Vse skupaj se je začelo z zapisom društva Angelske šapice, ki pomaga pasjim zavrženčkom, predvsem tistim iz balkanskih dežel, kjer je problematika prostoživečih psov res velika. Od tam društvo v Slovenijo uvaža te kosmatince in jim tukaj poskuša najti stalen dom.

Tudi Čupka, psa srednje rasti, s košatim zlatim kožuhom, so hoteli rešiti izpod milega neba, kjer je bil prepuščen sam sebi, a se je stvar zapletla. Predsednica omenjenega društva pove, da gospod, ki je psa posvojil, po njenem mnenju ni bil sposoben primerno poskrbeti zanj in da se ga je zato, ker mu ni bil kos, hotel znebiti, kar jo je močno razburilo.

Njena plat

Predsednica društva je Čupka, leto in pol starega kosmatinca, v oglasu, prek katerega je poskušala predstaviti štirinožca in mu poiskati lastnika, opisala kot psička, ki so ga našli v zelo prestrašenem stanju na krožnem križišču. Tam ga je zbil avto. »Bil je zelo nezaupljiv in poškodovan,« je med drugim navedla v njegovi predstavitvi in dodala, da je kasneje še zbolel in da so ga takrat umaknili s ceste in začeli veterinarsko oskrbo.

»V času terapij (na toplem in miru) je postal popolnoma drug pes. Nežen, zaupljiv, crkljiv, celo socializiran. Predvsem pa je pomembno, da je po terapijah postal zdrav in okrepljen. Sedaj pa je prišel trenutek, da si Čupko najde svoj dom,« se je glasil zapis, s katerim je nagovarjala javnost.

Njegova plat

Oglas je opazila tudi hčerka gospoda, ki je pred časom izgubil svojo ljubljeno, 14 let staro psičko. Ker ji je bil Čupko zelo podoben, je menila, da bo za očeta ta pes idealen. Stekli so pogovori in kužek je odšel v nov dom. »Sprva je kazalo vse super. Presrečni smo bili, da bo Čupko dobil lastnika. Gospod nas je prepričal, da bo dober skrbnik, da zna rokovati tudi z živaljo, ki ima težko preteklost, saj da je take pse že imel in da ve, kako z njimi, a ravno tu se je zalomilo,« je dejala naša sogovornica.

čupko pri posvojitelju
Facebook
Nesrečni kuža je kmalu dobil dom; tukaj je fotografija, ko je že bival v njem, a žal ta zgodba ni imela dobrega konca.

Novi lastnik jih je po nekem času obvestil, da ima težave z njim. Kot nam razloži sogovornica, je pričal o tem, da je kuža agresiven do ljudi in da ga je že ugriznil, menda pa je manjkalo zelo malo, da ni napadel še soseda in poštarja. Gospod je zaradi situacije Angelske šapice zaprosil za pomoč, a trdi, da se društvo ni odzvalo tako hitro, kot bi želel, zaradi česar se je razburil in predsednici omenil, da bo sosedovega lovca vpletel, ki da bo prišel usmrtit psa.

Grožnje je vzela zares

Predsednico društva Angelske šapice je to zelo razburilo. Njegove besede je vzela kot resno grožnjo, da bo psa usmrtil, zato se je zbala za Čupkovo življenje. Odločila se je, da k njemu pošlje pasjo svetovalko za vzgojo »problematičnih« psov, da bi mu pomagala pri socializaciji psa, kar pa, kot izvemo iz pripovedovanja zgodbe, ni zaleglo. Kosmatinca so tako moškemu odvzeli in zdaj na društvu čaka na nov dom.

A predsednica Angelskih šapic ni edina, ki ima očitke. Tudi možakar, ki je posvojil psa, nam v pogovoru razkrije svojo plat zgodbe. Možakar pravi, da je osrednji problem, da ga društvo ni dovolj dobro informiralo o tem, v kakšnem stanju pes je. »Poglejte, rad imam živali. Vse življenje sem jih imel. Bistvo vsega je, da mi Angelske šapice niso prav dobro razložile, kakšen kuža Čupko v resnici je. Nisem bil slab lastnik. Menil sem, da bom zmogel s prestrašenim in nekoliko nesocializiranim psom, ampak se je kuža izkazal za precej bolj zapleten primer. Menim, da društvo ni postopalo odgovorno. Ponesrečeni posvojitvi bi se dalo izogniti, če bi le vedel resnične lastnosti psa. Verjetno pa mi jih niso predali, ker še sami psa niso poznali dovolj dobro,« meni.

čupko
Facebook
Kaj bi bilo najbolje za Čupka, kužka z zlatim kožuščkom, je zdaj bistveno vprašanje.

Njegovi očitki in puška

Gospod je tudi dejal, da mu niso vrnili denarja od posvojnine, potem ko so psa odpeljali, kar predstavlja znesek v višini 120 evrov. »Nimam visokih dohodkov. Da sem lahko psa posvojil, da sem lahko plačal stroške posvojitve, sem celo prodal nekaj svojega orodja. Bojim se, da ga bodo Angelske šapice dale v še eno, novo posvojitev in bodo spet nekomu zaračunali. Očitam jim, da jim gre za denar. Pa še nečesa se bojim, da bo psiček spet pristal v domu, ki ni primeren zanj.«

»Lovca sem pa omenil, ker sem se res razjezil, saj mi društvo ni prisluhnilo v stiski, v kateri sem pristal s pasjim posvojencem. Seveda nisem mislil resno z usmrtitvijo. Tega ne bi nikoli naredil, zavedam se tudi, da bi bil, če bi to storil, kazensko odgovoren za tako dejanje. Zdaj društvo potencira te moje besede. Nisem vedel, kaj naj naredim; psa sem hotel vrniti, ker sem videl, da ne bo šlo. To sem v tistem hipu prepoznal kot najboljše za žival,« poudarja.

