Trajnostno bivanje

Vizionarski projekt: rajsko, ceneje in svetu prijazneje. Za vse.

Jelka Sežun/revija Zarja
28. 4. 2019, 13.51
Posodobljeno: 28. 4. 2019, 13.51
Deli članek:

Bi si želeli živeti sredi zelenja, a blizu mesta?

Jaka Koren/revija Zarja
Gojko Stanič: »Pri nas je tako, da tisti intelektualci, ki res kaj znajo, nimajo kapitala, da bi kaj naredili, kapital je pač pri drugih.«

V prijetni večgeneracijski skupnosti, v kateri ljudje stopijo skupaj za isti cilj, se družijo in si pomagajo? V stanovanjih, ki so vsa zgrajena tako, da upoštevajo pravilnik o oskrbovanih stanovanjih, in so torej primerna tako za mlade družine, za ljudi na invalidskih vozičkih pa tudi za stanovanjske skupnosti starih ali mladih prijateljev? Bi želeli sami pridelati večino svoje hrane, preostalo pa kupiti od (bio) kmetov v okolici? Oh, in ob tem še živeti s čim manj in čim nižjimi položnicami?

In še bistveno vprašanje, je kaj takega sploh mogoče? Je. Definitivno je. Ampak obstaja – jasno, vedno obstaja – hakeljc: ta rajski vrt (uradno pravzaprav Rajski dvori) za zdaj obstaja samo na papirju in v glavi vizionarja Gojka Staniča.

Diplomirani pravnik, politolog, univerzitetni profesor, pisec številnih knjig, kandidat za predsednika republike Gojko Stanič je danes upokojen, ampak to ne pomeni, da se mu je življenje upočasnilo. Pred nekaj leti se je »tako, za hec« lotil postavljanja strešnega vrta in potem o tem napisal (še eno) knjigo. Ampak zdaj, pri skoraj devetinsedemdesetih, pravi, je sit pisanja knjig, zdaj je zastavil nov projekt, ki ga hoče udejanjiti: postavitev trajnostnega naselja, ki ga bo zgradila stanovanjska zadruga. Stanovalci se bodo radostno predajali načelom trajnostnega bivanja: elektriko bo prispevalo sonce, večino vode – razen pitne – dežni oblaki, kakovostno hrano si bodo deloma lahko pridelali sami, deloma jo bodo skupaj (in zatorej ceneje) lahko odkupili od okoliških kmetov …

In beseda bo – morda že v nekaj mesecih – (bio)meso postala. Če bo le našel dovolj ljudi, ki verjamejo v projekt.

Najprej Slovenija

Lani je Gojko Stanič z nekaj somišljeniki ustanovil stanovanjsko zadrugo Suligreen z.o.o – če že sprašujete, v ime so vkomponirali sustainable + living + green (ker so vse domene, ki so vsebovale besedo »trajnostno«, bile že zasedene, pravijo). Svoj prvi projekt, ki ga bodo predvidoma gradili v Črni vasi pri Ljubljani, so poimenovali Rajski dvori. Če bo šlo vse po zelo ambiciozno zastavljenih načrtih, bodo Dvori res pretežno rajski: zgradili bodo dve dvonadstropni leseni montažni hiši, v katerih bo, računajo, »okrog 34« stanovanj, od enosobnih do štirisobnih. Vsa stanovanja bodo zgrajena po zahtevah, ki veljajo za oskrbovana stanovanja, imela bodo torej 160 cm široke hodnike, nizke pragove (ali pa sploh nobenih), z invalidskim vozičkom bo mogoče tudi pod prho, povsod bodo dvigala. Vsa stanovanja bodo imela velike zastekljene lože. Rajski dvori ponujajo tudi novost, partnerska stanovanja. To je oblika stanovanjske skupnosti za posameznike, ki niso družina, a nočejo živeti sami.

Vsakemu stanovanju pripada najmanj eno parkirno mesto pod pergolo, po želji bodo zgradili tudi garaže, vsa parkirna mesta bodo imela polnilne postaje za električna vozila. Prav tako vsakemu stanovanju pripada ograjen vrt z visokimi in nizkimi gredami, pa še zemljišče za sadno drevje z avtomatiziranim zalivanjem z deževnico. Rezervoarji bodo dovolj veliki, da bo zaloga zalegla za zalivanje med dvomesečno sušo. Tako bo mogoče pridelati, računajo, 30 kilogramov krompirja, 6-10 kilogramov stročnic, 1000 kilogramov zelenjave in dišavnic, 60 kilogramov sadja, deset kilogramov jagodičja in 20 kilogramov grozdja na leto. Na osebo. Poleg tega bodo gojili čebele, gobe in sladkovodne ribe. Česar se v naselju ne bo dalo pridelati, torej žita in meso, bodo odkupovali od lokalnih biokmetov.

