V Slovenijo je red sester de Notre Dame prišel leta 1886, najprej na Dolenjsko. Nastanile so se v Šmihelu pri Novem mestu in takoj začele uresničevati svoje poslanstvo. Ustanovile so meščansko in gospodinjsko šolo ter celo prvo šolo za gluhoneme v slovenščini. Iz Šmihela se je red postopoma širil v različne kraje Slovenije.

Gospodinjski tečaj

Prve sestre so v Šentjernej prišle na prošnjo tamkajšnjega župnika Antona Lesjaka konec leta 1928, in sicer sta bili dve: sestra Jožefa Nagelj je bila strokovna učiteljica, sestra Boleslava Stanovnik pa kuharica. Takoj sta začeli izvajati gospodinjski tečaj, ki naj bi mladim dekletom dal vse veščine in znanje, ki jih bodo kot bodoče matere, žene in gospodinje potrebovale v svojih družinah. Postopoma se je tečaj razvil v gospodinjsko-kmetijsko šolo, ki je trajala šest mesecev. Dekleta so se učila peke, kuhe, priprave jedi, strežbe pri mizi, konzerviranja sadja in zelenjave, pranja, likanja, pospravljanja in šivanja.

skupina fotografija s slovenosti
Lidija Markelj
Visoki jubilej so zaznamovali tudi s skupinsko fotografijo.

Sestre so poučevale tudi nego bolnika in dojenčka, lepo vedenje, preprosto družinsko knjigovodstvo ter delo na polju, vrtu in z živino. Zanimivo je, da je iz Šentjerneja izšlo več kot deset gospodinj, ki so gospodinjile po župniščih. Dekleta so v šolo prihajala od vsepovsod, v hiši so tudi prenočevala. Gospodinjsko-kmetijska šola, ki je imela državno priznanje banovine, je delovala vse do leta 1945.

»Kmečki« vrtec

Poleg šole so sestre odprle vrtec, ki bi mu lahko rekli kar kmečki, saj je deloval v poletnem času. Sestre so varovale otroke, da so kmetje lažje kmetovali. Otrokom so poleg osnovne vzgoje ponudile tudi molitve, risanje in lažja ročna dela ter učenje lepega vedenja. V ta vrtec je takoj po vojni hodil tudi znani vinogradnik in trsničar Franc Martinčič iz Šmalčje vasi. »Rekli smo, da hodimo v malo šolo, ker smo bili leto dni pred vstopom v osnovno šolo. Bil sem med večjimi otroki. Igrali smo se, molili, pa tudi kaj malega postorili, na primer pobirali kake smeti ... Sladkali smo se z odrezki od hostij,« o svojih spominih pripoveduje Martinčič.

Nenadomestljivi

Ob delu v šoli in vrtcu pa so notredamke pomagale tudi v cerkvi in ljudem. Sestre so skrbele za cerkveno perilo, peko hostij, krašenje cerkve, pomagale so kot kuharice pri cerkvenih slovesnostih, obiskovale so bolnike …  Druga svetovna vojna je vse to zavrla, šola in vrtec sta bila ukinjena. V hišo so morale leta 1948 čez noč sprejeti šentjernejske duhovnike, ki jih je tedanja komunistična oblast pregnala iz župnišča. Poleg katehez so delale na polju, da so lahko preživele. Sestre so se močno zapisale v zgodovino Šentjerneja. Trenutno v Šentjerneju delujeta le dve: sestra Karmen Balgač ter sestra Marjeta Fajdiga, a sta nenadomestljivi za pastoralno delo.

s. Marjeta Fajdiga g. Anton Trpin in s. Karmen
Lidija Markelj
Trenutno v Šentjerneju delujeta le dve sestri: s. Karmen Balgač in s. Marjeta Fajdiga.

Uresničeno življenje

Redovništvo se zdi mnogim v današnjem svetu čuden, poseben poklic, ki zahteva velike žrtve – le zakaj bi mlada ženska zapustila svojo družino, prijatelje, morda obetavno kariero, opustila možnost, da bi kdaj postala mama in si ustvarila svojo družino, ter raje vstopila v samostan in vse življenje »le« molila oziroma delala za druge? Zakaj tako velika žrtev in preizkušnja? Odgovor je preprost – ljubezen do Boga. Sestra Karmen in sestra Marjeta po mnogih letih redovništva mirno povesta, da sta hvaležni Bogu, da ju je izbral, da sta slišali njegov klic in se odzvali. Njuno življenje je tako uresničeno.