Večini se je vtisnila v spomin, ker je organizirala deset tednov počitniškega varstva za 700 mariborskih otrok in napisala enega najbolj neposrednih odprtih pisem našim politikom. A Polona nosi s sabo še veliko več zgodb drugih, ki jim je pomagala, med njimi so tudi živali. Pravi, da ima redko srečo, ker opravlja delo, ki jo veseli in izpolnjuje ter ji daje celo nekaj možnosti izboljševati svet tistim, ki jim življenje ne prizanaša. Ampak tudi njej ni, in prav to je njena največja vrlina: po najgrozljivejših preizkušnjah v življenju je vedno znova vstala.

Kaj vam pomeni to, da so vas bralke in bralci naše revije izbrali za žensko leta?

Res se mi zdi neverjetno! Zarjo spremljam že od njenih težkih časov, tašči smo za Božička že tretje leto podarili naročnino nanjo in prebiram jo tudi sama. Vsak teden predstavljate neverjetne zgodbe pozitivnih ljudi, ki lepšajo svet in rešujejo stiske. Vsakokrat, ko preberem članek o takem človeku, si rečem: hvala, da to počnete! Da to počnete v tem norem svetu, v katerem je slabo postalo normalno – kot je povedala vaša urednica. Ko smo si v Operi ogledali prvih pet predstavitvenih filmčkov o kandidatkah za žensko leta, sem se ustrašila, češ, kaj bodo pa o meni povedali po teh petih fascinantnih ženskah?! Kaj delam jaz tukaj?! V neverjetno čast in zelo dragoceno mi je, če je naša prizadevanja kot dobra prepoznalo toliko ljudi. Zato je prav, da vztrajamo in vse drzne ideje udejanjimo. To je neverjetno priznanje vsej ekipi Večgeneracijskega centra Štajerska in Doma Danice Vogrinec. In prav je, da omenim vse svoje sodelavce: Said Bešlagić, Tina Sprogar, Natalija Zmazek Jurkovič, Manuela Strmšek in Melita Šmid. To je naša skupinica, začela pa sem sama pred štirimi leti kot vodja projektov v domu in slišalo se je kot znanstvena fantastika. Če vodstvo doma tega ne bi podpiralo, svojega dela ne bi mogli opravljati, tako da je to absolutno priznanje vsem. Hkrati pa je ta častni naslov spodbuda za vse, da tako delamo še naprej.

013Zenska leta 2018
Mare Vavpotič/M24
Polona Lah pravi, da je ta častni naslov spodbuda za vse, da tako delajo še naprej.

Vaši podporniki – sodelavci, prijatelji in družina – so se na slavnostni večer v Opero pripeljali kar z avtobusom.

Nekateri so jim potem očitali, češ da so vedeli, da bom izbrana za žensko leta, ampak vi veste, da to ostane skrivnost do zadnjega. Prireditev je bila tako svečana in tako srčna, da ko sem v nekem trenutku zaslišala svoje ime, mi je po glavi rojilo samo to, da moram nekaj pametnega povedati. Ne znam in se ne trudim skrivati svojih občutkov in ne morem mladih nagovarjati, da naj svoje napake in pomanjkljivosti delijo z drugimi oziroma z mano, če sama tega ne živim. Dva dni po prireditvi sem se pogledala in videla, kako sem smrkala, saj pri sebi nisem imela robca, sem bila pa ponosna, da sem bila iskrena – da sem bila to jaz.  

In pol dvorane je smrkalo z vami ...

Ko so mi ljudje po prireditvi čestitali, so vsi pohvalili tudi govor, vendar se takrat sploh nisem več spomnila, kaj vse sem povedala. Tudi na avtobusu so mi govorili, da so vsi jokali.

Pot nazaj v Maribor je hitro minila, kipec ste posadili na častni sedež, ga dvakrat pripeli in obložili s plašči, da se mu ja ne bi kaj zgodilo.

