Arhitekt, ki vihti kuhalnico

Sredi Kamnika gostoljubje po arabsko: "Če bi prišel pozneje, bi najbrž imel več težav"

Žana Kapetanović / Revija Zarja
20. 4. 2019, 19.30
Deli članek:

V skromni restavraciji Tsnim se človek počuti, kot bi bil na obisku pri sirski družini Murad, ki živi v Kamniku.

Jaka Koren
Arhitekt iz Sirije, ki zdaj vihti kuhalnico.

Tsnim pomeni izvir vode v raju in tako se imenuje hčerka družine Murad, na njeno željo pa je to tudi ime restavracije, s katero se družina preživlja. Gostom ponujajo arabske jedi iz Sirije, Libanona, Jordanije in Palestine. V tem domačem vzdušju se še tako lačni gostje v hipu sprostijo, Rami pa s svojim gostoljubjem in pravo kuharsko opravo – z veliko kapo in predpasnikom – privabi nasmeh na obraze vseh obiskovalcev. Iz tega lokala zagotovo ne boste odšli lačni.

Med našim dopoldanskim obiskom v prostoru s petimi mizami, okrašenim z vsemi mogočimi detajli, ki Ramija spominjajo na rojstni kraj, odmeva glas televizijskega poročevalca, ki ga seveda ne razumemo. Ker pa je na ekranu videti ameriškega predsednika Donalda Trumpa, nam je v hipu jasno, da našega gostitelja zanimajo najnovejše novice. Z resnim obrazom odkimava z glavo. V Damasku namreč še vedno živijo njegova mati, sestra in pet bratov. A se nam kljub vsemu prisrčno nasmeje: »Dobrodošli, Ehlen ve sehlen!«

S trebuhom za kruhom

Pohvalimo Ramijevo slovenščino, on pa se pri tem zadovoljno smeji in nam pove, da zelo lepo napreduje tudi njegova kulinarična knjiga arabskih jedi, ki jo bo izdal v slovenščini. Oh, to ga resnično veseli! Pri tem projektu mu prijazno pomaga pisatelj Noah Charney, Američan, ki ga je v Kamnik pripeljala ljubezen in ki je nazadnje sodeloval pri pisanju kuharske knjige znamenitega kuharja Janeza Bratovža.

Romanja Ramija Murada so se začela pred štirinajstimi leti, ko se je na predlog bratranca, ki je imel v Ljubljani lokal Falafel na Trubarjevi ulici, s trebuhom za kruhom odpravil na pot, da bi pri njem delal in ob tem poskrbel za izboljšanje njegove ponudbe. »Prišel sem en mesec pred tem, ko je Slovenija vstopila v EU. Če bi prišel pozneje, bi najbrž imel več težav.« Čeprav ima diplomo arhitekta, je njegovo srce vedno hitreje utripalo v kuhinji in med lonci kot za risalno mizo z načrti. Dopoldne je bil na fakulteti, popoldne in zvečer pa je delal v restavracijah in željno vsrkaval kuharsko znanje. Prepričan je, da je arabska kulinarika neskončen in nadvse pisan raj za ustvarjalne duše. Kuhati se je začel učiti že doma, predvsem od mame, nato pa je delal v restavracijah, tudi takšnih, v katerih so z neskončno dolgimi »švedskimi mizami« poskrbeli za prehrano na stotine gostov. Takšnega navala gostov Rami v Kamniku ne bo doživel, tako da se kar malce pritožuje in ugotavlja, da bo moral restavracijo preseliti v prestolnico, kjer bodo domači in tuji gostje bolj cenili njegovo ponudbo. V Kamniku je nekaj več zanimanja ob koncu tedna in takrat, ko zaživi tudi sončna terasa z dodatnimi petimi mizami. Čeprav bi, kot pravi, lahko bilo bolje, je vesel, da je tukaj spoznal veliko čudovitih ljudi in da ima kar nekaj rednih gostov, ki se spoznajo na tovrstno kulinariko.

Čarovnije z začimbami

Pred obiskom restavracije Tsnim morate pozabiti na zahteve po brezhibno urejenem gostinskem prostoru in se prilagoditi domačemu vzdušju. Morda boste morali celo na skrivaj obrisati kakšen kos pribora ali kozarec, tiste, ki so kdaj potovali po arabskih deželah, to zagotovo ne bo presenetilo. Prav tako vam ne priporočamo, da bi se ko pijanec plota držali jedilnega lista. Raje vprašajte Ramija, kaj vam priporoča oziroma kaj sta on in njegova žena, ki je v glavnem v kuhinji, pripravila za ta dan. Z veseljem vam bo povedal vse, kar vas bo zanimalo o kateri od jedi. Sicer pa se Rami v glavnem ne drži receptov. »Vse dodelam po svoje. Vsako jed sem že v časih, ko sem se učil pri znanih kuharjih, nato večkrat skuhal doma in jo po svoje nadgradil ter jo naredil še bolj okusno,« se smeji Rami.

Čeprav je mojster za pripravo mesnih jedi, za katere ima različne mešanice začimb, ponuja tudi veliko vegetarijanskih obrokov. Pravi, da je njegova kuhinja zdrava in lahka, aromatična, ne pa tudi pekoča. Poudarja, da je meso brez maščobe, da piščancu odstrani kožo, da se vse vrste mesa ure in ure plemenitijo v mešanici začimb. Oh, kako srečen je, ko ga vprašate, kakšne začimbe uporablja, saj je to njegov svet, v katerem na veliko izvaja svoje čarovnije. V falafel daje posebno mešanico sedemnajstih začimb. Pohvali se, da je bil prvi arabski kuhar v Sloveniji, tako da so se vsi drugi učili od njega. Rami vam bo tudi svetoval, katero začimbo je treba uporabiti, če vas pestijo kakršne koli že zdravstvene težave.

