Številne okrogle mize, predavanja, razstave, delavnice, nastopi pevskih zborov in igralskih skupin očitno nimajo le festivalskih ambicij, temveč nameravajo predstaviti dobre prakse in nakazati rešitve problemov, ki se kažejo tako mladim, ki šele vstopajo na trg dela, kot starejšim, ki so se umaknili v pokoj, pa bi mnogi še radi delali. In predvsem živeli v vsestranskem pomenu te besede.
65 let je število z dvojnim pomenom – takrat se lahko upokojimo (no, nekateri že prej), statistika pa nas odrine v rubriko »stari«, čeprav operiramo z ljubeznivejšim pojmom starostniki. Pri teh letih so lahko ljudje že precej zgarani, čedalje več pa je takšnih, ki so še (tudi zaradi medicinskih popravkov in pripravkov) polni moči. In bi radi delali. Država obljublja (tudi ministrstvo za delo bo sodelovalo na omenjeni prireditvi), da zaposlenim upokojencem ne bo več jemala skoraj vse pokojnine, mladi pa tarnajo, da jim bodo podaljševanje delovne dobe in ugodnejše razmere za zaposlene penzioniste še dodatno omejili dostop do trga dela. In bodo večni prekarci, brez možnosti, da bi se kdaj prebili do tako visokih pokojnin, kot jih imajo današnji upokojenci – ki pa tarnajo, da so nesramno nizke. Kje je tu kakšno sožitje?
Kako bodo mladi prišli do svojega prvega stanovanja, ko so cene vse višje, najemnine pa so zdivjale v nebo? Medtem pa mnogi starejši živijo sami v ogromnih hišah, ki jih ne morejo vzdrževati, in v stanovanjih z desetinami stopnic, kjer so večni ujetniki, ker težko hodijo. Na papirju je lahko preračunavati, kako preprosto bi lahko rešili težave enih in drugih, če bi jih med seboj povezali, v praksi pa ni tako. A vsaj začeti moramo.
Ne grizi roke, ki te boža
Ideja, da bi v vsesplošnem pomanjkanju domov za starejše ustvarili stanovanjske skupnosti, kjer bi skupaj živeli mlajši in starejši, bolj in manj zdravi starostniki, oskrbovali pa bi jih mladi (in si tako zagotovili stanovanje in plačilo), ni nova, nekaj poskusov že imamo in se obnesejo. Žal gre za popolnoma »zasebno iniciativo«, ki je lahko vzorec dobre prakse, vendar pa mora preiti v sistem. Ta mora seveda zagotoviti vsem v takšni skupnosti jasna pravila in pravno varnost, da ne bi drug drugega izkoriščali ter izsiljevali. Zgodb, ko so mladi izigravali naivne starejše, ali pa nasprotno, ko so si starejši premislili in brez pravega razloga razdrli dogovor, ni malo. Zato je pomembno, da so takšna sožitja pravno čista in strokovno nadzorovana, da bi se izognili dramam v slogu »ponudil sem ti roko, pa si jo ogrizel«. V takšnih razmerjih je treba čedalje bolj upoštevati, da postanejo mnogi starejši dementni, da so torej pozabljivi, in da dogovorov več ne priznavajo in ne spoštujejo. Kaj potem? Na omenjeni prireditvi na Gospodarskem razstavišču, kjer bodo poleg zveze upokojencev in pristojnih ministrstev sodelovali mladinski svet ter dijaška in študentska organizacija, bodo govorili tudi o tem.
Možgani hočejo izzive
Prireditev Dnevi medgeneracijskega sožitja se bo odvijala v tednu vseživljenjskega učenja, ki poteka v Sloveniji že 26 let in se začne 10. maja. Nekateri razumejo vseživljenjsko učenje kot nekakšne delavnice in tečaje za zdolgočasene starčke, pa to seveda ne drži. Že lep čas nam je jasno, da je treba znanje, s katerim si služimo kruh, nenehno obnavljati, da nas ne povozi čas, še bolj dramatično je, ker poklici hitro izumirajo. Mladi danes ne vedo, ali bodo po zaključku šolanja sploh lahko opravljali poklic, za katerega so se izobraževali. Bo delo morda opravljal robot? Bo pravne nasvete delil internetni svetovalec, diagnoze pa bo postavljal računalnik?
Čeprav se je zadnja leta govorilo, da znanstveniki preizkušajo zdravila, ki naj bi ozdravila demenco (in ne le zavrla), dobrih novic za zdaj še ni. Nobenega zagotovila ni, da bodo tisti, ki so danes na vrhu moči, čez desetletja po večerji pogoltnili tabletko in si tako zagotovili podaljšano mladost z jasno glavo ter dobrim spominom. Nihče ne ve, koga bo zadelo, dober dokaz so družine z veliko otroki, ki so vsi doživeli spodobno starost, pa so eni dementni, drugi pa ne. Na primer: upokojena profesorica likovne vzgoje ima pri 91 letih popolnoma jasno glavo, a težko hodi, njen leto mlajši brat, profesor matematike s sladkorno boleznijo, je hudo dementen, a v izjemni telesni kondiciji, še leto mlajša sestra (89) ima tudi sladkorno, težko hodi, njen spomin in misli pa so BP. Še zmeraj začne jutro s porcijo križank in sudokujev.
