To je bil povod, da sem za pogovor zaprosila dr. Tristana Rigla, specialista klinične psihologije iz Centra za mentalno zdravje Psihiatrične klinike Ljubljana. Da, avtoagresivnost je tudi naša resničnost in je velik problem tudi v Sloveniji, je potrdil sogovornik. Namerno se v samopoškodovanje zateka več kot četrtina (!) slovenskih mladoletnikov, najpogosteje zato, ker poskušajo s telesno bolečino, ki si jo prizadenejo, premagati različne stiske in duševne bolečine. Največkrat so to dekleta v adolescenci, na žalost pa se ta meja že spušča v otroška leta. Najmlajša samopoškodovanka, ki so jo obravnavali doslej, je imela enajst let.

Anjo je pri rezanju prva zalotila babica. Njej se je bila pripravljena zaupati in priznala ji je, da počne to »vsakič, ko ji je hudo«. Tudi kadar nekaj časa zdrži brez samopoškodovanja, jo pogled na britvice v trgovini premami, kot zasvojenca z mamili premami droga. »Hodim po mestu in poskušam odvrniti misli, a me ves čas muči želja, da bi si jih kupila. Ko zarežem v kožo, je, kot bi spustila zrak iz balona. Moja stiska, moj strah in bolečina se za nekaj časa umaknejo. Telesna bolečina je zgolj olajšanje,« je povedala babici.

Po tem razkritju so se temelji družine, ki je bila videti »kot vse druge«, usodno zamajali. Starši niso znali ugotoviti, kaj je razlog tega hčerinega početja. Otrok, ki je veljal za več kot pridnega, celo preveč pridnega, se je prelevil v dekle, ki se je zatekalo v samoto, vztrajalo pri perfekciji, dekle, ki jo je skrbelo, kadar ni povsem obvladovala vsega, kar se ji je dogajalo, ki je bila do sebe prezahtevna, a se to do razkritja samopoškodovanja nikomur ni zdelo problematično. Vsi so bili prepričani, da Anja vse zmore sama in da tej pametni deklici ne more biti namenjeno nič drugega kot uspeh. Sama je hotela nadzorovati tudi svoje samopoškodovanje in je odločno zavrnila možnost, da bi se pogovorila z nekom tretjim – psihologom ali osebnim zdravnikom, ki bi jo usmeril k strokovnjaku. In ko mladostnik reče »ne«, ga ne more nihče prisiliti v zdravljenje, je prepričana njena mama. A Anja svojih ran ne more več prikrivati, sošolci jo zmerjajo s psihopatko, nekdanje prijateljice se je izogibajo.

Samouničevalni peklenski krog

So ureznine na Anjinih rokah izjema ali znamenje, da si ne smemo več zatiskati oči pred dejstvom, da imajo mladostniki hude stiske in da se, če ne vedo, kako naj z njimi živijo, zatekajo v motnje hranjenja ali avtoagresijo? Namerno samopoškodovanje je tudi naša resničnost, ker pa je to početje ovito v tančico stigme, smo ljudje v glavnem prepričani, da se takšne stvari dogajajo zgolj v filmih. Na žalost je, glede na odstotke, avtoagresivnost primerljiva z drugimi duševnimi motnjami. »S to težavo se srečuje 27,3 odstotka slovenskih mladostnikov. Občasno se jih k samopoškodovanju zateka 18,38 odstotka, redno pa to obliko nasilja nad seboj uporablja 8,92 odstotka mladih Slovencev. Ugotavljamo, da so najbolj rizična skupina mlada dekleta v najstniškem obdobju ali celo mlajše odrasle ženske. Najpogosteje se režejo. Stopnje samopoškodovanja so zelo različne. Lahko so to površinske rane, ki so gosto posejane, lahko pa gre tudi za zelo globoke rane. Poznamo primere, ko je celotna roka od rame do zapestja zelo na gosto porezana, pa tudi primere ran, zarezanih globoko v meso. Sicer pa se samopoškodovanci ne delijo na eno ali drugo vrsto, temveč je stopnja samopoškodovanja odvisna od trenutne stiske oziroma njene trenutne intenzivnosti,« je pojasnil dr. Tristan Rigler, specialist klinične psihologije na Univerzitetni psihiatrični kliniki Ljubljana, Centru za mentalno zdravje Enote za adolescentno psihiatrijo.

Kako ti mladi ljudje razumejo svoje dejanje? Kaj povedo, ko končno sedijo nasproti strokovnjaka, ki mu zaupajo? »Večina ga obžaluje. To zanje prav gotovo ni nekaj, s čimer bi se hvalili in na kar bi bili ponosni. Seveda poznamo tudi takšne, a so zelo redki. Pravijo, da dejanje obžalujejo, da pa si v določenem trenutku preprosto ne morejo pomagati, da tega ne bi naredili. To odvisnost opisujejo z besedami, da bi radi nehali, a tega preprosto ne zmorejo. Po samopoškodovanju posežejo, ker se počutijo nemočne, prazne, brez čustev, ali pa zato, ker jih mučijo občutki krivde.« Čeprav se zavedajo, da gre za kruto in samouničevalno orodje, jim prinaša razbremenitev neizmerne bolečine, strahu, anksioznosti. Da bi se temu odpovedali, je zanje nepredstavljivo.  