Tisti, ki ne bo imel dovolj volje, časa ali moči, da bi vrtnaril sam, bo lahko svoj vrt oddal ali pa najel nekoga, ki ga bo obdeloval namesto njega. »To je dobro za vse družine, ne samo za starejše. Če ne bodo sami vrtnarili, imamo dogovor z invalidskim podjetjem, da bodo za vrtove poskrbeli oni. Tudi kakšen zdravnik ali znanstvenik, ki delata po 60 ur na teden, nimata časa za vrt. Kot jima nekdo lika in pospravlja, tako jima bomo urejali tudi vrt. To jim bomo nudili,« napoveduje Gojko Stanič, ki je svoj izvrstno zamišljeni projekt že patentiral. »Če hočemo Slovenci preživeti, mora ta srednja delovna generacija, vsaj intelektualci, delati 60 ur na teden. Drugi bodo pa delali v robotizirani proizvodnji štiri dni na teden in bo tako ogromno časa tudi za vrtnarjenje. Saj upokojencev nas je 700.000, naj se mar praskajo? Naj delajo!«

Bolni in ostareli bodo imeli 24 ur na dan na voljo oskrbnika, pomoč pri gospodinjskih delih, lahko bodo tudi naročali hrano iz biorestavracije ali dostavo iz biotrgovine, predvidene so namreč tudi površine za poslovne dejavnosti, ki jih bo naselje potrebovalo. Predvideni so tudi skupni prostori – za igro, predavanja, druženje. Veliko se bo dogajalo, napoveduje visokoenergični Stanič.

Tudi domači ljubljenčki ne bodo trpeli, organizirana bo namreč oskrba hišnih živali ob odsotnosti lastnikov. To sanjsko življenje bo tudi znatno cenejše, zatrjuje: pohištvo in belo tehniko, računalniško opremo, pa tudi električna vozila za skupno uporabo, bodo zadružniki kupovali skupaj in torej ceneje, elektriko bodo pridobivali s sončnimi celicami, voda iz vodovoda bo le za pitje in kuhanje, za vse drugo pa deževnica. In če bo tudi večina hrane pridelana na lastnem vrtu, bodo prihranki kar visoki – 2600 evrov na leto ali mesečno 217 evrov na gospodinjstvo, so izračunali.

In potem ves svet

Rajski dvori, napoveduje Stanič, ne bodo ostali osamljen primer, podobna naselja naj bi sčasoma zrasla po vsej deželi: »So še druge lokacije, saj niti slučajno ne razmišljamo samo o eni.« Verjame, da je projekt tako dobro zamišljen, da ga bodo pograbili tudi drugod po svetu, kar bo odlična poslovna priložnost za vso deželo, saj bi montažne lesene hiše lahko iz slovenskega lesa izdelovali pri nas in jih razpošiljali po vsem svetu, stanovanja bi bila namreč povsod zgrajena po istih načrtih. »Zadnjič je bil pri meni direktor neke finančno močne avstrijske organizacije, ki ga stvar zelo zanima in pravi, da morajo pri njih pokojninski skladi vlagati v zelene projekte, projektov pa nimajo. Morda bomo kmalu naredili kaj zanje, bomo videli. Jaz bi rad, da bi s tem najprej začeli v Sloveniji.«

A zakaj bi se ustavili pri sosedih? »Glasove v zadrugi bodo imeli ljudje, ki bodo tam živeli, ekokmetje in proizvajalci, pa tisti, ki dajo kapital in so enako usmerjeni, ki hočejo doseči iste cilje. Tisti, ki bodo pa samo dali denar, da dobijo pol dobička izplačanega, da lahko potem oni izplačujejo pokojnine, bodo imeli pa 'prostovoljni delež', s katerim lahko trgujejo. V zadružnih pravilih smo se zavezali, da bomo pol dobička izplačevali. Za svetovni kapital je to lahko nora naložba. Ta projekt je tako donosen, da upamo, da bo nekaj trilijonov ali bilijonov kapitala prišlo sem. Potem bodo tudi politiki na ekološkem področju kaj naredili.«

