10.000 kilometrov čez Južno Evropo, od Portugalske do Turčije. Prečkala bosta 17 držav, med njimi je tudi Slovenija. Dva koraka proti drugim se glasi njun projekt, ki naj bi trajal približno 530 dni. Vendar pa ocenjujeta, da bo ta številka na koncu višja.

10-mesečne priprave

Popotovanje je zanju tranzicija in ne nekaj, kar bi si želela početi celo življenje. »Ni odmor ali sabatično leto, … Le začetek nečesa novega,« pove Marie Couderc. Preden sta se podala na pot, je 30-letnica sedem let preživela v velikem podjetju, delala je na področju človeških virov. Takšnega življenja si ni želela. Nil Hoppenot je poziral pred fotografskimi objektivi, nato se je preselil za kamero, a je bil razkorak med svetom mode in svetom, v katerim živimo, zanj prevelik. Da sta sploh naredila prve korake, sta Parižana na projektu delala deset mesecev. 32-letni Nil pojasni: »Hotela sva pokazati, da imamo lahko drugačno vrsto turizma – da turizem ni le nakup letalske vozovnice in »konzumacija« potovanja, ampak da si lahko akter svojega raziskovanja. In da ni treba iti na drugi konec sveta, da najdeš avanturo.« To lahko, pristavi, najdeš že lučaj od svojega doma. Gre za način, kot pravi temu, »počasnejšega potovanja«.

Deux Pas Vers L\'Autre
Deux Pas Vers L'Autre
Nil nekje v bližini slovenske meje.

Popotnika nista odklopljena od sveta, kot so akterji nekaterih serij na določenih televizijskih postajah. »Ne, ne, ne, ne, … Rada bi pokazala, da narava ni navzkriž s tehnologijo in da bodo številne rešitve prišle ravno s tega področja,« pojasni Nil. Priznava, da so družabna omrežja sicer lahko »trapasta«, a so lahko tudi, da so, kar hočeš, da so. »Nočeva obupati. Rada bi povzdignila nivo debate in objavljala, kar bi tam hotela prebirati,« doda Marie. Preko družabnih omrežij sta na voljo svetu. »Tako so lahko del projekta. Ljudje, ki jih spoznava na družabnih omrežjih, lahko postanejo obrazi potovanja. Kar pomeni, da lahko nekaj, kar se začne za ekranom, zaživi,« pove Nil. »Ljudi vabiva, da se nama pridružijo,« pojasni ona – za dan, dva, teden, dva. Večina, ki se odzove povabilu, je popolnih neznancev. V vsaki državi pritegneta medijsko pozornost. »Za naju je to pomembno, ker hočeva doseči ljudi. Ne le take, ki so domači na tem področju, temveč vse, ki bi hoteli biti del projekta,« pove Nil in doda, da številni sledilci, ki se na tako pot ne morejo odpraviti, to izkušajo skozi njiju. A nočeta, da bi bili zgolj opazovalci. Tako lahko glasujejo, katero pot bosta ubrala, in ju povežejo z ljudmi, ki bi jima lahko bili v pomoč. S tem se, pove, križata navidezno in resnično.

Kot rečeno, se projekta nista lotila na slepo. Da bi ga lahko delila z drugimi, sta potrebovala določena orodja. Imata več kot dvajset partnerjev, med njimi so tudi inštitucije in blagovne znamke. Gre za znamke, ki so okolju prijazne in z »lokalno pridelanimi izdelki«, ki pa morajo biti kvalitetni. »Projekta nisva prodala, gre za sodelovanje. Partnerje sva izbrala, ker verjameva, da delajo dobro.«

Deux Pas Vers L\'Autre
Deux Pas Vers L'Autre
Turobno vreme je Cerkniškemu jezeru dalo poseben čar, sta zapisala.

»O Evropi veva malo. Več veva o Združenih državah Amerike in Kitajski kot pa o Bolgariji.« - Nil Hoppenot

»Prepričan sem, da je za vas v Sloveniji enako,« vztraja Nil. Zanimajo ju geografija, jeziki, valute. »Evropska unija se trudi, da bi živeli skupaj, a nas vodilni pogosto pozabijo opozoriti, na vse kar nam je skupno in kaj smo. Unija ne more biti le zakoni, politika in ekonomija, ker se to ljudi ne dotakne in jim ne da vedeti, da so si blizu.«

Tako Nil kot Marie sta izkušena pohodnika, a priznavata, da se je na nekaj takega, kot je njuna trenutna odprava, težko pripraviti – čez vse letne čase bosta šla skoraj dvakrat. »Hoja je nekaj, za kar smo narejeni. Večino naše zgodovine smo bili nomadi,« pove Nil in doda, da se priprave začnejo v glavi. »Samo hodiva, ne gre za nič pretirano tehničnega,« pristavi Marie – izjema so le gore, saj sta se odločila raziskati tudi streho Evrope. Alpinističnih izkušenj nimata, sta pa plezalca – spoznala sta se v telovadnici pod plezalno steno. Učita se sproti in se prilagajata okoliščinam. Tudi s pomočjo spleta.

Opremo prilagajata letnim časom, po potrebi jima jo pošljejo iz Pariza. A gledano čez palec ona nosi približno petnajst kilogramov, on do deset več. Sicer potujeta ultra lahko, a morata s seboj nositi opremo za video produkcijo: dva računalnika, dron, dva fotoaparata z lečami in polnilci, trde diske, … »Če odstraniva vso elektronsko opremo, najina oprema tehta približno osem kilogramov,« pove Nil. Marie priznava, da pred nekaj leti kaj takega ne bi bilo mogoče – biti pohodnik in »digitalni nomad«. Zanjo sta ključna šotor in spalna vreča.

