Znamo več

Mario Galunič o slovenski ljubezni do kvizov

Jure Aleksič / Revija Zarja
18. 3. 2019, 06.37
Deli članek:

Najbolj me je presenetilo, v kakšni majhni in prav nič razkošni pisarnici se mora s sodelavko stiskati legenda narodnega razvedrilnega programa. »Oh, to je še luksuz!« je poznavalsko odmahnil Mario in nama skuhal kavo. Dobila sva se v ponedeljek, pred tem je cel vikend snemal prve štiri epizode prvega pravega, polnomastnega kviza na TV Slovenija po dolgem času.

Mateja J. Potočnik / Revija Zarja Jana
Naši kriteriji za znanje so občutno višji kot drugje, pravi Mario Galunič.

»Joj, končno!« je to dejstvo komentirala moja prijateljica: »Tako je prav – dajmo znanju spet domovinsko pravico, vsaj na nacionalki!« Popularni Vem! pade namreč bolj v kategorijo TV-igrice, Male sive celice so del mladinskega izobraževalnega programa, pa tudi nedavni Kdo bi vedel je bil mnogo prej kot kviz kombinacija duhovičenja in ugibanja. Torej nič takega, kar bi zadovoljilo vse tiste, ki prisegamo na tradicijo žlahtnega Oliverja Mlakarja in njegove za zdaj še nepresežene Kvizkoteke. A upanje cveti večno in kdo ve, če ne bo prav Mariov Joker zadovoljil celo kakega od nas!

Mario, brž, ura tiktaka … Katero je glavno mesto Malezije?

(izstreli kot iz topa) Kuala Lumpur.

Odlično. Katera zgodovinska osebnost je kruha sestradanim tlačanom prhnila, naj pač jedo potico?

Hmm … Prav res, kdo je že to rekel? Bil je neki Avstrijec … Je bila Marija Terezija ali Franc Jožef?

V resnici je bila francoska kraljica Maria Antoinetta. Ki je bila, zanimivo, prav res rojena kot Avstrijka. No, kdo pa je rekel: »Neomejeni sta samo dve reči: vesolje in človeška neumnost. S tem da za vesolje nisem povsem prepričan.«

Albert Einstein.

Bravo. Dva pravilna odgovora od treh sploh ni slabo! S tem da ste tudi pri zgrešenem vprašanju zadeli narodnost. No, še topleje pa vam moram čestitati za vaš angažma, da lahko na nacionalki končno spet gledamo kviz!

Hvala.

Kaj ni čudno, da ga toliko časa ni bilo?

Ja, veliko let je minilo. A zdaj je končno napočil čas, da to popravimo. Z Jokerjem smo želeli ustvariti kviz, v katerem bomo lahko tekmovalcem zastavljali tehtna, ne pogrošna ali trivialna vprašanja. Hkrati smo izbrali takega, ki je obenem napet in enostaven. Zapletena pravila so namreč stvar preteklosti. Danes mora biti gledalcu velika večina reči jasna po ogledu nastopa enega samega tekmovalca. Skoraj nihče se ne bo želel mučiti z razumevanjem raznih dodatnih pravil in izjem. No, Joker pa je ob tem izpolnil še en kriterij: da si ga bomo lahko sploh privoščili.

S tem mislite predvsem nagrado, kajne?

Seveda. Pa tudi produkcijske stroške. Na naši televiziji moramo namreč paziti tudi na to. Že naša redakcija je zelo skromna. V uredništvu Jokerja smo jaz kot voditelj in urednik, pa pridna redaktorica in strokovni sodelavec. V kreativnem smislu delamo prime time oddajo torej trije ljudje. To je vsekakor zelo malo. A tako pač je. Seveda pa je pomembno tudi vprašanje nagrade. Postavili smo jo na 20.000 evrov, saj nismo hoteli delati še enega kviza, kjer bi ves čas obljubljali veliko denarja, ki ga potem nikoli ne bi hoteli izplačati.

