Doktorica psihoterapevtske znanosti se v svoji praksi med drugim posveča lajšanju stisk, ki lahko nastopijo zaradi življenja v tujem okolju. Prek družbenih omrežij dela s Slovenci po vsem svetu.

Tudi sama ima za sabo izkušnjo življenja v tujini, saj je nekaj časa z dvema majhnima otrokoma živela v Avstriji. Takrat je prišla v stik s številnimi izseljenci, začela spoznavati njihove zgodbe ter se odločila, da jim bo s svojim znanjem, izkušnjami in dodatnim izobraževanjem olajšala stiske, ki se neredko skrivajo za na videz bleščečo zunanjo podobo.

POMEMBNA PODPORA

»V izseljenstvu se ljudje srečujejo z več izzivi, ki jih morajo obvladati, po drugi strani pa imajo manj opore kot v domačem okolju, kjer so družina in prijatelji. Tuje okolje z neznano kulturo pred izseljence in zdomce postavlja visoke zahteve, tudi sami od sebe po navadi veliko pričakujejo. Zato se lahko srečujejo z občutki osamljenosti, manjvrednosti in neustreznosti, malodušjem ter dvomi vase,« pojasnjuje psihologinja. Pravi, da so reakcije ljudi zelo različne; po eni strani so odvisne od osebne čvrstosti, po drugi strani pa od številnih zunanjih dejavnikov. Pri slednjem so izjemnega pomena partnerski odnos, podpora skupnosti sonarodnjakov v novi državi ter sodobna družbena omrežja, ki ljudi povezujejo z domovino.  

PREPROSTE METODE

Po besedah Kosove obstajajo velike razlike med izseljenci starejših generacij in mladimi, ki se danes izseljujejo iz ekonomskih razlogov. Medtem ko so bili pri starejših pogosto v ospredju občutki osamljenosti in izkoreninjenosti, pa mladim, zaradi močne storilnostne naravnanosti današnjega časa, grozi izgorelost. Velik potencial za reševanje tovrstnih težav imajo pozitivna psihologija ter njene znanstveno potrjene in klinično preizkušene metode. Gre za preproste, učinkovite tehnike, s katerimi je mogoče zmanjšati tesnobo ter izboljšati razpoloženje in samopodobo. Kot še dodaja Tjaša Kos, pa je iz raziskav v psihologiji znano, da lahko tehnike in metode delujejo zaradi toplega, sprejemajočega, naklonjenega in razumevajočega odnosa terapevta, ki človeka podpira pri spoprijemanju z novimi izzivi.