Danci so zaradi skrbi, da bodo ob svojo paradno panogo, ob meji z Nemčijo konec januarja začeli postavljati ograjo, da bo preprečila vstop okuženim divjim prašičem. Na Hrvaškem in Poljskem že načrtujejo množičen odstrel divjih prašičev, v nekaterih delih Romunije, kjer že pustoši afriška kuga, pa so začasno prepovedali prodajo živih živali. Slovenske strokovnjake skrbi, da bo kljub vsem ukrepom bolezen našla pot do nas.

O bolezni, ki bi ob neprevidnosti zlahka iztrebila prašiče s tega sveta, smo se pogovarjali z Mileno Kovač s katedre za znanosti o rejah živali na biotehniški fakulteti v Ljubljani. Poudarila je, da je ozaveščenost vsakega državljana pomemben kamenček v mozaiku, da se izognemo katastrofi. Da se prašiči okužijo z afriško prašičjo kugo (v nadaljevanju APK), jim namreč sploh ni treba priti v stik z okuženim prašičem. Bolezen jim lahko mimogrede dostavimo tudi ljudje, če nismo dovolj previdni in ozaveščeni. Za človeka APK ni nevarna, za prašiče pa je stoodstotno smrtna. Ko so leta 2014 v Litvi diagnosticirali samo eno okuženo svinjo, so morali zaradi tega pobiti kar deset tisoč prašičev na farmi.

Okuženi divji prašiči so lahko že jutri pri nas

»Afriška prašičja kuga je kužna bolezen prašičev z visoko smrtnostjo. Širi se s stiki med prašiči, zlasti dobri prenašalci so divji prašiči, ki lahko v eni noči prepotujejo kar velike razdalje,« je pojasnila Kovačeva. Da bi se evropske države zavarovale pred okuženimi divjimi prašiči, ponekod na mejah že gradijo ograje (Danska), drugod pa načrtujejo množičen odstrel divjih svinj. Na Poljskem so tako pred dnevi ukazali odstrel kar 185 tisoč divjih prašičev in tudi na Hrvaškem se že pogovarjajo o odstrelu dvajset tisoč živali, čeprav pri njih do trenutka, ko to pišemo, še niso obravnavali okužbe z APK. Okoljevarstveniki nad takšnim ukrepom niso navdušeni in opozarjajo, da bi s tolikšnim posegom v naravo število divjih prašičev zmanjšali na goli biološki minimum. Srečko Žerjav iz Lovske zveze Slovenije pa se ne strinja in pravi, da je znižanje števila divjih prašičev edini preventivni ukrep za zmanjšanje nevarnosti izbruha v naravi. Cilj Hrvatov, ki želijo občutno zmanjšati število divjih prašičev, pa se mu v praksi zdi težko uresničljiv. »Zmanjšanje populacije za polovico po mojem mnenju ne pomeni zmanjšanja na biološki minimum, na drugi strani pa lahko populacija ob ugodnih pogojih spet zelo hitro zraste,« še meni.

Smo ljudje še bolj problematični?

Srečko Žerjav nam med pogovorom zaupa zgovoren podatek, ki priča o tem, kolikšen vpliv imamo na prenašanje in širjenje APK po Evropi ljudje. »V naravi se bolezen širi okoli 20 do 30 kilometrov na leto, s pomočjo človeka pa 90 kilometrov na uro. Skoraj vse izbruhe bolezni v članicah EU lahko pripišemo človeškemu faktorju. Prav zaradi tega lahko trdimo, da bo bolezen prišla tudi k nam, vprašanje je le, kdaj.« Nam najbližja okužba z APK je v tem hipu tista, ki so jo odkrili na Madžarskem, pri kraju Eger, okoli sto kilometrov vzhodno od Budimpešte. »Že košček zavržene madžarske salame z okuženega območja, bodisi v gozdu ali bližini kmetije, lahko povzroči izbruh APK. Ni je treba pripeljati od tam, lahko jo kupimo v najbolj zakotni vaški trgovini,« je opozorila Milena Kovač.