Pravzaprav se mu je. En del košare na glavi se je odkrhnil, ampak s kolegom restavratorjem sva že natuhtala, kako ga bo popravil. Je mojster svojega poklica in k problemu je pristopil študiozno. V torek zjutraj, ko smo prišli domov in nisem mogla spati, sem sedeč na tleh pojedla dva sendviča, ki so mi ju v avtobusu nabasali v žepe mojega plašča, ob meni pa sta na svoj grižljaj čakali naša psička in mačka. Tuhtala sem o posebnem prostoru za kipec v naši hiši in na internetu našla pravšnjo mizico zanj. Ne glede na to, da so stene pravkar renovirane hiške sveže prebarvane, bo moral moj mož 'zaštemati' novo vtičnico, saj sem našla za mojo žensko tudi posebno lučko. Vedno bo obsijana. Glede na to, da se bliža moj rojstni dan, me je dan potem mož spraševal, kaj si želim, in se ob tem pridušal, da naj si kot vsako leto znova ne zaželim pasjih konzerv. Letos bi imela mizico, lučko in 'štemanje' vtičnice. Ko sem mu razložila, zakaj, je samo prikimal.

Za rojstni dan si zelo pogosto zaželite konzerve in brikete za živali – koliko živalim ste »botra«?

Joj, kar nekaj jih je, ki sem jim formalno botra, in vsak mesec prispevam nekaj za to, da so na varnem, toplem in da so site.

Jih iščete naokoli po Mariboru?

Kar same me najdejo; doma mi rečejo, da je to neverjetno, kako me najdejo prav tiste, ki me potrebujejo – mačke, psi, ptiči ... Kar me pa še posebej veseli, je, da me najdejo ljudje, ki potrebujejo pomoč. Pred nekaj dnevi sem zopet jokala ravno zaradi tega – v samopostrežni pralnici perila, ki sem jo uporabljala med renoviranjem hiške, sem pred meseci naletela na obupano dekle, zavito zgolj v ruto. Pomagala sem ji zamenjati denar in v nekem trenutku je začela kar jokati: »Nič nimam za obleči, vsa oblačila so v tem stroju, za tri tedne sem se vrnila iz Anglije, kjer študiram, moj oče pa je tukaj sam in potrebuje družbo. Takoj sva se povezali in njenemu očetu smo pomagali urediti pomoč na domu, pri kuhanju in pospravljanju, on pa prihaja k nam na delavnice, uči izdelovati okvirje, saj je izjemen rokodelec. Pred nekaj dnevi mi je njegova hči pisala, kako je življenje neverjetno – v nekem trenutku naletiš prav na tistega, ki ga potrebuješ. Za njenega očeta je poskrbljeno, ona pa je v Angliji pomirjena in zadovoljna. Tudi včeraj je prišla k nam gospa, ki smo ji pomagali pred prazniki. Razveselila sem se, ko sem videla, da ima povsem drug obraz kot pred novim letom, ko je s petimi otroki ostala brez vsega, pobegnili so pred nasiljem v družini, zgodile so se izvršbe, ni mogla plačati niti računov, ni imela za hrano, kaj šele za darila. Stopili smo skupaj in ji nakupili (osnovno) hrano, uredili s položnicami, otroci pa so dobili vsak svoje darilo – takšno ta pravo. V nekaj urah se je vse uredilo in vprašala sem se, kako je mogoče, da je nekdo pripravljen pomagati nekomu, ki ga ne pozna? Gospa iz Ljubljane mi je napisala: ti si nominiranka za žensko leta, nobenega zagotovila več ne potrebujemo! Zajela sem sapo in si priznala: ja, to res nekaj pomeni! Iskreno sem vesela in počaščena. Po izboru je k meni stopilo mnogo ljudi, veliko znanih, in mi za v bodoče ponudilo pomoč. Verjetno bo kakšna stvar lažja in v dobro vseh nas.

Vaša mama je imela prav, ko vam je rekla, da bodite pogumni in zgodile se vam bodo prave stvari. Če pogledate nazaj, lahko rečete, da vam poguma res ni manjkalo!

Zato, ker sem imela ob sebi ljudi, ki so me vzpodbujali in vlekli iz stisk ter mi pomagali vstati. In mi v tistem trenutku rekli, da lahko prejočem ves dan in mi ni treba iz pižame, ampak naj bom jutri še tu, stopim pod tuš, si počešem lase in dvignem glavo in grem naprej ter da bo vsak dan lažje. Mene je to rešilo.

Dejansko ste po spolnem napadu bili enajst mesecev med štirimi stenami ...

