Toplina, razkošje in pekel

Dogodivščine na srečanju Slovencev v Indiji

Alenka Cevc / Revija Zarja
23. 3. 2019, 15.25
Deli članek:

Slovenci, ki živijo v Indiji, člani društva Slovenija v Koromandiji, so me prav prijazno povabili, naj se jim pridružim na srečanju v Hyderabadu. Predsednica društva Urška Anumanchi je bila v svojem elektronskem povabilu izjemno topla. Temu se nisem mogla upreti, pa sem šla.

Profimedia
Hyderabad je sedemmilijonsko mesto.

Letalo ali vlak?

Hyderabad je sedemmilijonsko, pretežno muslimansko mesto v indijski državi Telangana, ki je od moje domicilne Goe oddaljeno okoli 720 kilometrov. Naj odpotujem z letalom ali vlakom? Prvo misel o letalu sem zavrgla: predolgočasno. Torej vlak! Pozabila sem že, da sem si ob zadnjem potovanju z vlakom, ki je trajalo kar 42 ur, obljubila »nikoli več«, saj preprosto nimam več potrebne potovalne kondicije za tak maraton. Še vedno pa nisem pozabila, kako sem se cijazila iz Goe v New Delhi. Ker nisem dobila postelje v drugem razredu, sem bila prisiljena kupiti vozovnico za tretjega, torej sem bila v kupeju s šestimi posteljami nastanjena skupaj z najmanj petnajstimi Indijci, ti pa so imeli s seboj še vreščeče otroke. In to še ni bilo vse, moja postelja je bila čisto na vrhu in vsakič se je bilo treba nanjo povzpeti, kar je od človeka terjalo alpinistične sposobnosti. Ko sem se ponoči morala odzvati klicu narave, sem se spuščala proti tlom prek štirih spečih moških. Jasno vseh petnajst ni moglo spati na posteljah. Navzdol sem se zavihtela, držeč se z eno roko za drog ob postelji. Na mojo nesrečo je vlak ravno tedaj s precejšnjo hitrostjo pripeljal v ovinek. In z vso svojo težo (sem namreč kos kar prave babe) sem tako treščila na nič hudega sluteče speče Indijce. Lahko si predstavljate; od sramote bi se najraje udrla v tla. Sem pa preživela in ubogi Indijci tudi.

Ni vljudno, da je nihče ne pričaka!

No, pot do Hyderabada je bila precej dolgočasna in brez vseh dram, če ne upoštevam peturne zamude. Urška Anumanchi me je prijazno povabila, naj nekaj dni namesto v hotelu preživim z njeno družino. Ko sva se pogovarjali, kje mi bo pustila ključe, naju je slišal njen desetletni sin Akash in pripomnil, da ni vljudno do gostje, če pride v prazno stanovanje. In se je fantič prijazno ponudil, da me pričaka, pa še v šolo mu ne bo treba. Tako je tudi bilo. Okoli četrte popoldne se je domov nakapljala vsa družina: Anumanchi, oče  Srinivas, krajše Srini, mama Urška in hčerka, 16-letna Anoushka, ki je prava zaljubljenka v Slovenijo. V lepi slovenščini mi je razložila, da bi rada srednjo šolo obiskovala pri nas.

Urška svojo toplino prav mojstrsko prenaša na družino. S Srinijem je poročena že 18 let. »Spoznala sva se na spletu in takoj sva vedela, da sva za skupaj,« se je smejala simpatična Gorenjka. Ker nista bila več mlečnozobca, nista videla kakšnega posebnega smisla v čakanju. Kmalu sta se skupaj za leto dni preselila v Pariz, dve leti sta živela v indijskem mestu Bangalore, tam sta se tudi poročila po hindujskih običajih, potem so živeli pet let v Sloveniji, a se Srini, roko na srce,tu ni dobro počutil in tudi dobre službe ni dobil. Zdaj že deset let živijo v Hyderabadu. Poleg Srinija je zaposlena tudi Urška, sicer diplomirana ekonomistka, dela pa kot učiteljica angleščine v mednarodni šoli.

Njene divje vode so zdaj Indija

Urška, ki se je včasih pisala Breznik, je jako zanimiva ženska. V mladosti jo je kalil šport, saj je bila uspešna kajakašica na divjih vodah – lahko se pohvali s tretjim mestom na svetovnem mladinskem prvenstvu, na evropskem mladinskem pa je bila prva. Da ne govorim o tem, da je bila tudi večkratna državna prvakinja v slalomu na divjih vodah. Je tudi zelo preprosta ženska, ki popolnoma nič ne zapleta življenja. Kot da se poznava že vse življenje, me je obvestila, da gremo popoldne po nakupih, saj Anoushka potrebuje za svoj šolski nastop oblačila za čarovnico, ki jo igra. In smo šle, same ženske, moška sta ostala doma. Bilo je res prijetno in razvil se je pravi slovenski »babji čvek«.

