ljudmi v stiski, zadnje čase pa vedno bolj tudi moškim skupinam.

Kdo so torej današnji moški? Odgovorov je skoraj toliko kot moških. Zato verjetno ni naključje, da se moški počutijo izgubljeni in si želijo odgovorov na vprašanja in dileme, ki jih mučijo. Zadnjih nekaj let se po svetu pospešeno oblikujejo moške skupine, v katerih se pogovarjajo, poslušajo in slišijo. V Sloveniji deluje približno 30 takih skupin, večina v okviru Katoliške cerkve.

Se skupini lahko pridruži kdorkoli?

Nimamo nobenih pogojev, pomembno je, da je moški in da se želi pogovarjati. Srečanja začnemo s slavilno molitvijo, v katero pa nikogar ne silimo.

Pogosto slišimo, da pravi moški izumirajo. Je za to kriva vzgoja?

Vzgoja in okolje, v katerem živimo. Fantje se bodo v moške lahko razvili le, če se bomo na pravi način odzivali na potrebe, ki jih imajo kot dečki. Dečkom je treba omogočiti čim več gibanja in aktivnosti zunaj ter jim dovoliti, da se preverijo v svoji moči. Moj sin je srečen, kadar dobi potrditev v mojih očeh. Kadar se z mano lahko pomeri v tem, kateri od naju dlje vrže kamen, kateri višje v zrak zaluča vejo. Za razvoj fantov je zelo pomembno, da očetje in sinovi nekaj počnejo skupaj.

V današnjem času so zabrisane meje med moškimi in ženskimi vlogami. Je to lahko problematično?

Prepričan sem, da bi morali naše vloge bolj jasno določiti. Starši pogosto ne vedo, kakšna naj bi bila vloga mame in kakšna očeta. Dobro bi se bilo vprašati, kaj otrok potrebuje od očeta in kaj mu on lahko da. In kaj mu lahko da samo mama. V naši skupini se veliko pogovarjamo o tem. Moški, denimo, veliko lažje postavljamo pravila kot ženske. Če to odgovornost naprtimo ženskam, samo zato, ker pač več časa preživijo z otroki, gre to na račun njihove nežnosti in materinskosti.

Kaj sploh pomeni biti pravi moški?

To se tudi moški sprašujemo. (smeh) Danes je glede tega precej zmede. Moški se običajno razvijemo po vzoru očeta, ko ga opazujemo, od kod črpa moč in avtoriteto. Ker je danes zelo veliko ločitev ali pa so očetje veliko odsotni zaradi služb, se očetovska vloga kar nekako izgubi. Moškosti pa se ne moremo naučiti od mame. Hkrati se zaradi odsotnega očeta nimamo pravice izgovarjati, da smo zato lahko slabi očetje svojim sinovom. Na skupini se skozi pogovore drug od drugega učimo, kaj pomeni biti dober oče.

Mačo ali copata, katerih je danes več?

Obojih je preveč. (smeh) Mlajša generacija se namreč odloča po trenutnih vzgibih, kar jih takrat najmočneje nagovarja. Zato jim ni lahko. Potrebovali bi nekoga, da bi jih naučil, kako naj se poslušajo in preverjajo, v čem so dobri. Ko človek enkrat spozna samega sebe, lažje sprejema življenjske odločitve.

Kateri je v današnjem svetu bolj zaželen, mačo ali copata?

Oba igrata igro moči. Mačo svojo moč dokazuje tako, da druge tlači dol in išče potrditve. V sebi je tak človek v dvomih in beži stran od sebe. Če potrditev ne dobi, je sestradan in siten. Copata pa je nekdo, ki se svoje moči boji. Sicer je lahko zelo uglajen in prijazen, za ženske običajno prijeten in mikaven, saj ni nasilen. Po drugi strani pa mu ženske očitajo pomanjkanje drznosti in poguma, čeprav je tudi res, da se tega hkrati bojijo. Ob samoiniciativnih moških se bodo namreč morale odreči svoji želji po kontroli in začeti sklepati kompromise. V skupini iščemo tisto vmes. Načelnost, ko ostaneš zvest sebi tudi takrat, ko ti okolica govori, da bi bilo dobro poklekniti. Odrekanje zvestobe sebi gre na račun moškega ponosa in časti. In ni dobro, če ima družba take moške.

Kakšne ženske pa si želijo današnji moški?

Sebični iščejo ženske, ki bi jim bile mame ali ljubice. Take moške zanima samo to, kaj bodo od ženske dobili, sami pa jim ne bi dali nič. Tak odnos ne more dobro delovati. Zato je dobro, da se moški začnejo spraševati, kakšni možje želijo biti. Dokler se sprašujejo samo o ženskah, sebi pa ne postavljajo vprašanj, se ne bo zgodilo nič, ne v njih ne v njihovih odnosih do žensk.

mavric1
Mateja J. Potočnik
Problem je, da nimamo razčiščenih pojmov, kaj pomeni enakost, pravi Luka Mavrič, magister zakonske in družinske terapije.

Skrb vzbujajoče je, da nekateri sploh nikoli ne vstopijo v zvezo. Veliko je mladih moških, ki si ne upajo pristopiti k ženski.