Deux Pas Vers L\'Autre
Deux Pas Vers L'Autre
Bledu se nista mogla upreti, čeprav se turističnim območjem načeloma izogibata.

»Gre za dva konca južne Evrope. Izbrala sva jo, ker je naša celina.« - Marie Couderc

Čeprav so tako blizu, teh držav skoraj ne poznata. Sredozemlje ju je pritegnilo, ker je stičišče kultur. Če območje približamo, dobimo Slovenijo. V državo sta vstopila ob Kaninu. Iz Bovca sta se odpravila v Trento, nato pa od izvira Soče ob njej do Tolmina. Padavinam navkljub je značilna »modra še vedno bila modra«, pove Nil, ki videno povzame z eno besedo: čarobno. »V Bovcu so vsi, ki sva jih spoznala, govorili angleško. V Parizu je takih nekaj, v drugih francoskih mestih pa vedno manj. Zares je impresivno, koliko energije investirate v učenje jezikov, da lahko komunicirate s preostankom sveta. Tega nisva videla niti na Portugalskem, v Španiji, Franciji, Italiji ali Švici. Slovenci so naju sprejeli z odprtimi rokami. So preprosti v najboljšem pomenu besede. Države, ki sva jih prečila do sedaj, poznava, govoriva njihove jezike, Slovenija pa je za naju neznanka. Neznanka, ki jo hočeva deliti z ljudmi.« Od Tolmina sta se prebijala proti jugi in meji s Hrvaško.

Kamorkoli prideta, ljudi povprašata, kaj ju čaka v naslednji regiji (»Slovenija je premajhna, zato tega odgovora nisva pogosto dobila«), ju opozorijo, da bo tam drugače. »Očitno je, da imamo slabe prve vtise o sosedih,« strne Nil, Marie pa doda, da nam je to očitno skupno.

Kdo dela kaj

Na dan skušata porabiti le deset evrov na osebo, a jima to ne uspeva vedno. Pomemben dejavnik je podnebje. Na spletni strani, posnetkih, prispevkih delata na poti, tak je vsaj bil načrt. A sta hitro spoznala, da bi morala zaradi tega zanemariti družabni vidik – pogostokrat ju namreč ljudje povabijo v svoj dom. Tako se je pojavila težava, kje sploh lahko delata. V barih težko, saj so hrupni, zato morata pogosto najemati poceni sobe. »Če ne bi imela toliko dela s spletno stranjo in družbenimi omrežji, bi se lažje držala budžeta. Gre za stanje duha. Ne smeš odklanjati pomoči, kdaj je treba zanjo tudi zaprositi,« pojasni on. Ljudi spoznavata v barih – beseda da besedo in pogosto ju kdo povabi k sebi. Kar se hrane tiče, povprašata v pekarnah in restavracijah, če je kaj take, ki bi jo sicer zavrgli.

Nil skrbi za produkcijo videov, arhiv, obdelavo fotografij in tehnične plati spletne strani, čez ima tudi instagram. Marie pripadajo vsebine na spletni strani, facebook in youtube. Večino prispevkov za njun blog in druge spiše ona. Bolj vsakodnevna opravila si delita. Nil načrtuje pot, ona skrbi za stike na družabnih omrežjih.

Treba je reči 'ja'

»Doma smo razpeti med osebo, katera smo, in tisto, ki naj jo vsiljuje naš poklic. Včasih je težko razlikovati med obema. Kot modni fotograf sem bil javna oseba, vsaj to je od mene zahtevala družba. A tega nisem hotel, hotel sem ločiti svoje življenje in službo. Ponosna sva, da lahko s tem projektom pokaževa, da svet in Evropa nimata nič s tistim, kar vidimo na televiziji. Vidimo veliko slabega, slabe energije, a tega nisva izkusila. Imela nisva niti enega problema. Lahko sva, kakršna sva, na veliko bolj preprost način. Biti morava bolj odprta: odprta za priložnosti, za vrata, ki se odprejo. Včasih sem govoril 'ne', ker nisem hotel biti nadloga. A sva se morala naučiti govoriti 'ja'. Ko naju nekdo povabi k sebi, dan morda še ni končan, lahko je nova priložnost. Zato morava reči 'ja'. Sprejemanje vsega, kar se nama ponudi, je izziv. A nikoli ne boš vedel, kaj te čaka, če ne rečeš' ja',« in poudari, da ne smemo nehati biti radovedni.

Deux Pas Vers L\'Autre
Deux Pas Vers L'Autre
Marie vedno pogosteje posega po fotoaparatu.

»Ko si tam, ni ničesar« - Marie Couderc

Dokler sta na schengenskem območju, jima, da prečkata mejo, običajno pove gps, pojasni Marie. »Ko prečkava mejo, me vedno znova preplavijo čustva. Vajeni smo zemljevidov in oblik držav. A ko si tam, ni ničesar. Le človeška odločitev, da gre za drugo državo. Če bi Evropo pogledala z velike višine, ne bi vedela, kje se začne ena država in konča druga,« pove Marie. »Z mejami smo rojeni. Mogoče bodo za druge generacije meje drugače, kot so bile za prejšnje. A z Marie poznava obliko Francijo, ki je vedno enaka. S potovanjem pa spoznavava, da imata dva tujca morda več skupnega kot pa dva človeka iz iste države.«

Z ljudmi nista imela težav. Kar pa ni, kot pove Nil, odraz stanja, ki ga slika televizija. Za konec pa strneta: »Za naju je Evropa več kot ekonomski sporazum nekaterih držav. Smo več kot le to. Zavedati se moramo, da živimo na istem delu planeta.«

Od Slovenije sta se, kot sta zapisala na facebooku, poslovila s težkim srcem. Par nadaljuje svojo pot proti Turčiji. Pridružite se mu.