Polno stanovanje Slovencev

Naslednji dan se je začelo uradno srečanje – kar pri Anumanchijevih doma. Stalno živi v Indiji približno dvajset Slovencev. Vsi seveda niso prišli, saj je Indija ogromna, razdalja pa prevelika, da bi človek prišel le na druženje. Spoznala sem Natašo Jaffari, Slovenko, ki je prišla s svojim možem Hyderjem ter otrokoma Noahom in Zahro. Najstnika, oba čedna kot slika, tudi zelo dobro govorita slovensko. Nataša, ki je prej z možem živela v Ameriki, je nutricionistka in učiteljica pilatesa. O sebi pravi, da gre lahko kamor koli po svetu, vedno bo našla posel, saj vse, kar potrebuje za delo, nosi s seboj. Najstnik Noah resno trenira tenis, njegov oče pa je zelo vpet v njegov trening in organizacijo turnirjev. Nič ne bom presenečena, če bo enkrat Indijec slovenskih korenin visoko uvrščen na lestvici najboljših tenisačev. Prišla je tudi Ana Sneeringer, prav tako Slovenka, slikarka po poklicu, s šestletno hčerko Sorayo. Z možem, ki je Američan, trenutno zaradi njegovega dela živi v Hyderabadu, nekajmesečno dojenčico pa je pustila v domačem varstvu.

Palača, da te kap!

Član slovenske druščine v Indiji je tudi Ivan Miklavžič, sila zanimiv Štajerec, ki je pomorec, živi in dela pa v Chennayu. Dolga leta je bil luški kapetan, zdaj pa dela v ladijskem prevozništvu. Dopoldanskega srečanja se ni udeležil, raje je kakšno moško rekel z Amitom Goelom, ki je častni konzul Slovenije v Indiji. Gospod Goel je pravi svetovljan in velik poznavalec Slovenije (zagotovo jo pozna bolje kot večina njenih prebivalcev).

Zvečer nas je povabil na večerjo. Dragi moji, to ni bila večerja, bila je Večerja! Šli smo v palačo Falaknuma, ki je zdaj hotel s petimi zvezdicami in jo je ob koncu 19. stoletja sezidal takrat najbogatejši zemljan Nawab Vikar-ul-Umra, takratni premier Hyderabada. Toliko bogastva na kupu še nisem videla! Prava paša za oči. Na parkirišču nas je pričakala bela kočija, z livriranim kočijažem in belim vpreženim konjem. Peljali so nas do palače. Tudi večerja (uradni del je speljala Urška, zelo profesionalno) je bila strašno razkošna, da o srebrnem priboru sploh ne izgubljam besed. Ker sem radovedne sorte, sem nekako izvrtala, da večerja »na eno glavo« stane okoli 10.000 rupij. To vam verjetno ne pove veliko, če pa rečem, da je to mesečna plača natakarja v boljši restavraciji ali pa dve mesečni plači gospodinjske pomočnice, si verjetno lahko predstavljate … Čeprav je bila izkušnja prijetna, mi ponoči ni šlo iz glave, kako nepravično je razporejen denar tem na svetu. Razlike so prevelike, preveč denarja je v rokah zgornjih deset tisoč, ravnovesja ni. In tam, kjer ni ravnovesja, se vedno zgodi kaj slabega.

Pekel na vlaku

Predstavljala sem si, da bo vožnja domov v Goo prijetna, brala bom, kaj malega pojedla, si ogledovala pokrajino in klepetala s sopotniki. Ha! Z menoj v kupeju je bila mlada indijska družina z dveinpolletnim sinčkom. Kaj tako razvajenega še v svojem življenju nisem videla! Otroke imam rada, a to je presegalo vse meje. Mulček, ime mu je bilo Šivam, je neprestano buljil v telefon. Vsaj deset ur vožnje sem poslušala otroške pesmice, ki so mi na koncu lezle iz ušes! Muca reče mijav, mijav, mijav, en prašiček, dva prašička, trije prašički … Mešalo se mi je! Nobeden od staršev ni govoril angleško, in ko sem skušala z rokami nakazati, ali bi lahko utišali telefon, sta se mi oba smejala v obraz. Verjetno sta mislila, da jima kažem, kako fletnega sinka imata. Ata je vsaki dve uri v potovalnem grelniku segrel mleko in vanj zamešal nekaj podobnega zdrobu. Potem je zadevo ohladil in čas je bil za hranjenje. Mama je mulca leže položila v svoje naročje, ata pa se je postavil tako, da ga je Šivam lahko videl; v roki  je držal telefon, na katerem so se vrtele risanke, mama pa mu je medtem nosila polne žlice v usta. Kadar mulček ni gledal risank ali poslušal pesmic, je kot pobesnel norel po vagonu. Vmes me je velikokrat uščipnil, udaril in se hotel igrati z mojimi očali. Potem sem bila pa kar po slovensko huda. Zaleglo je morda za šest minut, nakar se je vse skupaj ponovilo. Vse do mojega izstopa v Goi! Domov sem prišla crknjena kot turška fana. Potovanj z vlakom imam dovolj. Če bom prekmalu pozabila na prestani pekel  in hotela v Indiji spet kam z vlakom, naj me kdo dregne pod rebra in napoti na bližnje letališče.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.

Zarja št. 12, 19. 3. 2019
Zarja št. 12, 19. 3. 2019