Med njeno akademsko kariero čez lužo jo je namreč Filozofska fakulteta v Ljubljani le enkrat povabila k sodelovanju. Sedaj, po upokojitvi, ko že tri leta z možem Alom Fisherjem živi v hiši nad Izolo, ni dosti drugače.

Sicer pa te dni z velikim veseljem in strastjo piše. V Sloveniji je objavila že dva odmevna romana, po prvem snemajo film. Drugi, Košček čokolade v pasji dlaki, je lani izšel pri Mladinski knjigi. V njem opisuje družino iz Kanade, ki je posvojila dve deklici iz Rusije ter skrbela še za eno. Zgodba je delno avtobiografska, saj sta se z možem odločila, da posvojita hčerko. Pri nas v Sloveniji je nista dobila, čeprav sta bila pripravljena k sebi vzeti tudi starejšega otroka. Rekli so jima, da tujcem ne dajejo otrok. »Raje vidijo, da zrastejo brez ljubečih staršev. Lahko tudi v duševne invalide.« Zato sta Leno posvojila v Rusiji. Ko je prišla k njima, je imela štiri leta. Danes jih šteje 26, živi v Washingtonu in starše redno obiskuje. 

Monika Žagar ne more dojeti, da je v Sloveniji velika sramota, če se otroku odrečeš in ga daš v posvojitev, če z njim grdo ravnaš, pa ne. »Videla sem ogromno zapuščenih in zanemarjenih sirot in o njih tudi veliko brala. Njihove zgodbe so me pretresle in se me zelo dotaknile.« In še enkrat poudari, da je tako imenovana ideja krvi in biologije precenjena. Najpomembnejša se ji zdita skrb in ljubezen.

Mladim v ZDA ni lažje

Njena hči Lena je v Washingtonu vzgojiteljica in nekoč namerava živeti v Sloveniji. Naš jezik obvlada, saj je Monika z njo ves čas govorila slovensko. Izvem, da je pravkar dobila novo službo pri premožni družini s tremi otroki, pri kateri bo redno zaposlena kot guvernanta. »Ko je leta 1996 prišla v našo družino, je imela celo vrsto zdravstvenih in psihičnih težav. Bila je slabokrvna, imela je kronično vnetje ušes in sinusov, zaradi omejenega sluha se je težko izražala; bila je tudi zelo plašna, skrivala je hrano, zaradi strahu, da bi jo zapustila, nikjer ni hotela ostati čez noč.« Sogovornica s ponosom pove, da je Lena zdaj krasna in samozavestna ženska z univerzitetno diplomo.

Zanimalo me je, kako živi in ali je v ZDA mladim lažje kot pri nas. »Ni. Tudi tam je vsak začetek težak. Z dvema sostanovalkama si je našla lepo, a drago trisobno stanovanje, za katero plačuje skoraj polovico plače. Ob koncu meseca ji vedno zmanjkuje denarja in na začetku ni imela zdravstvenega zavarovanja, ker je bilo predrago. V novi službi ji bo bolje.«

Naše zdravstvo je dobro – ko prideš do njega

Ker pozna naše in ameriško zdravstvo, pravi: »Sem velika podpornica javnega zdravstvenega sistema. V ZDA sem imela sicer zelo dobro zavarovanje preko univerze in takojšen dostop do zdravnikov, a bilo je zelo drago.« Zato je ogromno Američanov nezavarovanih in se v primeru bolezni nimajo kam obrniti. »Tako imenovano zavarovanje obamacare je zdravstvo naredilo dostopnejše, a kaj ko bi ga republikanci zdaj radi sesuli.«

Zdi se ji, da je slovenski zdravstveni sistem še vedno v redu, a ogromno bi bilo treba spremeniti, predvsem zmanjšati birokracijo in skrajšati čakalne dobe, saj lahko umreš, preden prideš na vrsto. »Zdravstvena oskrba, ko le prideš do nje, je pa kakovostna,« je prepričana. Misli, da bi se morali zdravniki odločiti, ali bodo delali v javnem sistemu, na koncesijo ali pa postali zasebniki. Dvoživke ne delujejo! »Že itak hodimo k zasebnim zobozdravnikom, okulistom, dermatologom.« Zato tudi ona nestrpno čaka na potezo novega zdravstvenega ministra, ki je obljubil zmanjšanje in ukinitev čakalnih vrst.

Besna zaradi Donalda Trumpa

»Zelo me žalosti in spravlja v bes, da je Donald Trump v kratkem času uničil še tiste stvari, ki so v ZDA dobro delovale: raziskovalne ustanove, azilno politiko, sodišča, pa zavzemanje – vsaj na papirju in v retoriki – za enakopravnost ljudi in med spoloma. Na vse kriplje se tudi trudi, da bi omajal verodostojnost kakovostnih medijev.«

Pravi, da je zaradi narcisoidne osebnosti Donalda Trumpa na dan prišlo najslabše: pogoltnost, malobrižnost, vulgarnost, nepripravljenost za učenje, imenovanje nestrokovnih ljudi na vodstvene položaje oziroma nepotizem, dvom o znanstvenih dognanjih. »Mnogi ameriški politiki, pa ne samo demokrati, trdijo, da je Donald Trump najslabši predsednik, kar so jih imeli. Poleg tega kar naprej prestopa mejo med legitimnim in kriminalnim.«

Čeprav je jezna in zaskrbljena zaradi trenutne ameriške vlade, pa pravi, da se na srečo politika na ravni zveznih držav in mest razvija zelo po svoje, ne oziraje se na Trumpa. In dodaja, da ne glede na zanikanje podnebnih sprememb s strani Trumpove vlade skoraj vse zvezne države z lokalnim prebivalstvom, župani in guvernerji izvajajo zeleno, okolju prijazno politiko.