Le korak do samomora?

Definicij, ki opisujejo samopoškodovanje, je veliko, je pojasnil dr. Rigler, vsem pa je skupno to, da gre za vedenje, pri katerem posameznik namerno poškoduje svoje telo, da bi na ta način sprostil napetost ali negativne občutke. Pri samopoškodovanju gre pogosto za poskus prevzema nadzora nad seboj in svojim življenjem. Čeprav so mnogi prepričani, da so ti mladi tudi potencialni samomorilci, je sogovornik poudaril, da samopoškodovalno vedenje običajno nima samomorilskega namena. »Čeprav je slišati absurdno, lahko samopoškodovanje celo zaščiti pred samomorom. To pomeni, da obstajata manjša verjetnost in tveganje, da bo nekdo, ki se občasno samopoškoduje, dejansko naredil samomor. Kot da bi se stiska s temi dejanji po malem oziroma po obrokih blažila. Gre za svojevrsten varovalni mehanizem.«

A to prav nič ne zmanjšuje resnosti problema. Morda namerno samopoškodovanje trenutno prinese olajšanje, a je to zelo kratkotrajno. Samouničevalni peklenski krog se lahko brez ustrezne pomoči in strokovne obravnave poglablja.

Ko fizična bolečina boli manj

Zanimivo je, da samopoškodovanci še najmanj govorijo o bolečini. Čutijo med rezanjem ali zbadanjem le olajšanje ali tudi bolečino? »Seveda čutijo bolečino. To je tudi namen tega početja. Želijo si jo čutiti. Eden od možnih vzrokov za to početje je travma, dolgoletna fizična ali spolna zloraba. Sami pravijo, da je zanje lažje prenašati telesno bolečino kot tisto 'v glavi in duši'. Gre za svojevrstno razbremenitev in preusmeritev pozornosti od bolečih misli in spominov.«

A nikakor ne smemo misliti, da je v ozadju samopoškodovalnega vedenja vedno zloraba. Veliko ljudi se zateka v to, pa niso bili zlorabljeni. Možno je, da se na svoji življenjski poti še niso naučili spopadati z močnimi občutki. V tem se skriva tudi razlaga, da pri večini ljudi ta samodestruktivna potreba najpozneje do dvajsetega leta izzveni. Sčasoma naj bi se človek naučil drugih mehanizmov za spoprijemanje s čustvi. Res je, da se lahko to ravnanje ohranja tudi v odraslosti (kar je redkeje), a takrat se običajno že sumi, da gre za osebnostno psihično motnjo.

Mimogrede, tudi dejanja, kot so grizenje nohtov, puljenje las, trepalnic in obrvi, praskanje ali ščipanje z nohti …, so svojevrstna majhna samodestruktivna dejanja. Tudi v teh primerih se je treba naučiti drugačnih, pozitivnih načinov obvladovanja čustev.

Rad bi se počutil živ!

Naš sogovornik je pojasnil, da obstaja zelo širok spekter razlogov za samopoškodovanje. »Eden je samokaznovanje za nekaj, o čemer so prepričani, da niso naredili prav. Pri travmi ali osebnostnih motnjah je zelo pogosta disociacija. Pravijo, da 'ne čutijo sebe', počutijo se, kot da nimajo čustev. Da bi to prekinili, se samopoškodujejo. 'Samo da nekaj čutim, samo da se počutim živega,' pravijo. Eden od razlogov je tudi regulacija čustev. Ti ljudje so bili morda v zgodnjem obdobju odraščanja deležni vzgoje, ki jih ni naučila, kako se spoprijeti s čustvenim stresom. V ozadju je lahko tudi želja po tem, da bi vplivali na medosebne odnose, kar pa lahko že meji na hudo patologijo. Samopoškodovalna dejanja lahko sprožijo celo modne muhe (pripadnost subkulturi emo, ki je bila nekaj časa zelo popularna) ali želja po izboljšanju razpoloženja. Lahko gre celo za iskanje razburjenosti, denimo pri ljudeh, ki so vajeni adrenalinskih dejavnosti in športa, kar lahko laično pojasnimo s tem, da si pač želijo čutiti vznemirjenje. Gre za zelo preprost mehanizem: samopoškodba vzbudi fiziološko vzburjenje, in to jim prija.«

Tri okoli ušes

Na trditev, da gre najpogosteje za mladostnike iz disfunkcionalnih družin, je sogovornik prikimal. »Družina je pomemben dejavnik, ki lahko pripelje do tega, da se nekdo v stiski začne zatekati v samopoškodovanje. A disfunkcionalna družina ni nujno problematična družina. Pogosto gre za družine, ki so videti idilične, v resnici pa so njihovi člani popolnoma odtujeni drug od drugega.«