Enajst mesecev dejansko nisem živela. Težko mi je bilo pogledati ljudem v obraz, jim povedati, kaj se mi je zgodilo. Grozljivo je, da sem imela ves čas občutek, da sem sama kriva za to. Niti slučajno ni nihče kriv za nič takega! Če kadarkoli v življenju ženska, moški ali otrok reče ne, je ta ne treba spoštovati. In kdor ga ne, ga je treba primerno kaznovati.

Je bil vaš napadalec kaznovan?

Ja, ampak šele po tem, ko je dejanje ponovil pri drugi žrtvi. To je zahtevalo tudi moj angažma. Ni pa samo posilstvo, ki je zaznamovalo moje življenje, moji hčerki Neji so dali zelo slabo prognozo že na začetku nosečnosti. V svojem življenju sem bila sedemkrat noseča (Neja je bila njena sedma nosečnost, op. p.), kar je za žensko ne samo fizični, ampak predvsem psihični napor – iz tega kolesja ne prideš leta in leta. Hvala bogu, da takrat prideš do strokovne pomoči. Vsi pregledi v nosečnostih so pokazali, da ni nekega medicinskega razloga, zaradi katerega ne morem donositi otroka. Edini razlog je torej v meni – to si človek reče in s tem živi. Ni preprosto. Imela sem veliko garderobno omaro, vanjo sem si položila mehko odejo, in kadar mi je bilo najhuje, sem se zaprla vanjo, se usedla po turško v temi in nisem videla ter slišala nič. V omaro sem hodila sedet, žalovat, se prepirat sama s sabo in se skrivat pred vsemi v tistem sramu, da sem sama kriva, ker je v meni nekaj takega, da tem otrokom ne dovolim, da se razvijejo vseh devet mesecev. Najtežji so bili trenutki, ko imajo okoli tebe vsi otroke, spomnim se obiskov ambulant, sedenja v njih skupaj z mnogimi nosečnicami in preizpraševanja, kako je to mogoče; ali je to plačilo za vse moje pretekle grehe? Ker mi je mama rekla, naj pridem domov ob desetih, pa sem prišla pol ure kasneje? Take neumnosti gredo človeku po glavi! Potem ko sva z možem Sergejem izgubila ne vem katerega že dojenčka po vrsti, prideva na piknik in imajo tam v vozičku dojenčka ter prijatelj reče: poglej si mušter!

polona lah zenska leta 2018 bobo
Bobo
Polona Lah je postala ženska leta 2018.

Otroka ni tako lahko dobiti, kot si mnogi mislijo in mečejo takšne opazke vse prevečkrat naokoli.

Imejmo v mislih, da vsak nosi s sabo svojo zgodbo! Ko mi je kdo včasih rekel, da je otrok najnaravnejša stvar, me je Sergej moral trdno prijeti za roko, ker se je bal, da bom iz stiske kar planila v koga.

Zgodile so se vam najhujše stvari, ki lahko doletijo žensko – spolni napad in izguba šestih otrok, če bi vas opisali z eno besedo, bi bila borka več kot pravšnja. Da ste se lahko po vsem tem pobrali, je nedoumljivo!

Mama je bila moj steber. Ko smo se peljali z Ženske leta, sva se z mojo Nejo pogovarjali – skrajno je ponosna name in rekla mi je: v življenju ne bom mogla doseči tega, kar si ti. 19 let si stara, veš, s čim sem se jaz ukvarjala pri teh letih, sem ji odgovorila. Ona pa meni: saj zato, ker točno vem, s čim si se ukvarjala! Meni pa se zdi, da je lahko slabša ocena v šoli neuspeh, pa to sploh nima zveze z življenjem! Ampak Neja je od tistega prvega trenutka, ko sem hodila po ultrazvokih, bila borka skupaj z mano. Vsak dan sem ji rekla: samo danes še zdrži, samo danes še ... Jaz njej to, kar je meni mama govorila vsak dan po napadu.  Dolgi dnevi in dolge noči so minevali do Nejinega rojstva in v takih težkih trenutkih potrebuješ samo nekoga, da je ob tebi. Ljudje ne vejo, kaj bi rekli; saj ni treba nič, samo bodi ob meni – da vem, da nisem sama v grozljivi temi in v ubijajoči tišini, ki ti dajeta tisoč in eno idejo, kako bi lahko končala ta dan in utišala bolečino. Ko se je Neja rodila, so začeli naštevati, česa vsega ne bo zmogla. Zdaj se poglej, Neja! Nogomet si trenirala, najmanjša med vsemi tistimi velikankami!

