Rotar je zadnja leta svojega življenja živel v domačem kraju, odmaknjen od javnosti. V zaporu je zaradi uboja Ivana Krambergerja v Jurovskem Dolu preživel devet od dvanajstih let, po vrnitvi na prostost pa ni želel govoriti o dogajanju na binkoštno nedeljo leta 1992. Obdeloval je svojo kmetijo, živel tiho življenje in buril duhove tistih, ki jim »Ivekova« smrt ni dala miru. Rotar, ki ga je policija prijela kmalu po Krambergerjevi smrti Krambergerja, je namreč sprva dejanje priznal, kasneje pa ga je zanikal. Nekateri njegovi sokrajani, lovski koleg in znanci pa so večkrat dejali, da se jim zdi dejstvo, da je Peter Rotar ubil človeka, neverjetno. Pokopali so ga danes.

rotar-peter1-bv-vecer
arhiv Reporterja
Peter Rotar na sodišču

Pijan je meril natančno

Ivan Kramberger je za 7. junij 1992 napovedal predvolilni shod v Jurovskem Dolu, ki je bil prijavljen ob 19. uri. Kot je takrat povedal poveljnik slovenske policije Pavle Čelik, je bila prijava nepopolna in je Kramberger ni dopolnil, zato so na policiji menili, da shoda ne bo. Ivan Kramberger, ki je pred tem večkrat opozarjal, da mu strežejo po življenju, pa je shod začel prej in policije ni bilo na kraju dogajanja. Ob 18.40  je pred gostilno odjeknil strel. Dobrotnik iz Negove je bil ustreljen v levi del prsnega koša, poškodbe pa so bile tako hude, da je umrl le nekaj minut po strelu. 

Nekdo je vedel
Ob umoru Krambergerja so nekateri strokovnjaki opozarjali, da je storilec moral vnaprej poznati vse okoliščine, v katerih se je zborovanje dogajalo; posebno ob dejstvu, da se je začelo prej, kot je bilo napovedano. To pa je lahko vedel le določen krog ljudi.

Sumljive okoliščine

Policija je ugotovila, da je bil Kramberger ustreljen z lovsko puško (karabinko) z daljnogledom kalibra 8,57 in z razdalje 63 metrov. Kmalu po Krambergerjevi smrti je policija sporočila, da je našla osumljenca, takratni notranji minister Igor Bavčar pa naj bi na kraj dogodka prispel s polcijskim helikopterjev v manj kot pol ure. Peter Rotar, član lovske družine, je po ugotovitvah policije streljal iz svoje hiše. Na zaslišanju je povedal, da je bil vzrok izključno osebne narave, saj ga je k dejanju gnala velika antipatija do Krambergerja, s katerim sta se sicer poznala. Sodni postopek je bil zaključen po dveh mesecih, ko je petčlanski senat temeljnega sodišča v Mariboru takrat 42-letnega Rotarja obsodil na devet let zaporne kazni.

Kontradiktorne ugotovitve? 

Po mnenju sodišča je bil izključni krivec le obtoženi, »ki je kaznivo dejanje storil v stanju zmanjšane in ne bistveno zmanjšane prištevnosti«. Rotar je, po mnenju predsednika senata mag. Zlatka Dežmana, Krambergerju življenje vzel z neposrednim naklepom. Sodišče je izključilo vsako možnost drugega strelca ter tudi ugibanja, da je bil umor politično motiviran. Vse priče so namreč slišale le en sam pok, Rotar pa je v zagovoru dejal, da je Ivana Krambergerja po njegovem strelu zaneslo. Rotar je bil tistega popoldneva pijan, a je izvedenka toksikološke stroke povedala, da 2,5 promila alkohola za človeka, vajenega alkohola, pomeni le lažjo ali zmerno alkoholiziranost. V isti sapi pa je Rotarjeve halucinacije o prikazovanju Boga in pripovedovanju o tem, da bo umrl in vstal od mrtvih, sodišče pripisalo posledicam alkoholiziranosti. Sodišče je izpostavilo, da obtoženec ni bil pod močnim čustvenim stresom, saj da je dejanje podrobno opisal brez izgube spomina. Rotarju ni bilo ukazano obvezno zdravljenje alkoholizma, ker ta ukrep po mnenju sodišča in psihiatrične stroke ne bi bil smotrn. S smrtjo Petra Rotarja bodo nekatere okoliščine umora Ivana Krambergerja za vedno ostale nepojasnjene.