Sveti Tomaž

Živičevim grozi deložacija iz že tako skromnega doma

Monika Horvat / Štajerski tednik
8. 4. 2019, 19.55
Deli članek:

Da bi imela toplo sobico, svojo pisalno mizo in posteljo, so skromne želje najmlajših članov družine Živič, sedemletne Melise in osemletnega Marsela iz občine Sveti Tomaž.

M.H.
Danijel in Jožefa Živič s šoloobveznima otrokoma Marselom in Meliso

Zgodba družine Živič, ki prihaja iz vasice Koračice, je žalostna in pretresljiva. Je zgodba o tem, kako hitro se nam lahko življenje obrne, sploh ko nas prizadene bolezen. Jožefa in Danijel Živič z otrokoma živita v skromnem domu, v hudi stiski, povrhu jim grozi še deložacija.

Pomagate lahko tudi vi. Svojo donacijo za družino Živič lahko nakažete na humanitarni TRR, ki je odprt pri Abanki, d. d.: SI56 0510 0801 1104 164 – s pripisom ZA DRUŽINO ŽIVIČ.

Kot mlad zaljubljen par sta pred več leti z najetjem kredita kupila mizarsko delavnico. V hiši sta uredila dve sobici. Rodila sta se jima Marsel in Melisa. Zaradi velike prostorske stiske sta se s pomočjo novega kredita lotila izgradnje prizidka, ki pa še danes ni dokončan. Kmalu po tem je namreč Jožefa ostala brez službe. Kljub temu je Danijelu še nekaj časa uspevalo. Delal je po tujini kot poklicni voznik tovornjaka, samo da bi zaslužil čim več ter odplačal dolgove. Pred dvema letoma pa se jima je podrl svet. »Žena je zapadla v hudo psihično krizo. Poklicali so me v Nemčijo in mi dejali, da sta otroka sama doma ter da so ženo odpeljali na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico,« se s solzami v očeh spominja danes 45-letni Danijel. Njegovo dve leti mlajšo ženo pestijo še druge zdravstvene težave. Ravno ta mesec jo čaka poseg, skrben mož in oče pa ob tem razmišlja: »Nič čudnega, da se je žena znašla v duševni stiski. Štirinajst let sem bil zaposlen kot voznik tovornjaka. Večino časa sem bil od doma. Domov sem prišel le za kratek čas, da sem jih videl in poljubil. Večkrat smo jokali … To je bil velik napor za ženo, ki je bila sama z otrokoma, v hiši, potrebni popravila. Hudo je bilo.«

M.H.
Hiška Živičevih potrebuje še izolacijo.

Za preživetje jim ostane 160 evrov

Ko je žena zbolela, je bil primoran pustiti službo. Prevzel je vsa gospodinjska opravila ter se posvetil skrbi za otroke in ženo. Ta trenutek se tako nikakor ne more zaposliti, zato se preživljajo zgolj od socialne pomoči. »Preživljamo se iz dneva v dan. Ko poplačamo položnice in kredit, nam na mesec za hrano ostane komaj 160 evrov. Hvala bogu, da prejemamo pakete na Rdečem križu in nam pomagajo dobri ljudje z vseh strani,« pravi Danijel, ki mu ne da spati predvsem okoli 20 tisoč evrov velik finančni dolg. Poplačati ga morajo namreč do konca junija, sicer bo že tako skromna družinica ostala na cesti.

Živeli na komaj dvajsetih kvadratnih metrih

Še pred dnevi je štiričlanska družina bivala na manj kot 20 kvadratnih metrih. Jožefa se je z otrokoma stiskala na zakonski postelji v vlažni spalnici (Marsel je zaradi tega celo zbolel za astmo), Danijel pa kar na majhnem kavču v kuhinji. Kurili so si z enim samim majavim gašperčkom, otroka pa sta, da ju ne bi zeblo, spala v debelih oblačilih, s kapami na glavi. Na srečo obstajajo dobri ljudje; po veliki dobrodelni akciji za odplačilo finančnega dolga Živičevih se je odzvalo kar nekaj ljudi, med njimi tudi poslanka Mojca Žnidarič, ki družinico pozna še iz časov, ko je delala na ormoškem zavodu za zaposlovanje. »Bila sem svetovalka gospodu. Takrat mi ni razlagal o teh finančnih težavah, bolj o bolezni žene ter skrbi zanjo in za otroke, zaradi česar se ni mogel zaposliti. Pred dnevi sem zgodbo o stiski družine prebrala v medijih, poklicala sem Danijela in se skupaj z možem odpravila k njim … Gre res za nadvse prijetno, sočutno, hvaležno družinico,« pravi Žnidaričeva, ki jim poskuša pomagati. Skupaj z možem je zanje nabavila rabljen avtomobil, s katerim lahko zdaj Danijel bolno ženo vozi k zdravniku, otroke pa v šolo. Na pomoč sta jim priskočila tudi pri urejanju prizidka, v katerem podobo počasi dobivata kuhinja in otroška sobica, ki si jo otroka nadvse želita.

sta
Družini je pomagala tudi poslanka Mojca Žnidarič.

Otroka bolj vesela

»Otroka me vedno sprašujeta, kdaj bomo imeli lepo hiško … Opažam, da sta zdaj bolj vesela, saj imata – sicer napol urejeno – otroško sobico, ki jo je pomagala urediti tudi ormoška socialna služba, kjer lahko spita, se igrata in učita. Lažje je tudi ženi, ki zaradi bolezni potrebuje mir. Družina mi pomeni največ,« doda Danijel in hvaležno pove, da so prejeli štedilnik na trdo gorivo, hladilnik, plinski štedilnik, pralni stroj in nekaj opreme. V prizidku so jim na novo položili laminat. Treba bi bilo še urediti izolacijo na hiši, da mraz ne bi več vdiral, pa centralno ogrevanje. Dokončati je treba tudi električno napeljavo v prizidku. Prav bi jim prišel kakšen ohranjen kuhinjski element, radiatorji, vrata … Da Živičevi ne bi ostali brez strehe nad glavo, je ultrakolesarka Bernarda Jurič pripravila humanitarno kolesarjenje »Kolesari in doniraj«. Zamisel se ji je porodila, ko je lani med prvo kolesarsko avanturo v Avstraliji, na svoj 45. rojstni dan, po srečnem naključju preživela srečanje s cestnim vlakom.

Revija Ženska
Ultrakolesarka Bernarda Jurič je za družino pripravila humanitarno kolesarjenje.