Bodimo pozorni
Poprej sončen devetletnik se je nenadoma spremenil. Bila je očitno velika razlika, a so jo sprva pripisovali puberteti, nato pri zdravniku iskali vzroke v boleznih, opravili preiskave. Na koncu se je izkazalo, k sreči se je otrok dokaj hitro zaupal, da je bil spolno zlorabljen. Sovrstnik ga je zlorabil na enem izmed mladinskih taborov.

Ob tem pa Bojana Fende Habula opozarja, da se kot družba premalo zavedamo, da lahko otroke spolno zlorabljajo tudi sovrstniki. V zadnjih dveh letih se je pri svojem terapevtskem delu srečala kar z desetimi spolnimi zlorabami, ki so jih nad otroki zagrešili otroci. To jo je pretreslo in spodbudilo, da se javno oglasi, saj bi rada ozavestila ljudi – naj bodo pozorni na svoje otroke, naj bodo z njimi v pristnem stiku in naj ob zlorabah čim prej poiščejo pomoč. Če se zgodi taka zloraba, je globoko ranjenih najmanj šest oseb: poleg žrtve storilec, tudi sam še otrok, ter oboji starši. 

»Zelo me boli nasilje med otroki – že v vrtcu deklice namenoma poškodujejo druge deklice in jih izsiljujejo, rekoč, če ne boš naredila, kot pravim jaz, ne boš moja prijateljica. To je hud socialni pritisk,« je prizadeta Bojana Fende Habula, direktorica Karniona, holističnega centra za razvoj osebne uspešnosti, gestalt terapevtka, gospa s širokim znanjem, ki srečuje ogromno ljudi, sodeluje z organizacijo Beli obroč in Zvezo prijateljev mladine Moste Polje, s katero je pred dvema letoma izdala Dnevnik prijaznosti.

To je rastoča knjiga, ki jo soustvarjajo starši skupaj z otroki in ki naj bi bila podlaga za uvedbo vsakodnevnega obreda, ko ob poslavljanju dneva ugasnemo motečo sodobno tehnologijo ter se posvetimo »zgolj« pogovoru. Takrat naj bi z nami otroci delili prijaznosti tistega dne. Bojana Fende Habula je na tak način želela spodbuditi starše k pristnejšemu stiku z otroki. Ti pogosto navajajo tudi neprijaznosti, ki so se jim zgodile. »Marsikdaj se izkaže, da otroci neprijaznosti, ki so lahko hude ali malo manj hude, 'pozabijo' oziroma potlačijo. Kot gestalt psihoterapevt vem, kako pomembno je, da se travma, ki jo posiljen otrok dobi, čim prej zdravi. In da smo kot starši pozorni, kaj se dogaja.«

Zadnje čase pri svojem delu namreč opaža neverjeten porast nasilnih dejanj otrok nad drugimi otroki v osnovnih šolah in celo vrtcih. Zlasti pa jo skrbijo posilstva. »Zato apeliram na medije, da poročajo o tem, da bi se zavest o teh dejanjih čim prej razširila v družbi. Rada bi, da bi bili starši v pristnem stiku s  svojimi otroki, da se jim ti čim prej zaupajo in da se posledice zlorab čim prej odpravijo.«

Vsakemu se lahko zgodi

Grozljivo ganljiva je zgodba družine (vsi imajo občutek krivde in sramu), kjer se je posilstvo osemletnega dečka zgodilo, ko so bili vsi odrasli na vrtu pred hišo na pikniku. Osemletnika je v hiši posilil sin družinskih prijateljev, star 13 let. Odrasli so bili prepričani, da se igrata s kockami. »Posiljeni deček je deset let po dogodku poskusil narediti samomor, k sreči mu ni uspelo, in šele ko je začel s psihoterapijo, je prišla na plan prvotna rana, ki jo je ob dogodku povsem potlačil. Grozno je bilo gledati in doživljati grozo v očeh mame, ko je spoznala, kaj se je zgodilo. To je strašna bolečina, ki jo bo morala predelati – bila je na pikniku, misleč, da so otroci na varnem, da se igrajo. Zavedati se moramo, da se lahko zgodi vsakemu. Moj cilj je, da se, prvič, zavedamo problematike, saj je ozaveščanje prvi korak k zdravljenju. Drugič, da poznamo rešitev – da začrtamo zdravljenje, in tretjič, da smo sočutni do storilcev. Storilci so namreč otroci, ki so praviloma tudi sami poškodovani, običajno zlorabljeni. Zakaj 13-letnik posili osemletnika? Gre za izkazovanje moči. Ena od psihosocialnih temeljnih potreb je moč. Vsako nasilje je delitev moči, dokazovanje nadvlade. Tu ne gre samo za spolnost, gre za nadvlado, kako podrediti otroka. Ker je tak otrok ranjen, rani tudi druge.«

