Konec homeopatije?

Kaznovanje zdravnikov homeopatov

Marija Šelek / Revija Zarja
23. 3. 2019, 13.20
Posodobljeno: 23. 3. 2019, 13.24
Deli članek:

Slovenija ostaja edina članica Evropske unije, ki diskriminira in z odvzemom zdravniške licence kaznuje zdravnike zato, ker imajo dodatna znanja iz homeopatije.

Shutterstock
Fotografija je simbolična

Slovenija ostaja edina članica Evropske unije, ki diskriminira in z odvzemom zdravniške licence kaznuje zdravnike zato, ker imajo dodatna znanja iz homeopatije. Preimenovala jih je v zdravilce, čeprav je zdravilec po definiciji oseba brez medicinske izobrazbe. Pri nas pa zakoni velevajo, da morajo imeti homeopati končano medicinsko fakulteto – kar je v največjem interesu bolnikov in s čimer se strinjajo tudi homeopati. Različni zdravstveni ministri so obljubili, da bodo uredili položaj homeopatije, pa se to od leta 1992 še ni zgodilo. Tudi urad varuha za človekove pravice je zakonodajalcu v več letnih poročilih naložil, naj nikar ne odkrivajo tople vode – samo ozreti se je treba v Avstrijo, Nemčijo, Francijo, Švico ali Belgijo.

Decembra so minila štiri leta, odkar je Zdravniška zbornica Slovenije predlagala ministrstvu za zdravje, da se predpisi spremenijo tako, da se zdravniku, ki se ukvarja s homeopatskim zdravljenjem, samo zaradi tega licenca ne odvzame. Ministrstvo za zdravje oziroma vlada pa novega zakona, ki bi odpravil kup zakonskih in ustavnih neskladij Zakona o zdravilstvu, pod katerega trenutno spada homeopatija, še vedno ni posredovalo v parlamentarno proceduro. Od sto zdravnikov, ki so v okviru Slovenskega homeopatskega društva končali izobraževanje, ima samo dobrih 10 odstotkov odprte homeopatske ambulante, saj marsikateri zdravnik, ki je končal homeopatsko izobraževanje in rad opravlja svoj poklic v konvencionalni medicini, noče tvegati izgube licence.

Poleg odvzema licence je bistveni problem za zdravnike homeopate dejstvo, da so homeopati uvrščeni med zdravilce. Ti lahko po definiciji samo izboljšujejo zdravje, ne smejo pa predpisovati zdravil, kar pravno lahko pomeni konec homeopatije na Slovenskem. Bistvo homeopatskega zdravljenja so namreč ravno homeopatska zdravila, ki jih predpiše zdravnik homeopat.

Homeopatska zdravila so v slovenski zakonodaji opredeljena kot zdravila za uporabo v humani medicini in jih lahko izdaja (prodaja) le magister farmacije z dodatnimi znanji iz homeopatije. Položaj farmacevtov, ki izdajajo homeopatska zdravila, je pri nas zakonsko primerno urejen, v primerjavi z njimi pa je položaj zdravnikov homeopatov absurden. Farmacevt, ki ni nosilec zdravljenja, lahko svetuje homeopatska zdravila, zdravnik homeopat, ki se je z bolnikom pogovarjal več kot uro in ve o njegovem zdravstvenem stanju zelo veliko, pa homeopatskega zdravila ne more predpisati.

V Sloveniji je registriranih nekaj čez 80 zdravil, ki se prodajajo v lekarnah, vendar se jih v homeopatiji uporablja mnogo več, zato se Slovenci ponje zatekajo na internet ali v Italijo in Avstrijo.

Ena izmed komercialnih zavarovalnic pri nas celo ponuja paket dodatnega zdravstvenega zavarovanja, po katerem si po obisku homeopata v Avstriji upravičen do povračila tega stroška. Če greste k slovenskemu, ste samoplačnik.

Težave z inšpekcijo

Zdravstveni inšpektorat je leta 2016 začel z nadzori zdravnikov homeopatov, ker je ugotovil, da nimajo zdravilske licence, za katero bi morali zaprositi v skladu z Zakonom o zdravilstvu. Da je ta zakon treba spremeniti na evropsko primerljiv način, je že pred tem ugotovilo tudi ministrstvo za zdravje in začelo pripravljati nov zakon ter v delovno skupino vključilo tudi predstavnika Slovenskega homeopatskega društva. Tistega leta so pričakovali, da bo še v času mandata vlade Mira Cerarja novi zakon sprejet. To se žal ni zgodilo.

