Čez Atlantik

Slovenci dvakrat na boku, a vseeno prvi. Kar pa ni nič v primerjavi s kalvarijo, ki so jo doživeli prej

J.P.
8. 3. 2019, 06.58
Posodobljeno: 8. 3. 2019, 07.08
Deli članek:

Od točke, na kateri je njihovo plovilo z vetrom v jadrih zarezalo v morsko gladino, pa do konca regate, je slovenska šestčlanska posadka prečila več kot 2800 navtičnih milj Atlantskega oceana. Bili so edina slovenska posadka.

Osebni arhiv
Nika, s katero so osvojili prvo mesto.

ARC (Atlantic Rally for Crusers) je »amaterska dirka čez Atlantik«, nad katero bdijo Angleži, pojasni Grosupeljčan Boštjan Škerlj, ki se je je konec lanskega novembra udeležil tretjič. To je bila njena 32. izvedba. Pluli so od Las Palmasa na Kanarskih otokih pa do Saint Lucije na Karibih, regata pa običajno »traja, kolikor traja«. Prvič se je je udeležil leta 2006, 10 let pozneje in nato še lani. Ob tem pripomni, da obstaja tudi »dirka za nazaj«, ki jo je opravil – a v njej ni tekmoval – leta 2007, potem ko je konec predhodnega leta dosegel Karibe, se tam obrnil in odpravil nazaj.

Osebni arhiv
Sadje, ki so ga vzeli na pot.

Osebni arhiv
Boštjan Škerlj s plaketama

PREDVSEM VELIKO ČAKANJA

»V lanskoletni ediciji se je za zmago potegovalo 73 posadk iz vsaj 20 držav,« pojasni Škerlj in doda, da so bili od štirih kategorij uvrščeni v največjo. Na tem mestu nekaj tehničnih podatkov za boljšo predstavo: krmarili so jadrnico model x65, poimenovano Nika. V dolžino meri 20 metrov in 30 centimetrov, tehta 40 ton. Jambor ima 33 metrov, površina njenih razprtih jader znaša 450 kvadratnih metrov. Posadka je na morju prebila mesec dni, »večina od tega je bilo čakanja«. »Prva etapa je bila od Las Palmasa do Zelenortskih otokov, za kar smo potrebovali pet dni. Nato smo tam en teden čakali, da so vse barke dosegle cilj. Sledil je drugi štart iz Mindela do Saint Lucije na Karibih, za kar smo potrebovali 10 dni in tri ure,« pove Škerlj. Cilj so dosegli 13 ur pred drugouvrščeno norveško posadko. In spet čakali. Njihova povprečna hitrost je znašala 9,2 vozla, maksimum pa 19,2. Kot prekaljeni morski volkovi (Škerlj jadra od leta 1994, športno od leta 2003) priprav niso potrebovali – največ dela so imeli z logistiko. 

TUDI NA BOKU

Kar se vremena tiče, so njegove izkušnje do nedavnega bile bolj kot ne deževne. Tokrat pa jim je vreme šlo na roko – tako zelo, da Škerlj regato označi za »dober dopust«. Kaj pa samo življenje na barki? »Zajtrk si vsak pripravi sam, kuha se enkrat na dan, ker se vozi 'na izmeno'. Vedno sta po dva na palubi, čez dan smo vsi, ponoči med dežurstvi spiš dve, tri ure. Barka mora biti čista, vrvi pripravljene, da se ne zapletajo. Leteče ribe ponoči zelo visoko letijo, nekaj jih konča na palubi. Ker neverjetno smrdijo, jih je treba zmetati čez krov,« povzame vsakodnevno dogajanje. Posebej omeni prepečenec, ki da je »čudovit«: »Prepečenec je zakon na barki.« Morskemu življu se je praktično nemogoče izogniti, kaj pa plastiki? »Plastike je bilo zelo malo. Je pa veliko alg, rastlinja, celih otokov rastlinja.« Kar se vremena tiča, se zanašajo na satelite, radar in lastne oči. Pri tem izpostavi tako imenovane »squalle« – »trenutne nevihte, ki se lahko pojavijo. Opaziš jih na radarju, hitrost vetra pa se lahko poveča do 10 vozlov. Takrat je dobro jadra malo skrajšati, da te slučajno ne prevrne. Lani nas je dvakrat položilo,« torej jih prevrnilo na bok, ob čimer zamahne z roko, češ, »malo pitja«. Prav jim je prišel tudi »avto pilot«, ki pa z razliko od človeka ne more predvideti vala za seboj. Za elektriko so se zanašali na sončne celice, za vsak slučaj pa je na barki bil še agregat. Valovi, ki so pljuskali ob njih, niso imeli več kot štiri metre.

PREPUŠČENI SAMIM SEBI

Nekaj ur po štartu se udeleženci »porazgubijo«. Organizatorji tekmovalce spremljajo s pomočjo oddajnikov, tako »točno vedo, kje smo mi, mi pa ne vemo, kje so druge barke. Le enkrat na dan smo dobili šifre in njihove koordinate, s čimer smo lahko sledili konkurenci«. Kako je poskrbljeno za varnost? »Rešil te ne bo nihče. Lahko oddaš klic v sili. Če je v bližini kakšna vojaška ladja, ti lahko priskoči na pomoč; če si še dosti blizu obale, te lahko doseže helikopter. Na sredi Atlantika pa lahko računaš le na druge barke.« Prometa je sicer bilo zelo malo, še pove.

Voda je ob izplutju imela 19 stopinj Celzija. Na cilju 10 stopinj več. Podobna razlika je bila tudi med dnevno in nočno temperaturo.

PRIMORANI UKREPATI

Hujših težav sicer niso imeli – tudi mokri niso bili pretirano, saj »veter vedno od zadaj piha« –, mora pa vedno iti nekaj narobe, pove. A nič v primerjavi s kalvarijo, ki so jo doživeli dve leti prej. Takrat jim je namreč pod vodo razpadlo krmilo, tako da so bili prepuščeni na milost in nemilost valov in tokov. Ni jim preostalo drugega, kot da izdelajo nadomestno. Takrat je posadka štela 11 ljudi. Krmilo so izdelali iz dveh talnih plošč iz kuhinje, vrvi, plastičnih vezic in objemke od WC cevi. Pod vodo so ga na dah nameščali več kot osem ur, pove in doda, da sta jim na pomoč priskočili dve švedski barki. Spominja se tudi, da so takrat okoli njih krožili kiti, na katere so se, prizna, pri delu pod vodo morali privaditi. Soočati so se morali tudi z osemmetrskimi valovi.

ŠE VEDNO POVEZANI

Če kaj, potem bi Škerlj v zvezi s tremi regatami izpostavil dejstvo, da so člani posadke na barkah stkali vezi, ki jih povezujejo še danes. Čeprav razmere niso vedno idilične in je izrečena tudi kakšna huda beseda, »se ta hitro pozabi«.

Grosupeljčan razmišlja, da bi se v bližnji prihodnosti udeležil »dirke okoli sveta«, ki jo organizirajo Angleži. V njej se pomeri 18 identičnih jadrnic, ki imajo od prve do zadnje kitajske lastnike.