Namen naj bi bil, da bi vse delo potekalo gladko, brez zapletov, hitro in učinkovito, a kot ve vsak Slovenec, ki se je kdaj srečal s katero od državnih institucij, zadeve le redko stečejo brez vsaj nekaj komplikacij. In na misel nam pride stari rek: več je babic, bolj kilavo je dete.

Slovenija, država, je v primerjavi z drugimi državami res dete, ki se je rodilo iz klasično zbirokratizirane komunistične države, kjer je vsak sekretar imel dva, tri podsekretarje, ki so prav tako imeli svoje sekretarje in tako naprej.

Hiperinflacija ministrov prve vlade

To dokazuje prva demokratično izvoljena vlada, ko je njen predsednik Lojze Peterle imel pod sabo kar 27 ministrov. Sčasoma so dodobra zmanjšali število ministrstev, a število direktoratov in ostalih služb ostaja ogromno. Kot rečeno, trenutno imamo v Sloveniji kar 50 direktoratov, kje pa so še vsi uradi, agencije, uprave, ki prav tako spadajo pod ministrstva. A kot kaže, morajo biti, drugače jih ne bi ustanavljali. Država je ustanoviteljica še dodatnih 28 javnih agencij in skladov. V vseh teh agencijah so zaposleni ljudje, če pogledamo zgolj direktorate, to pomeni 50 direktorjev, pa 50 tajnic, in če bi imel vsak direktorat poleg direktorja in tajnice zaposlena še dva človeka (pa jih je gotovo več), bi bilo samo po direktoratih zaposlenih 200 ljudi. Kot rečeno, številka je bistveno višja.

Pogled satirika na birokratski aparat

Ob tem se lahko spomnimo na izraelskega satirika Ephraima Kishona, ki je zapisal: »Od vseh nadlog, s katerimi gospod bog tepe naše gospodarsko življenje, je birokracija daleč najhujša. Birokracija ni polom vlade. To verjamejo le optimisti. Birokracija je vlada sama. In problem ni le v tem, kako se znebiti uradnikov, ki gnezdijo v njenem napihnjenem aparatu (to bi bilo nemogoče), temveč kako jih zaposliti. Ni jih mogoče prešteti, kot peska ob morju jih je, z eno samo razliko – pesek ne dobiva mesečne plače.« Ja, vse uslužbence vseh direktoratov in agencij ter drugih organov je treba plačati.

Milijoni za agencije

Poglejmo zgolj agencije. Lani se je iz proračuna financiralo 11 od 16 agencij, ki jih je ustanovila država, in za ta namen je šlo »36,327.559 evrov transfernih prihodkov za opravljanje javne službe«, pojasnijo na ministrstvu za finance. Da ne bo pomote, tudi ostale agencije, zavodi, direktorati in uradi se financirajo iz proračuna, a ne neposredno, temveč prek proračuna posameznih ministrstev. Spodbudno je, da že od leta 2018 ni bila ustanovljena nobena agencija, je pa Šarčeva vlada ustanovila nov direktorat za trajnostno mobilnost in prometno politiko. Direktorat bo deloval v sklopu ministrstva za infrastrukturo, na katerem so že zdaj delovali trije direktorati: Direktorat za kopenski promet, Direktorat za letalski in pomorski promet ter Direktorat za energijo. Zdaj, kot rečeno, še Direktorat za trajnostno mobilnost in prometno politiko. Na tem direktoratu se bodo po pojasnilu ministrstva za javno upravo »izvajale naloge s področja trajnostne mobilnosti, prometne politike, javnega potniškega prometa, alternativnih goriv, transevropskih transportnih omrežij in njihovega financiranja ter evropskih in mednarodnih zadev, direktorat pa bo hkrati sodeloval pri usklajevanju ukrepov na področju okolja in klimatskih sprememb, ki se nanašajo na področje prometa«. Namen ustanovitve tega direktorata je bil, da se pod eno streho združi »vsebine oziroma naloge, ki so horizontalne narave in so na krovni ravni povezane z delom celotnega ministrstva«, temeljito pojasnijo na ministrstvu in dodajo: »Cilj združitve navedenih delovnih področij v okviru enotnega direktorata je izboljšanje učinkovitosti, koordinacije in pregleda nad udejanjanjem krovne prometne politike in Strategije ter Resolucije o nacionalnem programu razvoja prometa Republike Slovenije in s tem navedena delovna področja obravnavati kot zaokroženo, medsebojno usklajeno celoto.« Tehten in predvsem razumljiv odgovor za vse tiste, ki bi nemara podvomili o smotrnosti ustanovitve še enega direktorata, ki bo potreboval direktorja, tajnico in še kakega zaposlenega.

Kvaliteta pred kvantiteto ali obratno?

Dejstvo je, da ni z velikim številom raznih direktoratov, agencij, sekretariatov in uprav nič narobe, če bi bili denimo vsi tako učinkoviti kot denimo uprava za zaščito in reševanje in še kakšna, vseh ne smemo metati v isti koš. A obenem je treba spomniti na večkratna opozorila gospodarstvenikov, ki trdijo, da je država preveč zbirokratizirana, da posamezne agencije odločajo povsem nerazumno in nečloveško. Da je to problem, so že pred leti opozorili slovenski inovatorji, ki so ob upadu števila inventorjev in inovatorjev na vlado poslali poziv, v katerem so zaradi vse slabših pogojev za inovatorje kot težavo izpostavili »neučinkovite, nestrokovne in zbirokratizirane« državne agencije. Kot neučinkovita so označili tudi direktorat za podjetništvo in konkurenčnost ter direktorat za tehnologije. To je samo en primer. Poglejmo še Akos, ali agencijo za komunikacijska omrežja in storitve. Širša javnost je za to agencijo izvedela pred meseci, ko je v javnost prišla afera Koprivnikar in frekvence. Pustimo ob strani zgodbo s Koprivnikarjem. Testne frekvence pete generacije je agencija podelila podjetju BTC za tri leta, pri čemer je bil BTC upravičen do frekvenc kvečjemu za tri mesece. In direktorica Akosa Tanja Muha ni vedela, zakaj so BTC-ju podelili tiste frekvence. Odgovornost je celo preložila na svoje zaposlene.

Kot rečeno, v primeru strokovnega in učinkovitega dela se nihče ne bi spraševal, ali potrebujemo toliko institucij. Toda v praksi prihaja do nerazumnih odločitev teh organov. Nekdo denimo zaradi morebitnega hrupa leta ne dobi potrebnih dovoljenj, drugemu, ki se je izkazal kot neodgovoren in nestrokoven ter je povzročil nepopravljivo škodo ljudem in naravi, pa ista agencija vrne vsa dovoljenja že po nekajmesečnem suspenzu. Zaradi takih primerov, ki jih ni malo, pa je dvom v tako številčnost agencij, direktoratov in uradov upravičen. In državljani ne moremo nič, razen da morda še enkrat preberemo odlomek iz zgodbe Ephraima Kishona in mu prikimamo, če seveda nismo zaposleni na direktoratu, agenciji, upravi ali celo sekretariatu generalnega sekretarja.