Ja, tega smo na slovenskih televizijah videli kar nekaj …

No, pri nas bo drugače. Lahko povem, da smo pretekli vikend posneli prve štiri oddaje in da je eden od tekmovalcev že prišel do končne polne vsote. S tem da je format naklonjen sijajnim dramatičnim zasukom, saj omogoča zelo različne tekmovalne taktike. Eden od udeležencev me je recimo prav šokiral. Ob neki njegovi odločitvi sem bil prepričan, da sploh ne razume pravil. A se je izkazalo, da je bil gospod ves čas korak pred mano. In da je kot rojen kockar pač izbral neizrekljivo drzno taktiko.

Takih ste kot voditelj gotovo najbolj veseli?

Seveda, samo da jih ni preveč.

Aha, hočete reči, da za dobro juho kuhar ne potrebuje ravno celega vedra popra.

(smeh) Tako je. Ščepec bo v veliki večini primerov povsem zadostoval. Pravi čar take oddaje je v tem, da pred kamere skozi tedne postaviš čim bolj različne ljudi. Rad povem, kako vesel sem, da imam po novem opravka z ljudmi brez zvenečih imen. 25 let sem imel opravka z VIP-ovci, kolikor lahko v Sloveniji sploh uporabljamo ta izraz. No, ti ljudje, ki so nastopili v prvih štirih Jokerjih, so se vsi izkazali za ljudi z vsebino. Vsak od njih je doživel in povedal marsikaj zelo zanimivega, pa o njih nič ne vemo. Ogromno pa žal vemo o tistih, ki niso naredili nič posebnega in so se predvsem dovoljkrat pokazali v medijih. A take pri nas očitno najbolj želimo gledati.

Pa je tako samo pri nas? Izraza »famous for being famous« – torej »slaven, ker je slaven« – si nismo izmislili Slovenci.

Drži. A zakonitosti tako majhnega bazena, kot je naš, so še posebej krute. Si naši slavni sploh lahko privoščijo reči: »Ne, jaz sem taka zvezda, da bom nastopal samo na nacionalki in na najpomembnejših oddajah na komercialni televiziji!« Kje pa! Slovenski zvezdnik, ki živi od trga, mora obresti prav vse televizije – tudi tiste, za katere večina sploh ne ve, da obstajajo – in se pojaviti v prav vseh časopisih. Če seveda ne želi biti tiste vrste zvezda, ki živi v garsonjeri. No, pa še tako imamo pri nas ogromno zvezd, ki dejansko živijo v garsonjerah. S čimer ni seveda nič narobe.

Če sklepamo po rejtingih oddaj, kot so Male sive celice, Vem! in Kdo bi vedel, smo Slovenci temu formatu zelo naklonjeni.

Brez sence dvoma. Vem! je recimo sploh pravi fenomen, saj se bliža že šeststoti oddaji in je pogosto najbolj gledana oddaja dneva na naši televiziji. Brez nadaljnjega lahko potrdim, da Slovenci radi gledamo kvize. In tudi nenavadno veliko vemo.

Res?

Pri postavitvi Jokerja smo se najbolj zgledovali po njegovi francoski inačici. Ko sem pregledoval njihov nabor standardnih vprašanj, sem ugotovil naslednje: tista vprašanja, ki sodijo v Franciji v skupino zelo težkih, sodijo pri nas v srednje težko kategorijo. Vprašanja, ki so za naše razmere težka, pa pri njih tekmovalci precej redko slišijo. Naši kriteriji za znanje so občutno višji kot drugje.

Slovenci znamo več?

Slovenci znamo veliko več! No, vsaj ti, ki se prijavijo na oddaje. Tako mi je tudi zagotovila kolegica, ki je že naredila nekaj drugih kvizov. Svetovala mi je, da je treba pri nas pri težavnosti vprašanj vedno dodati vsaj eno stopničko. Mnoga težka francoska vprašanja so se tako za naše tekmovalce izkazala za prav smešno lahka.