A z argumentom o pripravi novega zakona je bil zadovoljen tudi inšpektorat in je tedaj opustil tovrstni nadzor. Poleti 2018 pa je delo nadaljeval, češ da se z zakonodajo ni zgodilo nič in da so se tudi homeopati dolžni podrediti zakonu. Homeopati, ki dotlej niso zaprosili za zdravilsko licenco, so dobili odločbe o prepovedi opravljanja dejavnosti. Morali so zaprositi za zdravilsko licenco, če niso želeli pustiti pred vrati čakalnice bolnikov, ki jih imajo zelo veliko, pravzaprav so z delom zasuti. Se je pa z zaprosilom za zdravilsko licenco pojavil nov problem: kdo na ministrstvu za zdravje je usposobljen, da bo presodil, ali imajo dovolj znanja iz homeopatije, da jim izdajo licenco za opravljanje te dejavnosti? Vlogo so tako morali dopolniti z mnenjem strokovnega združenja – v našem primeru Slovenskega homeopatskega društva, ki je potrdilo kvalificiranost, tudi na podlagi diplome Evropskega komiteja za homeopatijo. To so pridobili vsi slovenski zdravniki homeopati, ki so opravili končni izpit.

Zdravniki homeopati so nas opozorili, da v Sloveniji nimamo pluralizma metod v medicini. »Razviti svet se danes obrača k združevanju različnih pristopov zdravljenja, še posebej če potekajo pod nadzorom zdravnikov. Ljudje so v taki ureditvi, kot je pri nas, brez možnosti izbire in se morajo podrediti samo konvencionalnemu načinu zdravljenja – to je vse, kar pri nas smejo dobiti. V Franciji je 5500 zdravnikov homeopatov in Francozi v več kot 90 odstotkih za svoje težave uporabljajo homeopatijo. Kako je lahko tam to nekaj čisto običajnega? Prav tako v Nemčiji, Avstriji, Italiji, Švici, Belgiji … Pri nas pa ne moremo urediti nekaj tako preprostega?« se že leta skupaj s kolegi sprašuje naš sogovornik, ki ne želi biti imenovan, in se strinja, da bi homeopatija lahko pripomogla k zmanjševanju stroškov za zdravila na državni ravni.

Ne morem škoditi

Homeopati se venomer spopadajo z očitkom, da homeopatija nič pametnega ne počne in da ne operira z dokazi. Bilo je izvedenih nekaj odmevnih metaanalitičnih raziskav, te so dokazovale, da homeopatija nima omembe vrednega učinka na zdravje. A homeopati povedo, da ima prav vsaka taka raziskava precej resnih pomanjkljivosti, so pa na drugi strani kakovostne raziskave, ki so dokazale, da so nekatere bolezni s homeopatijo veliko lažje obvladljive kot brez nje. »Dvoumni rezultati so danes v znanosti zelo pogosti in resen znanstvenik mora preveriti obe strani medalje. Velik problem sodobnega raziskovanja so ekonomske koristi, ideološko lobiranje in drugi neetični procesi v ozadju. Tudi v konvencionalni medicini za zelo veliko področij nimamo zelo jasnih dokazov, da je način, s katerim zdravimo danes, učinkovit, pa so vseeno ustaljene klinične poti zdravljenja.«