Optimistična zaradi Marjana Šarca

V Sloveniji pa je glede nove Šarčeve vlade optimistična. »Všeč mi je, kako je moral odstopiti minister Bandelli, kako se je uprl pritiskom z desne in leve, in všeč mi je njegov umirjeni nastop, sporazum z različnimi sindikati, dvig minimalne plače ...«

Kaj se bo še zgodilo, pravi, ostaja seveda odprto. »Vendar je treba povedati, da je Šarec podedoval hipoteke prejšnjih vlad: TEŠ 6, Magno, prodajo bank ...« Ključna napaka prejšnjih vlad se ji zdi prodaja Mercatorja in Žita, in to državi, ki je naš najslabši sosed. »Kmetje so tako izgubili dostop do trgovinske mreže.« Upa, da bo nova vlada povečala učinkovitost ministrstev, poenostavila postopke in zakone, podpirala znanost ter odpravljala korupcijo.

Kaj storiti v Sloveniji?

Slovenija se zdi njenemu možu Alu, Američanu, izredno lepa in varna. Tudi slovensko zna. Tudi njej se zdi včasih Slovenija prijetna, moderna, demokratična in prijazna država. »A so dnevi, ko imam občutek, da živim v močvirju, kjer vladajo majhnost, nevoščljivost, zaprtost, samozadostnost, začinjene z megalomanskimi mnenji o samih sebi in s slabimi delovnimi navadami.» Meni, da so to še vedno odsevi enopartijskega sistema in morda malce tudi naše duše, ki rada benti ali tarna za šankom, argumentiranim javnim pogovorom se pa izogiba.

Predvsem pa se ji ne zdi prav, da številne kraje oziroma lopovščine vodilnih in političnih struktur ne končajo na sodiščih. Če pa že, jim nakradenega ni treba vrniti?! »Zaradi tega smo ljudje upravičeno nezadovoljni in se sprašujemo, kdo in zakaj ščiti te kradljivce.«

Najslabše se ji zdi, da pri nas še vedno vlada negativna selekcija. Včasih je bila enopartijska, sedaj še vedno prevečkrat slišimo, kako kak funkcionar rine na pomembne položaje svoje sorodnike. »Ti, velikokrat pomanjkljivo usposobljeni kadri storijo vse, da ne pride v njihovo bližino kakšen sposoben strokovnjak. A s porastom družinskih podjetij se tudi to spreminja, na prvo mesto postavljajo znanje.«

Pa vendar se Slovenija razvija. »Kdor potuje po naši državi – tudi po manjših krajih – vidi napredek v infrastrukturi, vodovodu, pločnikih, obnovljenih hišah in muzejih. Do tega smo velikokrat prišli z evropskim denarjem. Slovenija je lahko zadovoljna, da je del EU, kar koli bi že pri Uniji spremenili.«

Patriarhalna Slovenija

Pogreša večjo prisotnost žensk v javnem prostoru. »Mirne duše lahko rečem, da je v Sloveniji veliko premalo političark. Samo poglejte politične barometre. Sami moški. Slovenija s tako malo političarkami ne sodi v svet razvitih.«

Vsak dan opaža, da slovenska družba, predvsem nazadnjaki in desničarski politiki, pritiskajo na ženske, ki naj bi se vrnile k materinstvu in pozabile na dejavnosti v družbi, javnem prostoru ter gradnjo kariere. To, da se vedno znova pojavljajo predlogi za prepoved splava, se ji zdi nedopustno. »Tisti, ki si želi pet otrok, jih lahko ima, nihče jim ne brani, a taisti naj ženske v stiski ne prisili, da rodi.«

Jezi jo, da se krivda za »vse slabo pri ženskah« običajno zvali na izobraženke, ki rojevajo pozneje ali pa se odločijo živeti brez otrok. »Feministka je postala psovka, čeprav se feministke borimo za izboljšanje položaja in življenja vseh žensk in tudi moških.« Prav tako ji ni všeč, da se v medijih pogosto pojavlja nekakšna nostalgija po dobrih starih časih. »To je prodajanje megle.«

......

Kdo je dr. Monika Žagar? Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je diplomirala iz angleščine in nemščine. Pri Leni Petričevi se je učila še švedščino, ta ji je prišla prav med poletnim delom v bolnišnici v Göteborgu. Na poletnih šolah v Oslu se je naučila še norveščine. Skandinavske države so jo zanimale, ker so bile države blaginje, pa tudi ženske so si tam izborile vidnost v politiki, kulturi in družbi sicer. Po diplomi leta 1976 je najprej delala kot prevajalka na SCT, a jo je vleklo v svet. Medtem je spoznala svojega bodočega moža Ala Fisherja, računalniškega inženirja in menedžerja, ki ima v sebi osmino indijanske krvi plemena Cheroke. V osemdesetih je odšla za njim v San Francisco ter na slavni kalifornijski univerzi Berkeley doktorirala iz skandinavistike. Potem se je posvetila akademski karieri. Zaposlila se je na univerzi v Minnesoti, tam je predavala skandinavsko književnost, spremljajoče kulturne študije in norveški jezik. Do leta 2003 je bila članica in tudi direktorica Skandinavskega centra na univerzi. Kot direktorica dodiplomskega študija je bila mentorica študentom, ki so odhajali na študij v Evropo. Poleg angleščine in norveščine, v katerih je predavala, obvlada nemščino, danščino, švedščino, malo slabše pa še islandščino, italijanščino in francoščino.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.

zarja št. 11, 12. 3. 2019
zarja št. 11, 12. 3. 2019
Zarja št. 11, 12. 3. 2019