Ste opazili še kakšno drugo podalpsko kvizovsko posebnost?

V procesu prijav sem lahko opazil, kako zelo je ljudi strah.

Česa?

Da se v javnosti ne bi osmešili. Da ne bi slučajno kdo pomislil, da so neumni. Zdi se mi, da je to nekakšen primarni slovenski strah.

Spet: samo slovenski?

Pri nas se mi zdi še nekoliko izrazitejši kot kje drugje. Tezo mi radi potrdijo tudi kolegi iz drugih držav, kjer se na najrazličnejše šove prijavljajo ljudje, ki na to povečini gledajo bolj sproščeno, manj usodno. Najbrž gre za to, da smo tako majhni, da prav obsesivno razmišljamo o tem, kaj si okolica misli o nas. To je naša velikanska zavora. Najbolj ironično pa je, da so reakcije okolice tako minljive, da so v resnici precej nepomembne.

Kaj mislite s tem?

Oh, nečesa, zaradi česar se danes ruši svet, pojutrišnjem že ni več. To še kako dobro vem iz lastnih izkušenj. Kolikokrat sem že naredil kako napako pred kamero ali o sebi v tisku prebral kakšno spektakularno izmišljijo, pa se tega danes nihče več ne spomni! Okolica je do nas v resnici mnogo bolj brezbrižna, kot smo si zmožni predstavljati. Naš strah pred njeno reakcijo je zato mnogo bolj votel, kot se marsikomu zdi.

Vaš povratek pred kamere je povezan tudi z iztekom vašega mandata urednika razvedrilnega programa. Ob tem prehodu ste se – vsaj po svojih žametnih kriterijih – javno znebili tudi nekaj nenavadno krepkih na račun delovne klime na nacionalki. Kaj vam je prišlo najbolj do živega?

Joj, že tako sem povedal preveč, raje se ne bi ponavljal … Morda lahko samo omenim, da se moram kot urednik in voditelj nove oddaje spet ves čas sproti boriti, da bomo lahko delali v najboljših možnih pogojih. Saj veste, delamo v javnem zavodu, kjer ni vse zmeraj samoumevno. Del enačbe so še drugi faktorji, ki včasih nimajo zveze z zdravo pametjo, a jih je treba vseeno upoštevati. To mi pride strašno do živega. Zame pri poslu ni in ne more biti kompromisov. Saj gre vendar za biznis, v katerem lahko štejeta samo dober končni izdelek in rezultat!

No, kot urednik razvedrilnega programa ste se imeli štiri leta priložnost zavzemati prav za to.

Res je. A je treba biti z zagnanostjo pri spremembah zelo previden. Včasih sem se počutil, kot bi z glavo rinil skozi beton.

Nekje drugje ste uporabili primero »kot bi na glavo skakal v prazen bazen«.

Mislim, da sem takrat konkretno govoril o tem, kako je začeti novo oddajo. Sicer pa bi bilo zame prav res najbolj nobel, če bi se bil kot urednik zavzemal za to, da vse ostane tako kot prej. To je vsekakor recept za zmago. Vsi te imajo radi, nikomur se ni treba spremeniti, življenje ostaja predvidljivo in lagodno, plača pa je tako ali tako enaka ne glede na uspešnost. Če izbereš pot sprememb, pa boš seveda naletel na eno težavo za drugo. Vse postane takoj osebno in tvoje življenje se zlahka spremeni v vrtinec konfliktov in zamer. Fronta sovražnikov se hitro razširi. V teh štirih letih sem prišel v konflikt z več ljudmi kot prej v petindvajsetih.

Ojoj.