Sreča ljubi drzne

In tu nastopi tisti neizbežni ampak: ampak najprej je treba pridobiti denar za zagon prvega projekta. Za začetek milijon evrov za odkup zemljišča in pridobitev potrebnih dovoljenj, nato je treba s kupninami za stanovanja financirati še izgradnjo. Po pridobitvi gradbenega dovoljenja bi lahko končali gradnjo v petih ali šestih mesecih (pri vseh naslednjih projektih pa že v treh) – toda kdaj bodo dobili gradbeno dovoljenje, si Stanič ne upa napovedati. Lahko v nekaj mesecih, lahko pa … »Ljudje se zanimajo, projekt jim je zelo všeč, a takih, ki bi bili pripravljeni nositi tveganje, je zelo zelo malo,« prizna.

»Po našem zakonu, ki ščiti kupce stanovanj, je tako, da smeš prodajati stanovanja šele takrat, ko imaš gradbeno dovoljenje. Če skupaj stopi toliko in toliko zadružnikov, da bi skupaj rešili svoj problem, morajo na začetku funkcionirati kot vlagatelji kapitala, drugače ne gre. In nosijo tveganje. Ljudje pa ne marajo tvegati, večina bi bila pripravljena prodati stanovanje in iti v gradnjo, vendar samo, ko je zagotovljeno gradbeno dovoljenje. Tisti, ki zdaj tvegajo, si bodo nato stanovanja zgradili po lastni ceni zadruge, morda bo tudi nekaj dobička, a bodo po mojem mnenju za kvadratni meter plačali manj kot 2800 evrov, ob tem, da ponujamo pravo bogastvo dobrin. Tisti, ki bodo čakali na gradbeno dovoljenje, pa bodo imeli minimalno ceno 3200 evrov/m2.« Drzni bodo poplačani tudi z denarjem, saj Stanič računa, da naj bi prvi vloženi milijon prinesel trideset odstotkov dobička.

Toda koliko ljudi, ki razen svojega stanovanja nima drugega kapitala, je pripravljenih prodati stanovanje za bivališče, za katero ne vedo, koliko bo pravzaprav stalo in kdaj bo vseljivo? Ljudi v takem položaju je veliko in tudi zanje iščemo možnosti, da se bodo lahko vključili, pravi Stanič. Na svoji spletni strani zadruga Suligreen pravkar poziva k vpisu novih zadružnikov. »Če pa ne bomo spravili skupaj dovolj hrabrih ljudi in bo namesto tega prišel investitor, ki bo dal kapital, bo dobiček od prodaje stanovanj milijon evrov.«

Tisti, ki bodo tvegali, lahko računajo na nekaj pomoči: »Vsi, ki bodo šli v novogradnjo, imajo možnost od Eko sklada dobiti precej povrnjenih stroškov. Za pasivno gradnjo dobijo povprečno 8000 za stanovanje, pa 20 odstotkov za sončno elektrarno. Skladu sem dal predlog, da bi to še povišali, da bi vnesli še novosti, na primer za leseno konstrukcijo. Moj predlog politikom je, da bi kakšnih dvajset odstotkov dodala država za prvih pet tisoč družin, da bi tako stimulirala tak način življenja. Občina, ki želi pomagati mladim družinam, bi lahko v tak projekt prispevala tako, da dà svojo parcelo, lahko zniža komunalni prispevek. Javne inštitucije lahko pri Eko sladu dobijo tudi 20, 40 odstotkov subvencije. Tako bi na koncu lahko prišel do stroškovne najemnine 9 evrov/m2, ker so pa življenjski stroški mladih družin radikalno nižji, bi bila efektivna najemnina 4–5 evrov/m2.«

So Staničeve sanje preveč drzne? On zelo odločno pravi, da sploh ne. »Če bo šel kapital z Wall Streeta v ta projekt, v prenovo mest … Moj cilj je, da bi v tridesetih letih pol svetovnega prebivalstva živelo na ta način, potem bi se poraba primarne energije lahko znižala za kakšnih 30 odstotkov. … Ta slog življenja gradi na skupnih medsosedskih odnosih, na skupni uporabi stvari. Mladi danes niso več tako nori na avtomobile, kot smo bili mi. Souporaba avtomobila jih ne moti. Življenjski slogi se spreminjajo, hvala bogu!«

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.

Zarja št. 17, 23. 4. 2019
Zarja št. 17, 23. 4. 2019