Slovensko zdravstvo: ministri ujetniki lobijev, dinozaver pa ostaja dinozaver

Slovenija je znova brez ministra za zdravje, človeka, ki vodi enega najpomembnejših in najbolj zahtevnih resorjev. Ob dejstvu, da je slovensko zdravstvo v katastrofalnem stanju, je to naravnost neverjetno.

STA

Dokler bo sistem tak, kot je, »siva cona«, kot jo imenuje Bešič Loredan, bo lahko denar odtekal drugam in se ne bo namensko porabljal.

Pred dnevi je odstopil Samo Fakin, deseti človek na položaju ministra za zdravje v 13 vladah po osamosvojitvi in kot mnogi njegovi predhodniki je tudi on predčasno odšel s položaja. Samo štirje so na položaju ministra za zdravje ostali ves mandat. Božidar Voljč, Marjan Jereb, Dušan Keber (v dveh vladah) in Milojka Kolar Celarc.

Ob dejstvu, da slovensko zdravstvo doživlja številne kritike in da večina ministrov predčasno odide s položaja, se poraja vprašanje, kateri minister od osamosvojitve dalje je bil najuspešnejši oziroma katera vlada je naredila največ, da naše zdravstvo približa skandinavskim modelom, ki so se izkazali za ljudem prijazne in hkrati vzdržne sisteme. Naš sistem po mnenju poznavalcev ni ne finančno vzdržen ne ljudem prijazen, posledica obojega so tudi čakalne vrste.

Zdravstveni sistem: denar, ki odteka

Danijel Bešič Loredan, slovenski kirurg ortoped, ki je odšel delat v Švico, trdi, da je slovenski zdravstveni sistem evropski unikum, ki se od propada SFRJ ni bistveno spremenil. Pravzaprav ni bilo niti želje po spremembi zdravstvenega sistema. Po njegovem mnenju so poglavitni razlog, da v našem zdravstvu ni potrebnih reform, štiri milijarde evrov, ki se na leto obrnejo znotraj sistema. Dokler bo sistem tak, kot je, »siva cona«, kot jo imenuje Bešič Loredan, bo lahko denar odtekal drugam in se ne bo namensko porabljal.

Ob tem poudarja, da pri spremembah zdravstvenega sistema niti ne gre toliko za delo ministra za zdravje kot za pripravljenost vlade, da spremembe podpre. »Mi bi lahko imeli super zdravstveni sistem po vzoru skandinavskih držav, če bi politika tako želela, tako pa dinozaver ostaja dinozaver, ker ljudem v politiki to ustreza.«

Kraja denarja, namenjenega za zdravstvo, je glavni razlog, da noben minister ni spremenil sistema, tudi po prepričanju kirurga Erika Breclja, ki trdi, da ministri za zdravje ne obvladujejo ministrstva, ampak različni lobiji, zato tudi ni nobenemu ministru uspelo narediti koraka iz socialističnega sistema v moderen, evropski zdravstveni sistem.

Tudi Milojka Kolar Celarc se je usedla na zahteven stolček ministrice za zdravje.

Zaradi lobijev odšel minister Gantar

Spomnimo, da je zaradi pritiskov lobijev in politike položaj ministra za zdravje v vladi Alenke Bratušek zapustil Tomaž Gantar, ki je takrat poudaril, da »v Sloveniji ni pripravljenosti, da bi se sistem spremenil in postal bolj pregleden«. Dejal je celo, da je imel pri svojem delu zvezane roke, proti spremembam pa naj bi bili po njegovem takratnem prepričanju politiki, civilna družba, pa tudi poslanci. »Veliko zakonov je napisanih, pa jih niso blokirale opozicije, ampak že same stranke koalicije,« je ob odstopu z ministrskega položaja pred šestimi leti še zapisal Gantar, ki naj bi takrat že pripravil nekaj rešitev za zdravstveni sistem.

Rešitve za slovensko zdravstvo so zelo enostavne, se strinjata Bešič Loredan in Brecelj, a kot rečeno, ni politične volje in želje za spremembe. Ob tem Brecelj omeni prejšnjo ministrico za zdravje Milojko Kolar Celarc, ki jo imajo mnogi poznavalci za najslabšo ministrico na zdravstvenem resorju, tudi Bešič Loredan meni, da je Kolar Celarčeva slovensko zdravstvo najočitneje vrnila v čas SFRJ. No, Brecelj pa je bil presenečen nad znanjem Kolar Celarčeve in njenim razumevanjem sistema in rešitvami, ki bi jih morali sprejeti. Pa jih niso. Brecelj trdi, da zgolj zato, ker so v stranki SMC skupaj s predsednikom stranke in takrat še predsednikom vlade Mirom Cerarjem podpirali lobije in kraje v zdravstvu. »In ministrica na koncu ni naredila ničesar,« dodaja Brecelj.

Dorijan Marušič naj bi bil med najbolj sposobnimi ministri za zdravje.

Naša sogovornika se strinjata v prepričanju, da je od desetih ljudi, ki so vodili zdravstveni resor, le Dorijan Marušič resnično želel reformirati sistem, da bi bil podoben tujim, dobrim sistemom. Spomnimo: Dorijan Marušič je bil minister za zdravstvo v vladi Boruta Pahorja po odstopu Boruta Miklavčiča. Na ministrskem stolčku pa je bil le slabo leto in pol, saj je s padcem Pahorjeve vlade tudi njemu prenehal mandat. Marušič je imel po mnenju naših sogovornikov vizijo, rešitve in ekipo ljudi, ki so želeli spremeniti slovensko zdravstvo, a ključnega ni imel, podpore vlade in politike nasploh, potem pa je, kot rečeno, tudi Pahorjeva vlada padla. Po Marušiču, tako pravita Bešič Loredan in Brecelj, Slovenija ni več imela zdravstvenega ministra, kaj šele vlade, ki bi si resnično želela spremeniti naš sistem, po mnenju mnogih narejen po meri lobijev ter posameznikov, ki na račun denarja, ki ga je v zdravstvu dovolj, mastno služijo.

Bešič Loredan pri neučinkovitosti dozdajšnjih ministrov poudarja, da bi v primeru, če bi uspeli reformirati zdravstveni sistem, za vsaj 95 odstotkov denarja vedeli, za kaj je bil porabljen, dokler pa ni sprememb, tudi nadzora nad porabo denarja ni. Pri štirih milijardah evrov na leto večino prispevamo državljani, zato je po eni strani razumljivo, da si marsikdo ne želi sprememb, tudi politiki.

Vrnimo se k Fakinovemu odstopu, ki je ob nastopu funkcije obljubljal spremembe v zdravstvu. Odstopil naj bi sicer zaradi zdravstvenih težav, po kuloarjih v parlamentu pa je slišati, da naj bi moral oditi zaradi političnih kupčij med vlado in stranko Levica.