Na forumu in v komentarjih pod članki o samodestruktivnih mladostnikih lahko vidimo, kako veliko je neznanje o tej motnji in o tem, kako ravnati ob njej. Na voljo je cela vrsta laičnih »nasvetov« – od tega, da potrebujejo le »tri okoli ušes«, da jim je treba dati »v roke lopato, ker nič ne delajo in so leni«, da »imajo polno rit vsega« in podobno. Prevladuje prepričanje, da so to razvajeni in zdolgočaseni otroci. »Prav za nikogar, ki se namerno poškoduje, ne moremo reči, da se v svojem telesu dobro počuti in da v tem, kar počne – uživa. Tega ne počne iz dolgočasja. Mogoče je res 'razvajen', a če kljub temu čuti v sebi takšno praznino, da se mora rezati, se v svoji koži zagotovo ne počuti dobro. Tako kot ptič v zlati kletki ne more leteti. Ideja, da bi se moral zamotiti s kakšno dejavnostjo, morda deluje kratkoročno, a to ni dokončna rešitev. Teh mladostnikov ne smemo obsojati. Obsojanje poglablja njihovo stisko in dokaj verjetno je, da se bodo še bolj zatekali v samopoškodovanje.«

Brzdajmo jezo, poskušajmo razumeti

Kako naj se odzovemo, ko zagledamo otroka, ki se reže? Ne smemo se prestrašiti, je prvi nasvet strokovnjaka. Običajno se ljudje ob takšnem prizoru prestrašijo, ker ga zamenjujejo s poskusom samomora. Druga zelo pomembna stvar je, da moramo nadzorovati svoj odpor, skriti gnus ali celo jezo, ki ju velikokrat izzove pogled na otroka, ki sam sebe namenoma poškoduje. In tretje: skušajmo se z njim mirno pogovoriti, da bi dojeli vzroke, ki so pripeljali do tega. Ne smemo biti vnaprej odklonilni, skušajmo razumeti.   Kaj pa, če nas otrok zavrne? Poskusimo znova.

»Če se mladostnik o teh stvareh ne želi pogovarjati znotraj družine, kar je sicer prej pravilo kot izjema, mu ponudimo možnost, da se pogovori s kom drugim – z nevtralnim strokovnjakom. Pa naj bo to osebni zdravnik, pedopsihiater, klinični psiholog, psiholog …« Vendar ne obstaja meja, ko bi lahko rekli, saj je samo otrok, ga bomo pač na silo odpeljali k psihiatru, da ga pozdravi. Mar mora res vse potekati v rokavicah? »Da, v rokavicah, ker lahko sicer sprožimo še hujši odpor in izgubimo še to polje morebitne pomoči. Lahko mu ponudimo odhod k strokovnjaku, naše spremstvo; če ga ne želi, pač ne gremo z njim. Siljenje v terapijo se skoraj vedno zelo slabo konča. Če nekdo ne želi, da mu pomagamo, mu ne moremo pomagati. Zato se tudi pričakovanja staršev, ko otroka končno pripeljejo do nas, izkažejo za problem. Zelo so razočarani, ker otrok ne pride oziroma ne sodeluje, ker se ne želi pogovarjati in ni napredka, ki so ga pričakovali. Zdravljenje je lahko uspešno samo, če je bolnik dejavno vključen vanj in mu je tudi sam povsem predan.«

Starši pogosto ne razumejo, da zdravljenje lahko traja več let. Takšne motnje ne nastanejo čez noč, zapletajo se zelo dolgo, prav tako dolgo pa traja tudi, da jih razpletemo.

Kazen za kazen

Za vse psihične motnje velja, da je najučinkovitejša psihoterapija, podprta z ustreznimi zdravili. Samopoškodovanje obravnavajo ambulantno in z delno (dnevno) ali popolno hospitalizacijo. Po tej posežejo le, ko začne takšno ravnanje vplivati na vsakdanje življenje in ko je ogroženo zdravje ali celo življenje posameznika. Takrat so potrebna tudi zdravila. Samopoškodovalno vedenje je lahko namreč tudi simptom resne psihične bolezni, kot so motnja osebnosti, bipolarna motnja (manična depresija), huda depresija, anksiozna motnja, pa tudi psihoz, na primer, shizofrenije. Domnevajo, da je povezava med motnjami hranjenja in samopoškodovalnim vedenjem oziroma da se lahko prepletata. »Res je. Ker gre tudi pri motnjah hranjenja pravzaprav za avtodestruktivno vedenje. Pogosto se zgodi, da ima nekdo z motnjo hranjenja občutek neuspešnosti (pri anoreksiji se mu, na primer, zdi, da ni dovolj shujšal), in zaradi občutka krivde se kaznuje tako, da se samopoškoduje. Ti dve motnji sta lahko zelo tesno povezani.«