Vonj kmetijstva

Zaradi smradu toži bivšo županjo in občinsko uslužbenko

Janja Ambrožič / Dolenjski list
13. 2. 2019, 06.45
Deli članek:

Smrad je huda zadeva. Ni ga mogoče prijeti, težko ga je izmeriti, a moteč je za vse, celo za tiste, ki prispevajo k njemu. Ker je zakonodaja na tem področju precej nedorečena, je zadeva še toliko bolj zapletena, saj tudi država nima mehanizmov, s katerimi bi lahko kaj naredila.

Dolenjski list
Marija Mojca Črnič in Mojca Čemas Stjepanovič

Smrad je na novomeško okrajno sodišče pripeljal nekdanjo črnomaljsko županjo Mojco Čemas Stjepanovič in referentko za kmetijstvo na črnomaljski občini Marijo Mojco Črnič.  Že julija 2016 so v Dolenjskem listu poročali, da so Črnomaljci zelo vznemirjeni zaradi smradu, ki je prihajal z območja bioplinarne in prašičje kmetije.

O tem so razpravljali tudi na seji občinskega sveta. Po tistem so se pritiski občanov stopnjevali, zato je občina na številne naslove poslala dopis (podpisala ga je tedanja županja Čemas Stjepanovič, pripravila pa).  Tam med drugim piše: »Smrad v mestu Črnomelj prihaja z območja, kjer sta bioplinarna in prašičja farma.« V nadaljevanju pa: »Ves ta čas nam razni inšpektorati pojasnjujejo, da proti smradu ni mogoče ukrepati, ker to področje ni urejeno z zakonodajo. Vendar je smrad posledica neustreznega delovanja naprav, nepravilnosti v postopkih, izbiri neustreznih postopkov in kmetijskih praks …« Ta dopis je Jožeta Stariho s prašičje kmetije tako prizadel, da se je odločil za zasebno tožbo zoper nekdanjo županjo in referentko na občini, saj se je v zapisu prepoznal, da naj bi bila njegova kmetija tista, ki je kriva za smrad. Kot je povedal njegov odvetnik Borut Bernik Bogataj, sta obe obdolženi o njegovi stranki raznašali neresnice, zato jima zasebni tožilec očita storitev kaznivega dejanja obrekovanja.

»TO JE VONJ KMETIJSTVA«

Dolenjski list
Jože Stariha s svojim odvetnikom Borutom Bernikom Bogatajem.

Stariha je pred sodnico Alenko Kobe povedal, da je kmet že več kot 30 let. Zatrdil je, da so najbolj nadzorovana kmetija v Sloveniji. »Tudi na naši kmetiji smrdi. Če sta dva prašiča, smrdi za dva prašiča, če jih je 2000, smrdi za 2000. To je vonj kmetijstva.« Kot prvi so po njegovih besedah v Beli krajini kupili mehanizacijo za nizke izpuste, ki še niso zakonsko obvezni, te imajo že 15 let. »Naša kmetija ne more biti kriva za smrad, ki se pojavlja 20 kilometrov stran. Po objavi tistega dopisa sem županjo dvakrat pozval, naj se opraviči za trditve, ki so predmet zasebne tožbe.« Povedal je, da so na njihovi kmetiji trije zaposleni in nihče nima težav s tem, da bi jih kaj peklo, pa ne uporabljajo zaščitnih sredstev zaradi smradu. Na vprašanje, ali pekoč vonj prihaja z njihove kmetije, je odgovoril, da on ve, kako smrdi prašič. »Tega pekočega vonja ni mogoče pripisati prašičem, domnevam, da je vzrok zanj bioplinarna, kamor vozijo pomije.«

REŠEVANJE PRITISKOV

Nekdanja županja je v zagovoru izpostavila, da dopis ni bil naperjen proti nikomur direktno. »Šlo je za reševanje pritiskov in kot županja sem se bila dolžna odzvati na pritiske občanov in raznih združenj,« je rekla in se Starihi zahvalila, da je zdaj kupil stroj, ki omogoča izpust v tla. Izpostavila je, da sprva, ko je prebrala, tega, kar se ji očita, ni razumela. »Nobenega dokumenta z vsebino, ki se navaja, nisem podpisala.« Zatrdila je, da je zasebni tožnik v tožbi izpustil pomembne dele dopisa.

NIKOGAR NI NAMERAVALA ŽALITI

Referentka za kmetijstvo na črnomaljski občini Marija Mojca Črnič je najprej poudarila: »Moj namen nikoli in nikdar ni bil nikogar žaliti s tem dopisom.« Povedala, je, da se je problem smradu v Črnomlju pojavil leta 2009. »Številni občani so se zaradi tega obračali na nas, pa tudi na varuha človekovih pravic.« Pritiski so bili zelo hudi v letih 2011 in 2012, ko je bil smrad res intenziven, ko je prišel novi lastnik bioplinarne, se je umirilo.

Leta 2016 so se smrad in z njim povezane težave spet začele stopnjevati. Takrat se je občina obračala na vse inšpekcijske službe, a so se druga za drugo izgovarjale, da na tem področju ni urejene zakonodaje. »S tem dopisom smo hoteli opozoriti pristojne, da uredijo zakonodajo na tem področju.« Pojasnila je, da je dopis sestavila ona sama, pregledala ga je sodelavka iz pravne službe, dopolnila pa tedanja županja.

Ko jo je sodnica vprašala, od kod sklepa, da je smrad posledica neustreznega delovanja naprav, nepravilnosti v postopkih, izbiri neustreznih postopkov in kmetijskih praks, kakor je zapisala v dopisu, je odgovorila, da je njej kot agronomki znano, da je s pravimi napravami in tehnološkimi praksami mogoče intenzivnost smradu zmanjšati. To ne velja le za kmetijo, ampak tudi za bioplinarno, je poudarila. Na koncu je dejala, da to zasebno tožbo čuti kot ustrahovanje. »Povzroča mi stres, vendar se ne bom pustila!«