Ja, kolikor je bilo naporno, je bilo po svoje tudi poučno in koristno. Stvari postanejo mnogo bolj gole in s tem tudi jasnejše kot prej. Po zaključku mandata mnogo bolje vem, kdo je kdo. Pa tudi o sebi sem se zelo veliko naučil, predvsem iz lastnih napak. Nekako spontano se mi je zgodilo veliko pomladansko čiščenje odnosov na vseh ravneh. To je bila draga šola, a sem vseeno vesel, da sem jo opravil.

Če pogovor zasukava na bolj veseljaško noto: povejte nam še kaj o Rudiju. Ko sem vas prejle med fotografiranjem opazoval, ste bili videti prav zaljubljeni!

(smeh) Pravzaprav res …

Je to vaš prvi kuža?

Je. Tudi zato je najbrž najin odnos nekaj tako posebnega. Saj sem tudi zelo dolgo iskal takega, ki mi bo všeč že na prvi pogled.

Kje ste ga našli?

Pri zelo prijetni in nenavadno srčni družini vzrediteljev v Zagrebu. Rudi je bil najmanjši v leglu štirih kužkov, bil je tako tih in mil … Odločitev zanj je bila hipna in ena najboljših v mojem življenju. Povsem nekaj drugega se je vrniti v dom, kjer me čaka on. Idealen spremljevalec je. Preprosto me obožuje, kadar pa sem zamišljen ali zaskrbljen, mi da popoln mir. Ima me popolnoma naštudiranega. Prav neverjetno, kako mu je jasno, ali sem se oblekel za v telovadnico, ali za sprehod z njim, ali za v službo. Tudi če sem se v vseh treh primerih oblekel v popolnoma ista oblačila. Pojma nimam, kako me lahko tako prečita. Ujela sva zlati ritem: kadar sem len, je len tudi Rudi, kadar sem poln energije, postane tak tudi on. Ker se najbolj od vsega rad žoga, ga pogosto kličem tudi Rudonja. Večja ko je žoga, raje sprejme nogometni izziv. Samo še odvaditi ga moram burnih reakcij, kadar sreča druge pse, in sva na celi črti zmagala.

Povejte mi za konec: kakšno oddajo bi vodili, če bi bila edina omejitev vaša domišljija?

Hm … (se za dalj časa zamisli) Veste, da ne vem, kaj bi vam odgovoril. Mislim, da že predolgo ustvarjam TV-oddaje, da bi sploh še znal takole velikopotezno sanjati.

Zanimiva izjava.

Gre preprosto za to, da se mnogo predobro zavedam vseh omejitev, ki v ustvarjalnem procesu prežijo nate. Tako zunanjih kot notranjih, torej svojih lastnih. Poleg tega očitno terjajo svoj davek tudi leta. Če vam povem po pravici, sploh ne hrepenim po kakih spektakularnih novih oddajah, pa tudi če bi v njih gostil recimo Tino Turner ali Cher. Mislim, da mi to sploh ne bi tako veliko pomenilo, kot mi je včasih. V studio sicer še vedno stopim z veseljem, takrat se hvala bogu v meni še vedno nekaj zgodi … Nimam pa niti približno enakega hrepenenja po nastopanju kot recimo leta 2000.

Po čem potem hrepenite?

Starejši ko sem, bolj v resnici cenim mir. Kar seveda pomeni predvsem mir pred ljudmi. Čedalje več mi pomeni, da se lahko družim samo s »svojimi« ljudmi.

In z Rudonjo.

In še prav posebej z njim, seveda. Poleg tega so tu tudi potovanja. Tudi po njih čedalje bolj hrepenim, saj sem samega sebe daleč najbolje spoznal, kadar nisem bil doma. Ustvaril sem si pač svoj mali svet – mnogo manjši, kot si marsikdo predstavlja … In največ mi pomeni, da se lahko pred vsem šundrom umaknem vanj in se imam tam zelo lepo. Kar pa seveda ne pomeni, da še vedno ne potrebujem dela. Brezdelja in občutka nekoristnosti se namreč še vedno bojim najbolj od vsega!

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.