Homeopatija učinkuje tako, da uravnoteži celoten organizem in vzpodbudi porušeno ravnovesje v organizmu. Pomembno pri njej je, da ne more škoditi, kadar se jo izvaja pravilno. »Če pa s homeopatskimi zdravili sistematično napačno zdraviš, si lahko zdravje zelo pokvariš,« opozarja naš sogovornik. Zelo dober primer, kaj se zgodi ob nepravilnem ravnanju s homeopatijo, opisuje zdravnik homeopat: »Gospa je prišla v ordinacijo zaradi težav z neznosnim, eno leto trajajočim suhim kašljem. Bila je že na vseh mogočih preiskavah znotraj konvencionalne medicine, vendar ji nihče ni znal pomagati. Po dolgem pogovoru sem izvedel, da zaradi svojih menopavzalnih težav že dve leti vsakodnevno jemlje homeopatsko zdravilo Cimicifuga C30 (rastlina grozdnata svetlika, op. a.), to ji je pomagalo odpraviti valunge. Če ga je nehala jemati, so se valunge hitro vrnile, kar se s prav izbranim homeopatskim zdravilom ne bi smelo zgoditi. Bistvo homeopatskega zdravljenja je, da se z zdravilom za nekaj časa vmešamo v bolezensko dogajanje, ki se postopno popravi, potem zdravilo ukinemo in dobro stanje mora ostati. Zdravilo je v tem primeru učinkovalo supresivno, Cimicifuga je vročinske oblive samo zatrla, ne pa v izvoru pozdravila. Motnja se je tako izrazila drugje in začela je kašljati. Po nasvetu je najprej nehala jemati to homeopatsko zdravilo, kašelj je postopoma izginil, nato pa sva se lotila menopavzalnih težav – na drug način, z drugim homeopatskim zdravilom.«

Pri homeopatiji je zanimivo prav to: trije ljudje z enakimi težavami oziroma diagnozo ne bodo dobili enakega zdravila. Vsak organizem je malce drugačen in v homeopatiji je pristop strogo individualen.

Pri izdaji vsakih, tudi homeopatskih zdravil je posredi magister farmacije v lekarni, kar je s stališča varnosti uporabnika dobra dodatna varovalka. Tudi pri izdaji homeopatskih zdravil naj farmacevti malo potipajo, koliko časa in s kakšnim uspehom ljudje jemljejo določeno zdravilo, tako lahko preprečimo marsikatero podobno zoprnijo, opozarja naš sogovornik.

Tudi zdravniki in znanstveniki k homeopatom

Z zakoni, kot so zapisani zdaj, so zdravniki homeopati ranljivi za sredstva represije. Ta ureditev pa najbolj škoduje državljanom, saj jim jemlje možnost izbire zdravljenja. Vedno več ljudi se obrača na homeopate. V zadnjih letih se število uporabnikov homeopatije po vsem svetu nenehno veča. V  Indiji, kjer se je pred desetletjem s homeopatijo zdravilo sto milijonov ljudi, se jih danes že 160 milijonov.

Ampak ko se nekdo odloči za homeopatijo, se mora odpovedati zdravniški licenci, torej zanikati svoje znanje, pridobljeno na fakulteti? Je tak dosežek težko vreči čez ramo? »Je in ni. Navsezadnje res ni pošteno, ker nas je pot pripeljala do dodatnih znanj po dolgotrajnem iskanju, in potem se zaradi tega počutimo, kot da smo skrenili, v resnici smo pa hoteli znanje zgolj nadgraditi. Odvzem licence ni samo intimen problem zdravnikov, ki se ukvarjajo s homeopatijo, gre za sporočilo družbi, da so tovrstna dodatna znanja zavržna in nesprejemljiva, s tem pa se diskreditira tudi vse uporabnike homeopatije.«

Zdravniki homeopati imajo med svojimi bolniki tudi znanstvenike, zdravnike in študente medicine. Kljub temu da k homeopatu pridejo zaradi osebnih zdravstvenih težav in so z rezultati tudi zadovoljni, jih zadeva praviloma ne vznemirja preveč. Na medicinski fakulteti študenti o homeopatiji slišijo v vsega desetih minutah pri predmetu zgodovina medicine. Sistem šolske medicine, predstavljen v kurikulumih medicinskih fakultet, je teoretično dobro dodelan, razpoke se navadno razkrijejo šele po letih kliničnega dela, ko se zdravniki srečujejo z neuspehi in se v praksi pokaže, da gredo stvari drugače kot v teoriji. Bolj neusmiljeno se tudi izkazujejo neželeni učinki zdravil in slabo sodelovanje bolnikov z zdravnikom. Nekateri si običajno šele tedaj začenjajo zastavljati temeljna vprašanja o principih zdravljenja in razmišljati o drugačnih poteh. Zdravniki homeopati tudi priznavajo, da jih je v homeopatijo najbolj konkretno pritegnila težka ali pa neozdravljiva bolezen njih samih ali njihovih svojcev.