Nevarna dejanja

Vsak med nami nosi odgovornost, da prepreči nadaljnje širjenje APK. To v prvi vrsti pomeni, da v naravo ne mečemo ostankov mesnih izdelkov. »V naravo odvrženi ostanki hrane, ki so lahko okuženi z APK, pridejo v stik z divjimi prašiči in ti jo raznesejo naprej,« je povedala strokovnjakinja, ki rejcem prašičev svetuje, naj se izogibajo lovu, saj lahko iz gozda z okuženimi prašiči domov zanesejo povzročitelje. »Zelo nevarni so nakupi prašičev iz držav, kjer je kuga. Pri nas je kar nekaj transporta eksotičnih pasem prašičev, pa tudi nakupov tekačev (30-kilogramskih prašičev) za pitanje. Pravzaprav so lahko nevarna tudi prevozna sredstva, ki prečkajo okužena območja. Nekateri slovenski dobavitelji prašičev za pitanje hitro najdejo območja s cenejšimi prašiči in izkazalo se je že, da so bili ti z območij, kjer so se v kratkem pojavile kužne bolezni.« Če se prašiči prodajajo sumljivo poceni, za to najverjetneje obstaja razlog. In zelo verjetno se vam bo takšen nakup kmalu pošteno maščeval.

Ukrep, ki marsikomu ni pogodu, a je nujen

Preventivno smo v Sloveniji 1. februarja letos uvedli obvezno poročanje o premikih vsakega posameznega prašiča. Premik mora biti javljen že, če prašiča za koline kupi družina, ki živi v bloku. »Tak ukrep nas morda jezi, a lahko veterinarski službi pomaga preprečevati širjenje bolezni iz žarišč,« je pojasnila sogovornica, ki potrošnike ob tem miri, da APK za ljudi ni tvegana. »Meso okuženih prašičev za človeka ni nevarno, če bi slučajno prišlo v zakol, trgovske vitrine ali izdelke.« Je pa za kaj takšnega tudi majhna verjetnost, saj kmalu po okužbi rejec opazi težave in je dolžan obvestiti veterinarsko službo o svojem sumu. Vse okužene prašiče se usmrti. »Če rejec prijavi sum na bolezen pravočasno, ima možnost do vračila škode zaradi usmrtitve, kar se ne zgodi, če žival pogine pred tem. Če rejci kljub temu ne bodo previdno ravnali s svojimi prašiči in jih na vse možne načine poskusili zaščititi pred APK, pa lahko za državo to pomeni uničenje panoge, izgubo genetskega materiala naših tradicionalnih, slovenskim razmeram prilagojenih pasem in hibridov, ogroženost avtohtone pasme in zmanjšanje samooskrbe, t. j. prehranske varnosti državljanov. Želim si, da bi nas APK obšla in v nas prebudila zavest, da obstajajo bolezni, ki grozijo našim živalim – tokrat prašičem – ki smo jih dolžni obvarovati, pa nam naj dajejo hrano ali delajo družbo. Za varovanje živali pa ni dovolj le odločenost posameznega rejca, ampak vseh, stroke in sodržavljanov.«

Zbogom, svinjina? 

»Skrbi me, da nas APK ne bo zaobšla. Niso problem samo sosednje države, saj lahko bolezen preselimo iz oddaljenih držav, npr. z letalskimi potniki. V Sloveniji je prašičev malo, a so razdalje med rejami sorazmerno majhne, kar pa so idealni pogoji za širjenje kužnih bolezni. Prašiče redimo zunaj in ograde običajno niso dovolj zaščitene, prašiče rejci spustijo tudi v gozd. Ljudem je reja na prostem všeč, vendar pa je to ob izbruhu kužnih bolezni, kot je APK, velik problem. Četudi zboli en sam prašič, se okrog žarišča vzpostavi precej veliko nadzorovano območje, kjer veterinarska služba izvaja ukrepe za preprečevanje širjenja bolezni. Za slovensko prašičerejo bi bil izbruh hud udarec, tudi ko bi jo morda uspeli hitro zajeziti. Ker pa v tujini poročajo, da se je APK razširila v črede z doslednim izvajanjem biovarnostnih ukrepov, rejcem priporočamo, da jih uvedejo in izvajajo tudi sami. Tudi preostale državljane velja opozoriti, da ne smejo ponujati prašičem na izpustih ali prostem hrane, prašičev za družbo pa naj ne sprehajajo po gozdu in v bližini kmetij s prašiči. Slovenci radi jemo prašičje meso in izdelke iz njega, zato popazimo nanje,« je svetovala Milena Kovač s katedre za znanosti o rejah živali.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.

Zarja št. 14, 2. 4. 2019.
Zarja št. 14, 2. 4. 2019
Zarja št. 14, 2. 4. 2019