Božični čudež

Po treh letih se je k družini vrnil pogrešani avtistični fant Arian

S. M. / Revija Zarja
4. 2. 2019, 06.46
Deli članek:

Pretekli božič za dunajsko družino ne bi mogel biti lepši. Mama in sestra sta končno spet lahko objeli 25-letnega Ariana, za katerim se je pred tremi leti izgubila vsaka sled. To je kot božični čudež, sta povedali. In zdaj je jasno tudi to, kaj se je s fantom dogajalo, odkar je odšel v neznano.

Revija Zarja
Mama je ves čas vedela, da se Arian težko izraža, a je prijazen in potrebuje stik z ljudmi ter je rad v družbi.
Nadarjen za tuje jezike
Arian se zelo hitro uči tujih jezikov. Obvlada perzijski jezik, ki ga je govoril s pokojnim očetom, poleg tega madžarsko. Tudi italijanščina zanj ni bila nobena težava. Prav nasprotno. Tako dobro jo je že govoril, da so mu prisodili italijansko identiteto in je za tri leta postal italijanski državljan Antonio Gallo.

Pogrešan! Tako je pisalo na številnih plakatih s fantovo sliko, ki so pred tremi leti viseli povsod po Dunaju. Iz dnevnega varstvenega centra je 9. novembra 2015 neznano kam odšel avtistični mladenič, ki je s težavo komuniciral z ljudmi. Mama Regina Schramm-Saraie in sestra Roxana sta za pomoč pri iskanju prosili medije in policijo. Le kaj bi se mu lahko zgodilo? Kdo bi mu lahko pomagal pri oddaljitvi iz okolja, v katerem je živel? Vprašanj je bilo veliko. Zastavljali so si jih avstrijski in kmalu tudi še tuji preiskovalci.

Odgovorov pa ni bilo. Kot da bi se mladenič, ki bi ga zlahka prepoznali na ulici ali kje drugje, vdrl v zemljo. Nobene sledi ni bilo za njim, nobenega namiga ali razloga, zakaj bi se fant, ki je potreboval varstvo in oskrbo, odpravil iz svojega okolja. Se je zgodila nesreča? V tem primeru bi našli vsaj sledi ali prejeli namige, kam usmeriti iskanje, a tudi teh ni bilo. Fant je ostal na seznamu pogrešanih. Mami in sestri ni ostalo drugega, kot da čakata in upata …

Zbegani fant v bolnišnici

12. november 2015, Pieve Emanuele, manjši kraj v predmestju Milana: v bolnišnico pripeljejo zbeganega in nebogljenega mladeniča ter mu nudijo prvo oskrbo. Pri njih ostane nekaj dni, nato ga na osnovi diagnoze, ki mu jo postavijo tamkajšnji zdravniki, preselijo v center za avtistične osebe. Fant se ni zmogel identificirati, prav tako ni ustrezal opisu nobene od oseb v italijanskih seznamih iskanih oziroma pogrešanih oseb. Poleg tega je preiskovalce begal njegov videz, saj je po pokojnem očetu iranskega porekla. Ima temne oči in lase inlahko bi bil tudi Rom ali priseljenec iz drugih delov sveta. Iz pogovorov so uslužbenci uspeli razbrati ime: Antonio Galli. Prav lahko bi bilo njegovo in morda bo pomagalo odkriti njegovo identiteto. A tudi v centru je bilo, tako kot prej na Dunaju, ugibanj veliko, ugotovitve pa nobene. Se je družina naveličala skrbi za fanta in ga je prepustila ulici, v upanju, da bodo zanj poskrbele ustanove? Je fant odšel samovoljno ali je bila njegova usoda povezana s kaznivim dejanjem?

Večer pred božičem

Tri leta pozneje in nekaj dni pred lanskim božičem v centru, kjer je stanoval Antonio: sostanovalec iz sobe se je odpravljal domov za božične praznike. To je Antonia zelo vznemirilo. Eden od uslužbencev centra je postal pozoren na njegov neobičajni nemir. Skušal se mu je posvetiti in se je začel pogovarjati z njim. Tako je izvedel nekaj imen, ki jih fant še nikoli prej ni izgovoril. Takoj jih je preveril na spletu in kmalu našel povezavo. Na avstrijski spletni strani je bila še vedno objavljena fotografija pogrešanega fanta, v centru imenovanega Antonio Galli, v resnici pa je to bil Arian Saraie.

Zadevo je takoj prevzela policija, preverila podatke in mamo na Dunaju prav za božič obvestila, da je s sinom vse v redu ter da živi v milanski ustanovi. Ta se je s hčerko nemudoma odpravila ponj.

Potovanje brez vozovnic

Konec dober, vse dobro, bi lahko rekli. A treba je bilo še rekonstruirati fantovo izginotje in najti številna pojasnila. Kako je pripotoval v Italijo in zakaj se je sam odpravil tako daleč od doma? Ker si je želel potovati! Tako je na kratko pojasnil mami, ko sta se po treh letih spet lahko objela. Vseh podrobnosti Arian ni mogel povedati, a najbrž je sedel na katerega od vlakov ali linijskih avtobusov in se, morda speč na sedežu, izognil kontroli vozovnic. Gotovo je zamenjal nekaj prevoznih sredstev, preden se je znašel v okolici Milana. In ko je končno spet srečal mamo, jo je takoj spet vprašal, ali bi lahko odpotoval v Južno Ameriko. 

V centru so Ariana pohvalili kot prijaznega in priljubljenega stanovalca, ki ni delal težav in se je zelo hitro naučil italijanščine. Pomagal je pri strežbi in si tako prislužil dodatni nagradni obrok, prvega je dobil kot stanovalec, drugega kot sodelavec, saj je zelo užival ob hrani.

Torta za slovo

29. decembra so bile formalnosti urejene in Arian je lahko odpotoval domov na Dunaj. V dotedanjem domu so mu pripravili poslovilno srečanje in mu podarili torto z napisom vse najboljše v nemščini, kar je hkrati pomenilo voščilo za novo leto in za lepo prihodnost.

Še ena dobra novica za Ariana: mama mu je povedala, da ga čaka nova služba. Vedno si je želel delati v avtopralnici. Avtomobili, vodni curki in dinamika – to ga je vedno navduševalo in v prihodnje se mu bo želja najbrž uresničila.

Stanovalci in uslužbenci so bili ganjeni. Ariana so vprašali, ali bi ga lahko v prihodnje poklicali ali obiskali. Ne, je na kratko odgovoril. Živela iskrenost, ki je avtističnemu fantu ne manjka. Kot bi s tem želel povedati, da je vedno treba gledati naprej in težave pustiti za sabo.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.

Zarja št. 5, 29. 1. 2019
Zarja št. 5, 29. 1. 2019