Izziv kroničnih bolezni

»Največji medicinski problem danes so kronične bolezni, ki veljajo za neozdravljive, konvencionalna medicina jih samo blaži. Če jemlješ zdravila za visok pritisk, ta pade za nekaj časa, ampak moraš čez 12 ali 24 ur spet vzeti zdravilo. Idealna zdravilo za zdravnike homeopate je takšno, s katerim se vmešaš v proces bolezni, nekaj časa zdraviš in nato je stanje dobro ter ostane tako brez ponavljanja zdravila. Potencial, da lahko preobrneš potek kroničnih bolezni, je v homeopatiji tako privlačen. Pozdraviti človeka, ki ga pred tem nihče drug ni mogel, je zelo zadovoljujoče.«

Našemu sogovorniku prav hvaležnost ljudi daje občutek, da je naredil nekaj dobrega. »Si pa želim stigmo, ki jo dobiš kot homeopat, odstraniti z normalizacijo stanja v zakonodaji. To si zaslužijo vsi bolniki, ki hodijo po pomoč k zdravnikom homeopatom – da se lahko o metodi zdravljenja pogovarjajo odkrito tudi s svojimi osebnimi zdravniki in specialisti, ne pa da v sramu in strahu molčijo.«

Homeopati opažajo, da med zdravniki obstaja polemična glasna manjšina in tiha večina, s katero tudi naš sogovornik odlično sodeluje, k njemu pošilja svoje bolnike (tudi družinske člane), večkrat se glede skupnih bolnikov tudi posvetujejo po telefonu – kar je dobro, prav in zaželeno.

Pri katerih težavah homeopatija ne pomaga?

Homeopatija težko pomaga pri napredovanih boleznih, na primer pri nevroloških ali rakavih obolenjih, ki so znak, da se je agresivna bolezenska motnja že dolgo razvijala in že imamo strukturne spremembe v tkivih, to je torej bolezen s slabo prognozo tudi v konvencionalnem smislu. V funkcionalnih fazah bolezni, ko funkcija nekega organa slabše deluje, ko se začne nekaj »kuhati« in se izraža s slabim počutjem, spanjem, pomanjkanjem energije, slabo odpornostjo, pa je homeopatija uspešna. Prav tako pri hormonalnih težavah, pri prebolečih in premočnih menstruacijah, mozoljavosti – ko je delovanje organov v neravnovesju. »Vsaka bolezen se začne najprej na energijski ravni. Človek se začne slabo počutiti, potem se nadaljuje z znaki in simptomi, in če jih dolgo zanemarjamo, se lahko razvije resna bolezen. Če začnemo s homeopatijo dovolj zgodaj zdraviti, se najverjetneje izognemo težavam v prihodnosti. Veliko raziskav je že pokazalo uspešnost homeopatije pri vnetjih srednjih ušes pri otrocih, alergijah, atopijskem dermatitisu in pri izboljšanju imunskega sistema,« je povedal naš sogovornik.

Kdo preizkuša zdravila?

Homeopatska zdravila preizkušajo na zdravih prostovoljcih in ne na bolnikih ali živalih. Med preizkusom beležijo vse simptome in znake, ki jih zdravilo povzroči. Na koncu preizkusa podatke uredijo in vključijo v homeopatsko materijo mediko, kjer so na voljo za uporabo pri zdravljenju.  Mehanizem učinkovanja homeopatskih zdravil še ni znan, so pa znani njihovi učinki in pravila predpisovanja, kar za uspešno zdravljenje zadostuje. Tudi študija, leta 1997 objavljena v ugledni reviji The Lancet, je pokazala, da je homeopatija učinkovitejša od placeba. Kot so zapisali pri Slovenskem homeopatskem društvu, je ta raziskava povzročila zagnanost pri nasprotnem dokazovanju, pri čemer so znanstveniki prirejali dokaze. Na to je opozoril švedski zdravnik Hahn, ki se s homeopatijo sploh ni ukvarjal, a je obvladal statistično raziskovanje v medicini. 

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.

Zarja št. 12, 19. 3. 2019
Zarja št. 12, 19. 3. 2019