S statusom poslanca pride tudi pravica do najema neprofitnega stanovanja, če poslanci zanj zaprosijo. Razmere na nepremičninskem trgu v prestolnici namreč niso preveč prijazne in poslanci bi le stežka najemali enosobno stanovanje za pol tisočaka, to bi bila namreč kar šestina njihove plače.

Državni zbor, kot vsak zgleden zaposlovalec, zato razpolaga s 23 službenimi stanovanji, ki jih poslancem oddaja za neprofitno najemnino. Najdražja se gibljejo pri približno 250 evrih, v najcenejšem pa je mogoče bivati že za ugodnih 65 evrov.

Takšno skromno garsonjero, velikosti slabih 20 kvadratov, si je omislil podpredsednik DZ Branko Simonovič (Desus). Tudi njegov strankarski kolega Franc Jurša ne da veliko na razkošje, ko je treba delati. Za 26 kvadratov veliko stanovanje Jurša plačuje slabih 90 evrov najemnine. Med skromne poslance gre prišteti še Jožeta Lenarta (LMŠ), Gregorja Periča (SMC), Jelko Godec (SDS), Dejana Židana (SD) in Andreja Rajha (SAB). Vsi so zadovoljni s 30 kvadrati ali manj.

Precej poslancev medtem prisega na zlato sredino, njihove najemnine so v višini med 100 in 200 evri, stanovanja pa velikosti med 30 in 60 kvadrati. Dovolj za dostojno življenje, pa še denarnica ne trpi.

Za te poslance velja, da bi dnevno morali na avtocesti prebiti tudi po uro in več. Ob prometnih konicah, značilnih za ljubljansko obvoznico, bi v službo nemara tudi zamujali, zato je odločitev za najem neprofitnega stanovanja pri njih upravičena, saj bi se tako odločil vsak delovni človek, ki bi imel to možnost.

Najrazkošneje živijo SDS-ovci in Kordiš

Seznam postane zanimivejši proti dnu, kjer so največja in najdražja stanovanja. Stanovanje, večje od 60 kvadratov, najema pet poslancev, od tega so kar trije člani stranke SDS. Gre za Franca Rosca, Borisa Doblekarja in Žana Mahniča. Z izjemo Rosca bi vsi ti poslanci na delo lahko potovali z vlakom ali avtomobilom. Doblekar namreč živi v Litiji, le pljunek stran od prestolnice, Mahnič pa še bližje – v Škofji Loki.

21 minut z vlakom jima je predaleč

Da je 30 minut z avtom oziroma 21 minut z vlakom za prevoz na delo preveč, se je poleg Mahniča odločil tudi Miha Kordiš (Levica). V nasprotju z Mahničem, ki je bil z izjavami previdnejši, se je Kordiš na začetku svojega prvega poslanskega mandata zavezal, da bo na delo hodil z vlakom. Svojo besedo je pojedel proti sredini mandata, v drugem pa je nanjo povsem pozabil, čeprav se je njegova stranka Levica začela zavzemati za javni prevoz in predvsem za širitev železniških povezav prestolnice s Primorsko in Gorenjsko, obenem pa nasprotovati širitvi ljubljanske obvoznice in avtocest na tri vozne pasove. Kordiš za komentarje ni bil dosegljiv.