Vseeno pa se začnemo spraševati, kaj vse se morda skriva v najboljšem viru tekočine, kadar slišimo novice, kot je ta, da so nemški strokovnjaki v podtalnici v Celju odkrili ogromen presežek za zdravje pogubnih težkih kovin. Pozanimali smo se, ali Celjani res kljub temu pijejo varno in kakovostno vodo in kakšna je sicer pitna voda po Sloveniji.

Pitna voda, še posebej pa podtalnica, ima v Celju burno zgodovino, pravi Tomaž Ogrin, raziskovalec na Institutu Jožef Stefan. Čeprav onesnažena podtalnica vodotoka Hudinja in Vzhodna Ložnica ni povezana z vodo, ki teče iz pip Celjanov, je odkritje, da so v vodnem viru pod Cinkarno močno prekoračene vrednosti arzena, cinka in klorobenzena, sprožilo val zaskrbljenosti. Omenjena podtalnica morda res ni vir pitne vode, a po tej ugotovitvi je postalo kristalno jasno, da bodo Celjani verjetno za vekomaj odvisni od okoliških krajev, od koder v njihova gospodinjstva in industrijske obrate priteka pitna voda. Da bi se mestno podtalnico očistilo do te mere, da bi bila primerna za pitje, se v tem trenutku zdi misija nemogoče. Zato raje niti pomislimo ne, kaj bi se zgodilo, če bi tudi okoliški viri postali neprimerni za pitje. To dandanes, ko se tudi v kmetijstvu na veliko uporablja za naravo zelo obremenjujoča škropiva, sploh ni tako neverjetno.

Vir, ki se mora klorirati, ni kakovosten

Prav to, da Celje nima kakovostnega vira pitne vode iz svoje podtalnice, se Tomažu Ogrinu zdi še posebej problematično. »Glavna vira pitne vode za Celje, Vitanje in Frankolovo sta precej daleč od Celja oziroma Celjske kotline, občina Vitanje 20 kilometrov iz Celja, Frankolovo 12 kilometrov iz Celja v smeri Pohorja. Najbližji pitni vir vode je Medlog, ki se sicer uporablja samo občasno – kadar so potrebe po pitni vodi večje, a o kakovostnem viru v tem primeru ne moremo govoriti. V Medlogu vodo klorirajo, kot kemik pa lahko povem, da vir, ki se mora klorirati, v Sloveniji ni kakovosten. Močno kloriranje imajo na primer v New Yorku in v Beogradu. Ko tam natočiš vodo v banjo v kopalnici, dobiš rumenozelen odtenek z vonjem po kloru, v Sloveniji je modrikasta brez vonja,« omeni. V medloški podtalnici strokovnjaki že od leta 1983 ugotavljajo povišane koncentracije nitratov, ki so posledica intenzivne kmetijske proizvodnje na celotnem prilivnem območju vodnega vira. Ogrin upa, da bodo odgovorni našli rešitev za vprašanje, kako očistiti podtalnico mesta Celja, da bi ta lahko bila za mesto vir pitne vode. Kot primer dobre prakse ob tem omeni Ljubljansko polje, ki mestu Ljubljana služi kot vir prvovrstne pitne vode že od župana Hribarja. »Prav zdaj imamo v Ljubljani problem, ker teče projekt umestitve kanala s fekalijami preko tega zavarovanega območja (kdo le si je dovolil tako kršitev?!), kar želimo preprečiti, saj se zavedamo pomena varovanja virov pitne vode, morda prav iz primera Celja,« poudarja. A če se vrnemo na problematiko Celja in okolice: »Od enajstih vodnjakov spodnjesavinjskega vodnega telesa je šest vodnjakov tako zastrupljenih, da niso uporabni za preskrbo s pitno vodo. Tako intenzivna kmetijska proizvodnja kot ogrožena podtalnica sta povzročili bakteriološko, kemijsko in onesnaženje s težkimi kovinami. Če ne bi imeli sreče, da imamo možnost za preskrbo s pitno vodo iz Vitanja in Frankolovega, bi Celje ostalo brez pitne vode,« opozarja Boris Šustar, vodja Civilnih iniciativ Celja.

Kaj pravijo analize? 

Pod Celjem se torej skriva kar nekaj oporečne podtalnice, vendar podjetje Vodovod-kanalizacija Celje, ki redno preverja ustreznost in kakovost pitne vode na tem območju, zagotavlja, da zaradi tega prebivalci niso prikrajšani. Še več, zagotavljajo, da je voda, ki teče iz njihovih pip, celo nadpovprečno kakovostna. Zagotavljajo tudi, da težke kovine v vodi, ki jo pijejo Celjani, niso prisotne. »Letos so bile v vodovodnem sistemu Celje – Osrednje oskrbovalno območje izvedene tri preiskave pitne vode o vsebnosti kovin. Zadnja preiskava je bila opravljena konec novembra. Analiza je v teku, tako da rezultatov za to preiskavo še nimamo. Med letom sta bili izvedeni tudi dve ciljani preiskavi o vsebnosti posameznih kovin (svinca, arzena in kadmija). Ena preiskava o vsebnosti kovin je bila izvedena tudi v okviru monitoringa pitne vode, ki ga financira ministrstvo za zdravje, izvaja pa ga Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano (NLZOH). Tako kot v preteklih letih tudi letos nismo ugotovili povišanih, še manj pa preseženih mejnih vrednosti, ki jih določa Pravilnik o pitni vodi. Pitna voda v sistemih Vodovod-kanalizacije je zdravstveno ustrezna in kakovostna, celo nad slovenskim povprečjem. Je pod strogim zdravstvenim nadzorom. To potrjujejo redni notranji in redni zunanji monitoringi (državni nadzor). Rezultati so sproti javno objavljeni tudi na spletnem mestu Vodovod-kanalizacije (zavihek Oskrba s pitno vodo),« pojasnjujejo.

