Gospod Kangler, zakaj ste se podali na evropske volitve?

Eden izmed glavnih razlogov za mojo odločitev je dejstvo, da se borim za pravico in resnico, za človekove svoboščine ter da je Slovenija v samem vrhu po kršitvah teh pravic. Tako v Sloveniji kot v Evropi je treba zagotoviti spoštovanje pravnega reda in uveljavitev pravne države na način, da se bodo spoštovale človekove pravice in svoboščine.

Kaj bi kot evropski poslanec storili, da bi se to uresničilo?

Če bom dobil dovolj preferenčnih glasov in s tem mandat, bi si želel delovati v odboru za človekove pravice. Menim, da je treba skrbeti, da posamezne članice EU spoštujejo evropske predpise ter predvsem lastno ustavo in ostalo zakonodajo. To pa lahko dosežeš z različnimi deklaracijami, razpravami ...

Kako ocenjujete volilno kampanjo?

Mislim, da je bila kampanja bolj ali manj korektna ter med kandidati spoštljiva in uspelo se nam je izogniti večjim ekscesom. Mogoče je bilo za to, da bi se volivci lahko bolje seznanili s kandidati in s tistim, za kar se zavzemamo, malce premalo vsebinskih soočenj. Premalo se je govorilo o tem, kako rešiti problem migracij v Sloveniji, ter o tem, kako zaščititi državo. Premalo je bilo poudarka tudi na kibernetski varnosti EU in tretji finančni perspektivi, ki je lahko najbolj pomemben finančni vir za razvoj Slovenije.

zver tomc bogovic kangler pl
Primož Lavre
Franc Kangler kandidira na skupni listi SDS in SLS

Ali menite, da bi povezovanje strank v Evropskem parlamentu lahko vplivalo na stališča, za katera se zavzemate?

Zame dobro vedo, da imam trdno hrbtenico in debelo kožo ter da mi nihče ni mogel zvijati rok in mi jih tudi ne bo mogel zvijati – ne v Evropi ne v Sloveniji. Vedno postavljam na prvo mesto slovenski narod, slovensko državo ter na drugo mesto prihodnost Evrope in evropskega naroda. Vsak evropski poslanec se mora zavedati, da je bil poslan v Evropski parlament iz svoje lastne matične države, za katero se mora boriti, in to presega različne politične opcije in strankarska povezovanja.

Kateri so glavni izzivi Evrope v prihodnosti?

Na prvem mestu je zagotovo migrantska politika tako v Sloveniji kot v Evropi. Druga težava EU bo boj proti kibernetskim napadom, tretja pa delitev denarja na regionalne sklade znotraj EU. Je pa temeljna podlaga za razvoj in prihodnost EU ureditev socialnega segmenta, na področju skrbi za starejšo populacijo. Za evropske poslance, ki bodo prišli iz Slovenije, bo poseben izziv, kako skozi Evropo izboljšati položaj upokojencev v Sloveniji.

So po vašem mnenju privilegiji evropskih poslancev preveliki?

Veste, evropski poslanci ne bremenijo proračuna Republike Slovenije. Težko je primerjati evropskega poslanca s slovenskim, saj ima evropski poslanec glede na svoje delo, ki ga opravlja v Bruslju ali Strasbourgu, kar veliko materialnih stroškov zaradi potovanj in obveznosti, ki nastanejo iz tega naslova. Mislim, da so zneski plač neprimerljivi glede na različne stroške. Vprašanje pa je, kako se ljudem prejemki evropskih poslancev predstavijo.

Kako boste ohranjali stik s slovenskimi volivci, če vam uspe dobiti sedež v Evropskem parlamentu?

Če dobim mandat, bo Maribor prvič dobil evropsko poslansko pisarno. Mislim, da je prav, da je pisarna še kje drugje kot v Ljubljani. Glede na to, da sem zelo mobilen, in glede na mojo politično kilometrino pa mislim, da bi stik z volivci uspešno ohranjal tako prek družbenih omrežij kot s fizično prisotnostjo. Posvetil se bom celotni volilni populaciji Slovenije, od Primorske do Prekmurja, Štajerske, Dolenjske in Notranjske.  

Volilna udeležba na evropskih volitvah je že praviloma nizka. Kaj pričakujete v nedeljo?

Mislim, da smo za slabo udeležbo na volitvah krivi sami, saj ljudje politiki in politikom ne zaupajo več. Ljudje so razočarani. Bojijo se javno izpostavljati in jih je strah revanšizma, zato se raje izognejo odhodu na volišče, kjer bi lahko oddali svoj glas tistemu, za katerega mislijo, da bi Slovenijo lahko popeljal iz te krize. Po moji oceni smo se namreč zaradi nekaterih odločitev vlade znašli v politični krizi. Ljudje se upravičeno bojijo za svojo prihodnost. V ljudeh je strah, da bodo kaznovani, če se na volitvah ne bodo prav odločili. To oceno lahko podam, ker imam neposreden stik z volilno bazo. Ko se pogovarjam z ljudmi, opažam, da so vdani v usodo. »Saj ne bo nič bolje. Saj se ne bo nič spremenilo, če bom volil,« so najpogostejši izgovori, ki jih slišim. Ljudje nimajo več upanja. A jaz trdim, da je v življenju treba velikokrat potrpeti, velikokrat tudi trpeti, vendar je upanje tisto, ki v človeku umre zadnje. In jaz imam upanje v boljšo prihodnost.