Kaj bo storila

Predsednica Angelski šapic nam je v pogovoru še enkrat zatrdila, da je moški dobro vedel, kakšnega psa bo dobil, saj da ne drži, da so mu ga pomanjkljivo predstavili. »Čupko je super kuža, le prestrašen je in včasih malo zarenči, sploh kadar mu je neprijetno. Kar ne pomeni, da je agresiven in da ga je treba uspavati ali nehumano ubiti, kar je grozil možakar, da bo naredil,« je dejala.

Dodala je, da ne more molčati, sploh ker se je njenemu društvu že dvakrat do zdaj zgodilo, da so psa pokončali, ker jim pač ni ustrezal. »Zato take grožnje jemljemo z vso resnostjo in ne morem dovoliti, da gre ta zadeva kar tako mimo. Kako bom ukrepala, še ne vem, morda bom vpletla inšpektorje, morda pravnike. Vas, medije, pa vsekakor, da širite naprej sporočila, da moramo živali posvajati odgovorno,« je poudarila ob robu našega pogovora.

Komentar društva za zaščito živali

Zamotana zgodba razkrije več težav, ki jih za naš časnik komentira Maša Cerjak Kastelic iz Društva za zaščito živali Ljubljana (DZZŽ). Ta najprej poudari, da z uvozom psov z Balkana, tam so jih namreč ulice polne, ne rešujemo težave. »Moramo namreč razumeti, da govorimo o prostoživečih psih, zavrženih, ali o potomcih zavrženih psov in njihove navade oziroma življenje je drugačno od življenja psov, ki jih poznamo in ki prebivajo pri nas doma. To pomeni, da se moramo zavedati, da bodo najverjetneje, če se odločimo za oddajo ali posvojitev takega psa, nastopile težave,« razloži uvodoma.

Maša Cerjak Kastelic
STA
Zgodbo je za naš časnik komentirala Maša Cerjak Kastelic iz Društva za zaščito živali Ljubljana.

Doda, da se njihovo društvo srečuje z ogromno takimi primeri, o katerih poročamo. »Gre za prostoživeče pse, ki jih prinesemo v novo okolje in ne vemo, kako bodo nanj odreagirali. Zanje bo vse novo in vprašanje je, ali jim bomo znali zagotoviti tisto, kar potrebujejo. Veliko ljudi namreč psov žal na splošno ne razume. Ulični psi pa preprosto še niso vajeni življenja s človekom. Odraščajo na ulici, na prostem, običajno z drugimi psi. Stik s človekom sicer imajo, ampak ne na način, da so v vsakdanjem življenju v celoti odvisni od njega, in z njim ne sobivajo v stanovanju ali hiši. Zato so jim zaprti prostori tuji, pogosto ne prenašajo dobro nikakršne opreme (ovratnice, oprsnice, povodec …), na lepem njihovo gibanje postane omejeno, prav tako socialni stik z drugimi psi, znajdejo se v čisto novem življenjskem okolju, kjer veljajo čisto nova pravila, ki jih ne razumejo. Skratka njihov vsakdan in vse, česar so vajeni, se obrne na glavo. Kar vodi v hud stres in posledično vedenjske težave. Niti prevzgoja, če se je lotimo, lahko ne gre po načrtih, saj klasično šolanje pri takih težavah ne pomaga,« pojasni Cerjak Kasteličeva.

Širša perspektiva

»Menim, da je v prvi vrsti pri ponesrečeni oddaji, o kateri govorite, zatajilo društvo, saj se morda ne zaveda povsem, kaj pomeni reševanje problematike zapuščenih psov. Sploh uvoženih psov. Mislimo, da smo, ko smo nekega psa uvozili in mu poiskali nov dom, storili nekaj dobrega, v resnici pa je možno, da smo mu škodovali, tako kot njegovemu bodočemu lastniku, saj skoraj zagotovo lahko pričakujemo težave, če se skupnega življenja s psom ne lotimo z veliko mero razumevanja in potrpljenja.«

V isti sapi naša sogovornica izpostavi, da seveda s tem ne pravi, da se psom Balkana in drugih dežel ne sme pomagati. »Treba jim je, vendar na tak način, da se sprejema ukrepe, ki bodo pripomogli k dolgoročni rešitvi problematike. Naše društvo zagovarja pristope, ki ne bodo povzročali več škode kot koristi, in sicer s projekti, kot je TNR (trap/neuter/release – ujemi/steriliziraj-kastriraj/vrni), in pomočjo na sami lokaciji, kjer je potrebna. Poleg hranjenja, sterilizacij in kastracij ter veterinarske oskrbe je nujno tudi ozaveščanje lokalnega prebivalstva in po potrebi iskanje novih domov v lokalnem okolju. S tem imam v mislih vodilo, da je treba delati vse v smeri koristi živali, in ne obratno, da pri njenem reševanju mislimo nase in na to, kako bomo s tem dejanjem poželi pohvalo in zadovoljili svojo potrebo po 'pomagati',« zaključi.