Slovenija

Vezi nista pretrgala ne čas ne razdalja

Edita Žugelj
11. 3. 2019, 21.00
Deli članek:

Izseljenci v Argentini in njihovi sorodniki v domovini so tudi v časih, ko so pisma potovala po mesec dni, redno vzdrževali stike. V obdobju interneta je to še bolj preprosto.

Osebni arhiv
Nadia Molek se je rodila v Argentini, zadnja leta pa živi v Sloveniji ter pripravlja doktorat.

Vidike komunikacije nekoč in danes sta raziskovala Nadia Molek in Miha Zobec, avtorja zanimive razstave Od pisem do Facebooka, komunikacija slovenskih izseljencev v Argentini z domovino skozi čas.

PROUČEVANJE IZSELJENSTVA

Nadio Molek zanimajo različni vidiki slovenstva med Slovenci v Argentini. S tematiko se je ukvarjala med študijem antropologije na Univerzi v Buenos Airesu, kjer je zaposlena kot mlada raziskovalka. Za diplomsko nalogo je prejela priznanje Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu, o življenju Slovencev v Argentini pa piše tudi doktorsko disertacijo.

Sociolog in zgodovinar Miha Zobec uči na liceju Gregorčič-Trubar v Gorici, italijanski šoli s slovenskim učnim jezikom. Njegovo zanimanje za izseljenstvo se je začelo v Pliskovici, kjer je bila doma njegova babica in od koder se je izselila petina vaščanov. Njegovo poizvedovanje in zbiranje materiala je preraslo v diplomsko nalogo ter kasneje knjigo z naslovom Nevidni in pozabljeni.  

Osebni arhiv
Miha Zobec je izseljencem posvetil tudi knjižno delo Nevidni in pozabljeni.

MOČNA ČUSTVENA VEZ Z DOMAČIMI

Večina Primorcev se je v Argentino izselila ob koncu 20. let minulega stoletja. Kljub neverjetni razdalji so ohranjali stike s staro domovino in družinske vezi. Kot pove Miha, so v pismih sorodnikom opisovali, kako so se znašli v novem svetu, od doma pa so jim poročali o novostih v vasi. Novice so se potem širile, ljudje so si jih pripovedovali tako v izseljenstvu kot v domači vasi. Posebej dramatične so bile zgodbe o iskanju dela v času velike argentinske gospodarske krize. Po drugi svetovni vojni pa so izseljenci v domačo deželo, kjer je vladalo pomanjkanje, pošiljali vse življenjske potrebščine – od moke do najlonk, celo obleke za obhajilo otrok. Dopisovanje je terjalo veliko časa in truda, saj so imeli ljudje večinoma le nekaj razredov osnovne šole, in še to v italijanskem jeziku.

Osebni arhiv
V času pomanjkanja so v staro domovino poleg živil poslali tudi obleko za obhajilo.

Danes je seveda komunikacija drugačna. Ljudje slovenskih korenin stike s sorodniki v Sloveniji vzdržujejo prek spletnih družbenih omrežij, aplikacij za komuniciranje in podobno. Nadia meni, da so pomembne skupine, ki jih potomci izseljencev oblikujejo na facebooku, na ta način odkrivajo svoje korenine, se spoznavajo in potem morda celo ustanovijo slovensko društvo.