Ne vemo torej, ali bo propadanje možganov zadelo prav nas, vemo pa, da lahko bolezenske znake odložimo v pozno starost. Pravijo, da je za to treba poskrbeti že v mladosti, kar pa ni razlog, da bi se vdali v usodo, če smo že v letih. Kadarkoli se lahko spravimo v boljšo telesno in duševno kondicijo, če se potrudimo. Tudi možgane lahko treniramo, najučinkovitejša metoda so zmeraj novi izzivi, ki vzpostavljajo med nevroni drugačne povezave.
Tolstojev sindrom
V leseni nadstropni hiši v Moskvi, kjer je živel Tolstoj s svojo družino, ko so se otroci šolali, sem bila nekajkrat in zmeraj znova mi je pogled obvisel na polici, kjer je med knjigami kraljeval par novih, a zelo staromodnih čevljev. Zgodba je takšna: genialni pisatelj si je razdelil budni del dneva (spal pa je zelo malo) na tri dele – na intelektualni (vemo, kaj približni je počel), fizični, ko je nosil vodo in cepil drva, ter rokodelski, ko je, vsaj v nekem obdobju, izdeloval čevlje. Tiste v muzeju je podaril svojemu zetu, ta pa je menil, da izdelka tako velikega človeka res ne more nositi po blatnih moskovskih ulicah. In jih je spravil na knjižno polico. Ko je prišel Tolstoj na obisk, se je nasmehnil in pripomnil, da so čevlji morda sploh njegovo najboljše delo.
Znanost potrjuje sum, da je tisto, kar nas ubija duševno, pa tudi fizično, stres, ki ga povzročajo tiranija povečevanja delovnih norm, zniževanje zaslužka, mobing, izgorelost, skrb za ostarele sorodnike (zgodi se, da ima zaposlena ženska na plečih svoje in moževe starše), za povrh pa še skrb za nezaposlene odrasle otroke. A ni vsega kriv stres, vsaj toliko je kriva monotonost vsakodnevnega življenja, ki je ne moremo in ne znamo prekiniti. Izjemno pomembno je, da tu in tam vklopimo drugo skupino mišic (za računalnikom jih ne deluje zelo veliko), predvsem pa preklopimo možgane na drugo frekvenco. Tolstoj ni počival na kavču, odpočil si je tako, da se je lotil drugega dela in prekinil rutino. Če že ne pri vseh, je morda našel zadovoljstvo vsaj v eni dejavnosti. Umrl je pri 82 letih, kar je bila za tiste čase visoka starost. Ni bil dementen (je pa bil nekoliko poseben, kot vsi geniji), še tik pred smrtjo je hčeri narekoval spoznanje, kaj je pravzaprav bog …
Kako postati moder?
Mladost ni zmeraj zaletava in starost ni zmeraj modra. Kako spojiti generacije, ki imajo čedalje manj skupnega, saj se razmere spreminjajo tako hitro, da jih je težko dohajati? Če sploh. V vzdušju, ko obsojamo mlade, da so sužnji elektronike in ne znajo več ceniti narave in medčloveških odnosov, mladi pa imajo starejše za starokopitne tehnološke analfabete, s katerimi je sodelovanje nesmiselno ter brezupno, seveda ne bomo prišli daleč. Bo treba kar garati, da bomo našli ustvarjalne poti drug do drugega, za začetek pa je treba kakšne stvari razumeti.
Recimo to, da smo starejši bolj izkušeni in praviloma manj zaletavi in bolj modri, torej je žogica odgovornosti na naši strani – kako vzpostaviti razmerja, v katerih bomo vsi veliko pridobili in malo izgubili. Ni preprosto. Priznati moramo, da se starejši včasih ne znamo umakniti, ko je že nujno potrebno, in prisegamo le na vse ali nič – ali me boste ubogali ali pa (zagrenjeno) odidem. Na to sem prvič pomislila, ko sem še kot zelo mlada novinarka sedela na stolu na zobni kliniki z zatečenim licem in hudimi bolečinami. Že ves mesec so me pošiljali iz ambulante v ambulanto, mi predpisovali antibiotike, nihče pa ni raziskal, za kaj gre. Nazadnje sem izsilila napotnico za specialista. Ko mi je mladi zdravnik gledal v usta, je prišel mimo nekdanji šef klinike, ki si je izposloval vlogo svetovalca, in čez palec ugotovil, da sem primer za ambulanto. Zdravnik je protestiral, ampak zelo prileten svetovalec se ni dal. Menda ne bodo zapravljali svoje energije za en navaden granulom. Nakar sem se oglasila, da ne grem nikamor, ker me že en mesec mrcvarijo, mladi zdravnik pa je diskretno pripomnil, da sem novinarka. To je svetovalca toliko streznilo, da je godrnjaje odšel. Ko so mi potem zarezali v dlesen, sem se kljub anesteziji onesvestila, zobar pa je sklical vse kolege na kliniki, češ, česa takšnega še niste videli. Usta so bila polna trdega zelenega gnoja in po reakciji prisotnih sem ugotovila, da bi se lahko zadeva v kratkem zame zelo slabo končala. Kaj če bi mladenič poslušal starino in me poslal v ambulanto, jaz pa bi bila ubogljiva srednješolka in bi vdana v usodo odšla?
Vse to so vprašanja, ki jih je treba sproti reševati, pa bomo bolje živeli. Že to, da se o tem pogovarjamo, je za začetek kar veliko.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
