Na kmetiji Mežič v Malem Podlogu živijo štiri generacije, tako da je med najstarejšim in najmlajšim družinskim članom kar 90 let razlike. Vinko, Magda, tašča in teta, pa sin Rok z družino, ki jo sestavljajo tudi tri hčerke, naredijo hišo na krški ravnici polno in živahno.
Nekdaj živinorejska kmetija se je po letu 1999, po smrti Vinkovega očeta, preusmerila, saj živina ni dosegala nobene cene, terjala pa je stalno prisotnost gospodarjev. Tisti čas sta bila Magda in Vinko še zaposlena, zato sta preorala 8,5 hektarja travnikov ter posejala pšenico in ječmen, ki sta ju sprva prodajala v mlin Katič in po prevelikem padcu cen začela mleti doma.
EKOLOŠKA ŽITA
Kmetija je začela svojo ekološko pot pred desetimi leti, ko sta Mežičeva tudi pridobila certifikat za ekološko pridelavo. Vinko se je upokojil, Magda pa je obesila službo na klin. »Rada sem zunaj, a na banki sem bila včasih po cele dneve notri in med papirji, za povrh pa smo bančniki vse bolj postajali trgovci. Ni mi všeč, če moram prodajati nekaj, v kar ne verjamem,« nam je pojasnila. Zdaj kmetuje, prodaja različne vrste moke in zdroba, ječmenovo kašo, pirin rižek, kosmiče in kruh. Ozaveščeni kupci kupujejo tudi žita za prehrano živali.
»Vsak večer grem mirno spat, ker vem, kaj prodajam. Kdor želi, lahko vzame vzorce in preveri, ali so pridelki res ekološki. Vse je vsako leto pregledano in na izvidih so rezultati celo za 300 različnih parametrov,« je spomnila Magda in dodala, da je k odločitvi za ekološko gospodarjenje veliko prispevalo tudi prepričanje hčerke Barbare, diplomirane biologinje.
Tudi na ekološki kmetiji mora voditi mnogo evidenc in preložiti veliko papirjev, še posebej pri vlogah za subvencije. Te zato oddajo le za ekološko kmetovanje, za program Kopop pa raje ne. Kmetijo pogosto obiščejo tudi različni inšpektorji, ki so zelo zahtevni. »Nekoč sta se dve inšpektorici kar pred mano prerekali, ali je prav, da na izdelek napišem eko ali bio, pri čemer je ena mahala z uredbo, druga pa z zakonom,« je opisala eno od neugodnih prigod. Kljub vsemu Magda vsakemu z veseljem pove, da kmetuje. Pridobila je tudi vse potrebne papirje za dopolnilno dejavnost na kmetiji.
NAMESTO POROČNEGA POTOVANJA HLEV
»Začela sem postopoma. Naučila sem se, da ne rinem več z glavo skozi zid; vzamem si tudi čas in sedem pred hišo z vnučko. Saj vse počaka!« je dejala Magda. Kot je spomnil Vinko, pa je to zdaj precej lažje kot takrat, ko sta bila mlada in sta ob majhnih otrocih gradila hišo, kmetovala in še hodila v službo. In ko sta namesto poročnega potovanja zidala hlev …
Po odločitvi za ekološko kmetovanje so Mežičevi najprej sejali piro in ajdo, nato pa počasi glede na povpraševanje kupcev dodajali še pšenico, rž, tritikalo in ječmen ter jari žiti oves in proso. Koruzo raje kupujejo pri belokranjskem ekološkem kmetu, saj na peščenem Krškem polju zelo slabo uspeva. Na kmetiji so se tri leta mučili z njo, jo ogrinjali z zemljo in okopavali, a ni šlo. Suša je zmagala.
Na ločeni lokaciji imajo Mežičevi tudi 2000 trt, a vinograd ni v ekološki kontroli. Omenjenih 8,5 hektarja njiv je kmetiji že kar premalo, saj je treba kolobariti in njive tudi ozeleniti, kar ni poceni. »Če želimo polovico površine ozeleniti, nas seme stane tisoč evrov, zato poskušamo, če se le da, pridelati svoje,« je pojasnil Vinko.
Ko smo jo vprašali, kako naprej, je odkrito povedala, da ne verjame, da bo ekološko pridelavo žit, mletje in peko kruha kdo pri hiši nadaljeval. Sin Rok ji v šali včasih reče, naj zdrži še kakih dvajset let, pa bodo videli …
DOMAČA STROJNIKA OLAJŠALA DELO
Kako pa je videti obdelava tal na žitnih poljih, kjer ne smejo uporabljati ne kemičnih pripravkov za zatiranje plevelov ne umetnih gnojil? Gnojijo s kupljenimi briketi, ki so dovoljeni v ekološki pridelavi, žita pa okopavajo. Da bi to počeli vsak s svojo motiko, na tako velikih površinah ne gre, zato sta Vinko in sin Rok, oba strojnika po poklicu, izdelala posebno česalo, s katerim gredo v žito tri- do štirikrat na leto. Domače poznavanje strojništva je prišlo zelo prav tudi v številnih drugih primerih, saj sta sama naredila tudi luščilec za piro, Rok je z vgradnjo hlajenja povečal zmogljivost namiznega mlinčka za žito in izdelal kovinski mlin za polnozrnato moko. »Skupaj z možem sta izdelala tudi sušilnico v obliki prikolice z dvojnim dnom s podpihovanjem zraka in še silose za skladiščenje žit,« je s ponosom povedala Magda. Z znanjem, marljivostjo in inovativnostjo sta gospodarstvu prihranila marsikakšen evro, pa še stroji so ravno takšni, kot jih potrebujejo.
Mežičevi imajo danes svoj kombajn in večji mlin za vse tipe moke, z izjemo čisto bele, saj meljejo iz celega zrna. Največ svojih izdelkov in pridelkov od leta 2010 prodajo na tržnici v Krškem, nekateri kupci pa jih poiščejo tudi doma.
