Plačajo dvakrat

400 evrov za zavarovanje, ki kmetom ne prinaša nič

Vida Božičko / Štajerski tednik
23. 1. 2019, 06.50
Deli članek:

Tisti, ki so ob delu na kmetiji zaposleni, zavarovanje plačajo dvakrat.

Dreamstime
Kmetje upravičeno zahtevajo spremembe.

Kmetje, ki nimajo kmečkega zavarovanja, ampak so ob delu na kmetiji tudi zaposleni nekje drugje, so zavarovani dvakrat. Prvič zavarovanje plačuje njihov delodajalec, drugič pa pavšalni znesek plačajo sami. Ta se je v zadnjih letih zvišal. Do leta 2014 so na mesec plačevali nekaj več kot štiri evre, nato se je znesek zvišal na osem evrov, danes pa znaša že dobrih 34 evrov mesečno.

Do leta 2014 so sicer zaposleni posamezniki, ki so imeli prijavljeno tudi dopolnilno dejavnost na kmetiji, plačevali le prispevek za poškodbe pri delu in poklicne bolezni. Ta se je z začetnih nekaj več kot štiri evre zvišal na osem evrov. Težava je nastala z uvedbo novega zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno, ko so pod geslom Vsako delo šteje uvedli plačevanje socialnih prispevkov tudi za dopolnilna dela. Za kmete z dopolnilnimi dejavnostmi to pomeni pavšalni mesečni prispevek v višini 24 evrov. To pomeni, da zdaj plačujejo dva prispevka, kar vsak mesec znese dobrih 34 evrov, na letni ravni pa to pomeni 420 evrov.

Tudi pri avtorskih honorarjih in pri podjemnih pogodbah se zavarovanje seveda obračuna, vendar tam ni znesek pavšalen, ampak se izračuna glede na prihodek iz te dejavnosti.

Znesek zavarovanja je enak za tiste z visokimi in tiste z minimalnimi prihodki

Zakaj je pri dopolnilnih dejavnostih na kmetiji drugače, razlaga Andreja Krt Stopar, višja koordinatorka s področja dopolnilnih dejavnosti na KGZS: »Dogovarjali smo se o drugačnem načinu plačevanja, vendar tega nismo dosegli. Zdaj velja, da posameznikom, ki imajo dohodek iz dejavnosti do 3300 evrov letno, ni treba voditi knjigovodstva. Nastala je težava, ker vseeno morajo pridobiti dovoljenja za opravljanje dopolnilne dejavnosti, to pa zato pomeni tudi plačevanje zavarovanja. Tisti, ki imajo nizke prihodke iz naslova dopolnilne dejavnosti, tako nastradajo. Enak znesek namreč plačajo tisti, ki zaslužijo veliko, in tisti, ki ne zaslužijo skoraj nič.«

Za majhne dopolnilne dejavnosti naj se prispevek ukine

Krt Stoparjeva zato predlaga, da se izdajanje odločbe za take majhne dopolnilne dejavnosti ukine, saj ljudi ne stimulira, ampak jih pri delu celo ovira. »Mi smo se zavzemali, da bi bila meja pri 6300 evrih dohodka na leto, vendar so sprejeli mejo 3300 evrov, in to ne dohodka, ampak prihodka. Kar v resnici pomeni približno 800 evrov dohodka letno, od katerega lahko odštejemo še 400 evrov stroškov za zavarovanje, in kmetu tako na letni ravni ostane le 400 evrov.« Kmetje zato upravičeno zahtevajo spremembe. Krt Stoparjeva predlaga mejo 33.000 evrov letnega dohodka. Tako bi bili kmetje, ki zaslužijo manj, opravičeni dodatnih birokracij, prav tako ne bi plačevali dvojnega zavarovanja.

Prispevek naj se plačuje v sorazmerni višini s prihodkom

»Kmetje ne zahtevajo, da zavarovanja ne bi plačevali, saj je to potrebno zaradi solidarnostnega sistema zdravstvenega zavarovanja. Tudi vsi drugi, ki kako delo opravljajo, namreč to plačujejo. Težava je, da je razmerje včasih nečloveško in imajo nekateri več stroškov, kot dejansko zaslužijo. Za manjše dejavnosti to pomeni zaviranje razvoja. Smo za enakomerno in sorazmerno plačevanje,« še razlaga Krt Stoparjeva.

Druga anomalija, ki ob tem nastane, pa je, da posameznik, čeprav zavarovanje plačuje iz tega naslova, v primeru nezgode pri delu ne dobi nič. Koristijo namreč lahko le ugodnosti iz naslova prvega zavarovanja. To je iz tistega, ki ga plačuje delodajalec v njegovi primarni dejavnosti.

Plačnik tega zavarovanja nima nobene bonitete

Posameznik se je dolžan zavarovati za poškodbe pri delu in poklicno bolezen. »Iz tega naslova jim pripadajo zgolj pravice do zdravstvenih storitev ter povračila potnih stroškov. Nadomestilo plače pa jim iz tega naslova ne pripada. Če bi se taka oseba poškodovala pri opravljanju dopolnilne dejavnosti, torej ne bi bila upravičena do nadomestila iz tega naslova. Pripadalo pa bi ji nadomestilo za poškodbo izven dela, če bi bila zaradi poškodbe po oceni izbranega osebnega zdravnika oziroma imenovanega zdravnika Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije za svoje delo nezmožna. Prvih 30 delovnih dni bi šlo v breme delodajalca, kot tudi sicer, kasneje pa v breme ZZZS,« je pojasnila Urška Ahlin Ganziti, pravna svetovalka na KGZS.