Kot terapevtko jo najbolj zanima, kako pozdraviti občutek krivde, ki se pojavi tako pri žrtvi kot storilcu. »Občutek krivde lahko pogosto vodi do samomora, in to nas mora skrbeti, saj je prav slovenska samomorilnost pogosto plod občutka krivde. Pri spolnih zlorabah je normalno, da otroci sprva lahko občutijo celo neko lagodje, na to se kasneje prilepi občutek krivde. Tako rano je treba prerezati in gnoj mora odteči, sicer bo izbruhnila v neki drugi hudi obliki.«

zlorabe bojana fende - foto Davorin Baloh
Osebni arhiv
»Kot družba smo čisto zaslepljeni. Če bom zaradi tega apela rešila zgolj enega, ki bo zlorabo priznal in travmo pozdravil, bom hvaležna.«

Odpuščanje je nujno

Pri svojem delu se zaradi tako potlačenih travm srečuje s samomori, z depresijo in izgorelostjo. »Kaj pa je izgorelost drugega kot avtodestruktivnost? Ugotavljam, da je povezana s podobo žrtve – mi si dovoljujemo neke vrste mobing, ker imamo občutek krivde, da nismo dovolj dobri, in na tak način dokazujemo svetu, da smo dovolj dobri in pridni. Prav med tistimi, ki jih obravnavam zaradi izgorelosti, je precej zlorab v otroštvu, in šele ob izgorelosti so prvič v življenju nekomu povedali, da so bili zlorabljeni.«

Sogovornica opozarja, da je pri spolni zlorabi otroka, ki jo je zagrešil drug otrok, ranjenih najmanj šest oseb in vse morajo biti vpletene v zdravljenje. Po njenih izkušnjah je v izogib samouničenju odpuščanje nujno. »Mati žrtve se sprašuje in obtožuje: kako sem bila lahko tako malomarna?! Kako sem lahko kaj takega dopustila! Prav tako so strašljivo globoke težave na drugi strani: kaj pomeni to za mamo – da je njen sin posiljeval!? Rada bi opozorila, da je treba tudi storilca obravnavati s sočutjem, nikakor z linčem, gre za ranjene otroke.«

Njen apel je namenjen ozaveščanju, da se to dogaja, nikakor ne nagovarja k pretiranemu nadzoru nad otroki. »Zavedajmo pa se, da imamo kot družba do naših otrok dolžnost in da moramo nekaj storiti za učinkovito preventivo in kurativo. Osebno menim, da je problematika zelo boleča, in bojim se, da je tega več, kot si mislimo. Ena najboljših definicij psihičnega zdravja je odsotnost skrivnostnosti. Bolj smo skrivnostni, bolj smo bolni.« 

Kako otroku povedati, kaj je njegova integriteta?

Otroku moramo razložiti, da je njegovo telo samo njegovo in da samo on lahko dovoli dotikanje ali pa ga ne odobri. Če je to na predelih, kjer ga dotik boli in kjer ne želi, da se ga dotikajo, lahko močno zavpije: NE, ne dovolim! »Otrok mora biti pri postavljanju meje glasen. Kadar se vrši nasilje, bodisi da otroka tepejo vrstniki bodisi da gre za spolno nasilje, mora otrok odreagirati, ne biti tiho. Naj vpije, govori, velikokrat jasno in odločno reče NE. Za take primere je dobro vaditi – v gozdu med sprehodom naj otrok glasno izgovarja: ne, ne dovolim ...  In če se mu nasilje vseeno zgodi, naj bo jasno, da to čim prej pove zaupanja vredni osebi. Običajno so tisti, ki tega ne povedo, skoraj praviloma kasneje v življenju depresivni. Za kanaliziranje agresije otrokom zelo priporočam šport, gibanje v naravi, kjer se lahko mečujejo s palico, saj na tak način izrazijo agresijo na neškodljiv način.«

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.