Veliko razlogov je v ozadju. Eden so močne mame, ki so zelo navezane na svoje sinove. Taki moški ob zvezi z žensko podzavestno čutijo krivdo, ker mamo puščajo samo. Te vrste mam običajno tudi zavračajo sinove partnerke. Če mama ne sprejema njegove ženske, je enako, kot da ne sprejema njega. In če je mama edina oseba, ki jo ima v življenju, je to huda blokada, ki mu preprečuje, da bi vstopil v neki odnos. Drug velik problem je strah pred ženskami. Današnje ženske so samostojne in neodvisne, tako finančno kot čustveno. Moške je pogosto strah, ali bodo znali ravnati s tako žensko. Tretji problem pa so mediji, ki samskost propagirajo kot nekaj modernega. Če si sam, to pomeni, da si svoboden, z nikomer ti ni treba sklepati kompromisov, ni se ti treba prilagajati, lahko si privoščiš več. Dolgoročno človeka to ne more zadovoljiti. 

Moški so pogosto tudi poženščeni, v kopalnici preživijo več časa kot njihove partnerice.

Danes je veliko moških obremenjenih s svojim videzom, na kar zelo vpliva današnja potrošniška miselnost. Moški od vsepovsod dobivajo sporočila, da je pravi moški tisti, ki ima izklesano postavo, je oblečen po zadnji modi, lepo diši. In to vzbuja skrb.

Po drugi strani se pa taisti moški pritožujejo, da so ženske danes preveč samozadostne, prezahtevne, premočne, premalo nežne in premalo ženstvene.

In obratno. Ženske od moških v veliki meri pričakujejo možatost, hkrati pa tekmujejo z njimi. In to gre na račun njihove ženstvenosti. Ne vem, ali se tega sploh zavedajo. Velikokrat je to zapakirano v boj za enakost med spoloma. Prav je, da se govori o enakopravnosti spolov. Problem pa je, da nimamo razčiščenih pojmov, kaj pomeni enakost, ob upoštevanju različnosti. Te različnosti so zelo dragocene in jih moramo upoštevati. Ko jih upoštevamo, začutimo tisto pravo spoštovanje. Ko me ženska ceni kot moškega.

Kje vidite vzroke?

Kot že rečeno, je veliko kriva vzgoja doma, tudi v šoli. V naših šolah na enak način obravnavajo fante in dekleta. To je zgrešeno. Ne bom rekel, da je šola pisana na kožo dekletom, ker tudi njim ne prisluhne, vendar bi bolj morali upoštevati fantovsko naravo. Fantje potrebujejo več gibanja, več tekmovalnosti, merjenje moči med sabo, potrebujejo adrenalin in ustvarjalnost, da lahko gojijo raziskovalno žilico. Takrat zaživijo. Ko so živahni, informacije srkajo čisto drugače, kot če jih prisilimo, da 45 minut sedijo pri miru. Fant, ki noče biti problematičen za naš šolski sistem in hoče ustreči svojim staršem, bo ponižno sprejel ta pravila in bo priden.

In v kaj se razvijejo pridni fantki?

V moške, ki ne vedo, kdo so in kaj hočejo v življenju. In to samo zato, ker jih v otroštvu nihče ni vzel zares. V današnjem svetu je precej ovir, ki tako fantom kot dekletom branijo, da bi zaživeli v skladu s svojo naravo.

Včasih so dečki postali moški z iniciacijskimi obredi. Lahko bi rekli, da je bil v nekdanji Jugoslaviji nekakšen iniciacijski obred odhod fantov v vojsko.

Nočem idealizirati vojske, dogajalo se je veliko nepotrebnih ponižanj in krivic, je pa res, da se človek ponižnosti nauči preko ponižanj. Marsikateremu fantu so prav ta ponižanja pomagala do zrelosti. Tudi odziv na krivice je bil dober test, kako se boš znašel v življenju. Ali se boš kar vdal ali se boš postavil zase. Danes se starši preveč trudijo, da bi njihovi otroci odrasli brez frustracij. Rezultat take vzgoje je, da se v odraslosti niso sposobni soočati z izzivi, ki jih življenje prinaša.

Koliko na oblikovanje moških vplivajo današnje vrednote?

Bolj, kot si mislimo. Čeprav se nekateri nikoli ne sprašujejo o vrednotah, jih kljub vsemu živijo. Mi v moški skupini odpiramo teme, povezane z vrednotami. Sprašujemo se, kako smo z iskrenostjo do žensk, kaj nam pomeni zvestoba, načelnost, ali znamo zaščititi žrtev, se potegniti za pravico. Ko si vrednote ozavestimo, imamo neki kompas, markacije, ki nam pomagajo, da se držimo poti. Tisti, ki se o vrednotah ne sprašujejo, so prepuščeni mnenju, ki prihaja iz medijev. Za moške je tak način življenja zelo privlačen. Je pa tudi nevaren, saj mu lahko izsesa moč in ga naredi odvisnega, plehkega. S takim moškim lahko družba dobro manipulira.

Kakšen je torej pravi moški?

Pravi moški je tisti, ki se zna učiti od drugih, zna poslušati, daje varnost in spoštovanje. V naši skupini smo si za vzgled vzeli Jezusa. Od njega in njegovih dejanj se lahko marsikaj naučimo. Bil je nežen do otrok, znal je zaščititi šibke in žrtve, ni trpel krivic, znal pa je izraziti tudi jezo, ne da bi bil nasilen ali da bi koga ponižal (tukaj imamo moški težave).

Je še upanje za vas moške?

(smeh) Je, seveda je. Kakor je ta svet vedno bolj kompleksen in zapleten, v njem vlada zmeda, pa po drugi strani opažam, da vedno bolj iščemo odgovore na vprašanja, kaj nas gradi. Jaz sem optimist.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.

zarja 26, 24. 6. 2019
zarja 26, 24. 6. 2019
zarja 26, 24. 6. 2019