Slovenska goveja juha po arabsko

Strežba poteka po arabsko, jedi prihajajo na mizo tako, kot nastajajo v kuhinji. A se ob tem zagotovo ne boste dolgočasili. Najprej boste počasi srkali kakšno gosto in dišečo arabsko čorbo ali govejo juho, ki jo Rami naredi malce po svoje, morda pa celo gobovo juho, za katero je, kot se pohvali, pravi mojster. Amaterstvo in prijaznost le še povečata vrednost ponudbe. Da boste lažje počakali na glavno jed, si lahko naročite arabski meze, krožnik, na katerem je vsakega malo. Mnogi pridejo tudi po hrano, ki jo nato odnesejo domov, za Ramija pa je vedno znova izziv naročilo za piknike ali zabave. Poleg tega je tudi že imel nekaj kuharskih tečajev v Ljubljani, po njegove nasvete so prišli celo gostinci iz Trsta.

Rami se je potrudil svojo restavracijo urediti na najboljši možni način glede na sredstva, ki jih je imel na voljo. Želel si je, da bi gostje v njej začutili delček pristne arabske kulture. Če že ne kaj drugega, vas bo povabil, da ob poslušanju arabske glasbe popijete skodelico arabskega čaja ali kave s kardamomom. Posebej pohvali domači ledeni čaj, če boste pri volji, pa se boste lahko posladkali tudi s posebnimi sladicami.

Med sirsko in slovensko kuhinjo ne vidi nikakršne podobnosti, Slovencem pa priporoča, naj bolj pogumno preizkušajo drugačno kulinariko. Tisti, ki so že obiskali njegovo restavracijo, se pogosto vračajo. Tudi sam si želi obiskati katero od znamenitih slovenskih gostiln, a za kaj takšnega nima dovolj denarja.

V Damasku spomini, v Kamniku resnično življenje

Sedemnajstega marca bo Rami praznoval 52. rojstni dan. Svojo sedemnajst let mlajšo ženo Rihab je iz Damaska pripeljal v Slovenijo. Imata sina, ki hodi zdaj v osmi razred, in dvojčka (sina in hčerko), ki obiskujeta peti razred osnovne šole. Vsi trije so se rodili v Sloveniji. O članih svoje družine pravi, da so Arabci, ki živijo v Sloveniji. Starejši sin Muhamed je nadarjen za jezike. Govori arabsko, slovensko, angleško, nemško in francosko, poleti pa bi šel rad še na tečaj italijanščine. Preden je v Siriji izbruhnila vojna, je najstarejšega sina skupaj z ženo dvakrat za pol leta poslal v Damask, da bi se sin naučil pisati po arabsko, pa še življenje je bilo v Siriji manj drago kot v Sloveniji. A potem je izbruhnila vojna in obiskov je bilo konec. Leta 2012, ko sta bila žena in sin zadnjič v Damasku, je Rami po televiziji videl, da so iz helikopterjev z granatami napadli njihovo četrt. Sedem sorodnikov je poskušal priklicati po telefonu, a se mu nobeden ni oglasil. Mislil je, da ga bo konec od skrbi. Ko je končno dobil zvezo, je izvedel, da je bilo stanovanje uničeno, da pa so na srečo vsi živi. Žena je za vedno prišla v Slovenijo. Po vsem, kar je takrat doživel v Siriji, je sina ponoči dolgo mučila mora. Ni bilo preprosto, a počasi so si zgradili svoje življenje na sončni strani Alp. V Slovenijo je hotel pripeljati tudi svojo mamo, ki pa nikakor ni mogla dobiti vizuma. Za njen prihod bi potrebovali cel kup dokumentov, vse to pa bi stalo veliko denarja. Sicer pa je tudi mati na koncu dejala, da si želi umreti v svoji deželi.

Zarja št. 16, 16. 4. 2019
Zarja št. 16, 16. 4. 2019

Seveda pogreša Sirijo, sorodnike, prijatelje. Tam je imel nekdaj že v svoji ulici vse, kar si je želel. Od takrat so bili številni prijatelji ubiti, mnogi od njih so izgubili svoje najdražje, veliko jih je zbežalo iz Sirije.

Kuhata s srcem

Na koncu Rami pohvali kuhanje svoje žene in pravi (uporabi dvojino): »Midva kuhava s srcem!«

O tem sva se prepričali tudi midve s fotografinjo Matejo. Nekaj krožnikov od teh, ki jih vidite na fotografiji, je bilo na koncu pomazanih s kruhom. Kar nekaj stvari zaradi sitosti nisva mogli pojesti, čeprav so bile oči še vedno lačne. Rami nama je na koncu skuhal še kavo s kardamomom in nama svetoval, naj v prihodnje namesto žvečilnega gumija s seboj raje nosiva zrna kardamoma, kot to počnejo ženske v Siriji. Zaupal nama je še nekaj nasvetov za različne zdravstvene težave in nama za domov pripravil zavojčke s sladicami. Ko bo objavil kuharsko knjigo, se bova znova oglasili, sva mu obljubili.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.