Neja je za vas zagotovo čudež?

V vseh pogledih! Tudi ni tipična najstnica, zaznava stiske in slišim, da ji ob dveh zjutraj zvoni telefon, ker je kakšna od prijateljic v težavah. Pri nas doma je kar naprej kdo, ki mu je težko, in Neja velja v svojem prijateljskem krogu za mediatorko v sporih, je tista, ki nastavi uho in ramo ter se tudi postavi za koga – čeprav zase se ne! Kadar ji rečem, da ne more rešiti sveta, mi mož zabrusi: ti pa samo tiho bodi!

Obstaja recept, od kod črpati tako neverjetno življenjsko moč, da se tolikokrat, po neverjetno težkih preizkušnjah življenja, postaviš na noge?

Recept so dragi ljudje, ki jih nosiš s sabo. Stara sem bila 33 let, mama 57, ko je umrla – in življenje nikoli več ni bilo enako. Morala sem se navaditi živeti brez svetilnika in opore, ki ga imaš neskončno rad. Kadar pomislim na to, je občutek, da bi mene izgubili vsi tisti ljudje, ki me imajo radi, res grozen. Zaradi njih je vredno vstati in iti naprej. Ljudje so tisti, ki me vedno znova vzpodbujajo in motivirajo. Življenje me je naučilo, da za srečo ne potrebujemo veliko. Čeprav imam 12 let star avto, je ravno dovolj velik, da se vanj stlačimo vsi skupaj in naše živali ter odpeljemo na morje. Tudi živali mi pomagajo.

V Večgeneracijskem centru Štajerska imate razdelan vsak dan za naslednjih pet let.

Tako je zahteval od nas razpis in v poročilih kljukamo, ali zastavljene dejavnosti izvajamo, in izjemno smo ponosni, ne samo da to število ur dosegamo, ampak da smo jih tudi za dvakrat presegli! In da počnemo stvari, ki jih nikakor ne bi umestili v dom za stare, pa so tukaj in delujejo. Osnovna ideja je pomagati starejšim, ampak v našem centru pomagamo različnim ranljivim skupinam na različnih lokacijah. Program izvajamo po desetih okoliških občinah – mi hodimo k ljudem, kar je za starejše in nekoga, ki si ne more privoščiti avta, ključnega pomena. Projekt je nastajal ponoči in podnevi – pod posteljo imam še vedno črno beležko, kamor si tudi sredi noči zapišem kakšno idejo. Tudi brezplačno počitniško varstvo je bilo med našimi zamislimi, vendar si nismo mogli predstavljati, da se bo izvajalo v takem obsegu. Kje vse smo bili in kaj smo počeli!

Želeli ste na vzgojiteljsko, končali srednjo gostinsko, nato študirali ekonomijo, delate pa na področju sociale.

Vesela sem, da si lahko v življenju človek izbere neko drugo pot, in krivično se mi zdi, da od 15-letnih otrok pričakujemo, da bodo vedeli, kaj bodo delali nadaljnjih 40 let. Kako naj vedo? Če bi lahko spremenila sistem, bi jim po končani srednji šoli dala za eno leto neko nadomestilo, delali pa bi kot prostovoljci v različnih ustanovah, preizkusili bi različna dela, tudi pometanje ceste ... Te izkušnje so tisto, kar nam manjka in kar potrebujemo.

Nad politiko ste obupali? Bi imeli za politike kakšno posebno sporočilo?

Niti ne – imela bi ga za vse nas: izjemno pomembno se mi zdi, da smo ponosni vsak nase, na to, kar smo. Prepričana sem, da vsak v sebi nosi izjemen talent, samo dovoliti si ga moramo spustiti na plano. Bodimo, kar smo, in če bomo vsi skupaj spoštovali sebe in vse okrog nas ter svoje službe opravljali korektno s tistim kančkom več, bodo naša življenja lepša in preprostejša.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.

Zarja št. 3, 15. 1. 2019 prava
Zarja št. 3, 15. 1. 2019
Zarja št. 3, 15. 1. 2019