Da je nadzor nad pitno vodo v Sloveniji dober, je prepričan tudi mikrobiolog dr. Gorazd Pretnar, ki v javnosti neutrudno opozarja, kako pomembni sta čista voda in zemlja za človeka. Vendar pa nas vesten in reden nadzor ščiti zgolj na ta način, da se redno spremlja kakovost vode, ki jo pijemo. Če bi ta postala preveč onesnažena ali oporečna, bi nas državni organi na to pravočasno opozorili, to pa je tudi približno vse. Prihodnost bi bila nato v precejšnji meri odvisna od nas samih in od naših (in seveda tudi državnih) odločitev.

Kljub temu da je prepovedan, si z njim občasno še vedno potešimo žejo. Rezultati monitoringa pitnih vod, ki je bil v Sloveniji opravljen med letoma 2005 in 2015, kažejo, da je bila (z izjemo enega leta) v tem obdobju na območju Murske Sobote v pitni vodi vsako leto prekoračena vrednost atrazina, še nedavno najpogosteje uporabljanega herbicida na svetu. Ker so raziskave pokazale, da atrazin učinkuje kot hormonski motilec, je njegova uporaba v Nemčiji, Franciji in Švici že prepovedana. Tudi v Sloveniji je njegova uporaba prepovedana od leta 2002, a mi ga, kot kaže, tu in tam, očitno najpogosteje v Murski Soboti, celo spijemo za potešitev žeje. Ali je atrazin na teh območjih prisoten še zaradi starih grehov ali zaradi uporabe na črno, lahko ugibamo. Verjamemo pa, da so ga tisti, ki se požvižgajo na opozorila in prepovedi, dokaj preprosto dobili, če so to želeli. Sklepamo že samo po tem, da so atrazin v velikih količinah odkrili tudi ob lanskoletnem požaru, ki je izbruhnil v Kemisu na Vrhniki. Kar pa se tiče pesticidov nasploh ... Najmanj težav z pesticidi, ki zaidejo v pitno vodo, imajo po rezultatih prej omenjenega monitoringa na območju Kopra, Kranja in Nove Gorice. Nasploh pa je najmanj neskladnih vzorcev vode od oktobra do marca, ko je uporaba fitofarmacevtskih sredstev najmanjša.

Najkakovostnejši pitni viri rezervirani za tujce? 

Ne glede na vse povedano v Sloveniji še imamo take vire pitne vode, ki jih ni treba obdelati, niti mehansko niti kemično. Nekaj jih polnijo v plastenke. Costella je en tak primer. Ta je pred dvema letoma pristala v rokah arabskih vlagateljev, ki za slovenski vodni vir plačajo in prejmejo koncesijo. Ogrin to komentira z naslednjimi besedami: »Tragično je, da Slovenija dopušča izkoriščanje najboljših virov tujcem, kot da sami nismo sposobni tržiti svojih voda.« Najkakovostnejša voda je uvrščena v prvi razred, v Sloveniji je to izvir Kamniške Bistrice, sledita mu izvira Soče v Trenti in Save Dolinke v Podkorenu. Opaža pa sogovornik eno veliko generacijsko razliko. »V mojem otroštvu smo na izletih pili iz vsakega studenca in potoka v naravi. Svojim otrokom sem pa že dopovedoval, da tega ne smemo, ker je lahko kdo zgoraj, ki onesnažuje vodo.« Največjo grožnjo za pitno vodo vidi v kmetijstvu. »Na Apaškem polju, na primer, so toliko časa brizgali vse živo, da so končno dobili strupe v pitno vodo. Šele to jih je, upam, spametovalo. Tudi lepi spisi Vo-ka Ljubljana marsikaj zamolčijo. Na primer to, da je zaradi črnega odlaganja odpadkov ogrožena pitna voda z Jarškega proda, ki je eno pomembnejših ljubljanskih vodozbirnih območij,« zaključi.

Seveda za čisto pitno vodo še zdaleč niso odgovorna samo podjetja, ki nas s pitnimi viri oskrbujejo, temveč mi vsi, ki tu živimo. Če med nami ne bi bilo nemarnežev, ki nevarne odpadke odmetavajo po liniji najmanjšega odpora v naravo, bi bila pitna voda varnejša, mi pa tudi. Prav tako nam ne sme biti vseeno, kaj podjetja (ali posamezniki) spuščajo v zrak, kaj kmetje škropijo po svojih njivah in kako se iz pločnikov in cest odpravlja plevel. Kot tudi ne, po kakšnih ceveh do nas voda priteče. V Mežiški dolini, na primer, voda na nekaterih območjih še vedno teče po azbestnih ceveh, kar je z zdravstvenega vidika zelo skrb vzbujajoče. Vse tako ali drugače, morda počasi, a zagotovo, pristane v našem telesu in vpliva na naše zdravje. In prav vse našteto vpliva na kakovost vode, ki je, nikar ne pozabimo tega, vir življenja. Brez pitne vode so nam dnevi šteti. Ne dovolimo, da ostanemo brez nje.

Zarja št. 1, 31. 12. 2108
Zarja št. 1
Zarja št. 1

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.