Po skoraj dvajsetih letih tišine so koroški delavci v kovinski in elektroindustriji spet povzdignili glas in na oktobrskem shodu na Ravnah na Koroškem jasno povedali, da si zaslužijo pravičnejše plače, vsem razumljiv plačni sistem, da za delo med prazniki in ob koncu tedna 60 evrov nadomestila ni dovolj, da do konca leta minimalnih plač na Koroškem ne sme več biti in naj se moči resno usmerijo v zagotavljanje stimulativnih delovnih mest za mlade. Bodo Korošcem v boju za pravičnejše plače in bolj prijazno prihodnost sledili še drugi?

Ali koroški shod napoveduje prihodnje dogajanje v državi, ni mogoče z gotovostjo napovedati. »Manjka nekega poguma ali pa ljudem še ni tako zelo hudo. Če Maribor ne bi bil tako blizu Avstrije, bi tam že vrelo. Saj smo bili tudi na Koroškem pasivni vsa ta leta; ko smo želeli organizirati kakšen shod, so ljudje cincali, češ pa saj nam je fajn. Je pa res, da se nam je na Koroškem vedno uspelo z delodajalci v naši panogi nekako dogovoriti za nekaj več, in to so nam številni v drugih regijah zavidali,« pravi Vili Novak, podpredsednik SKEI Slovenije in predsednik regijske organizacije Skei za Koroško.

Zakaj se torej »bunijo«, jih nekateri sprašujejo. »Zato, ker hočemo še več – ne gre samo za plače, ampak tudi za pokojnine. Ko ob upokojitvi dobiš predse izračun pokojnine za 500 evrov, se lahko samo zgroziš! S takim zneskom se pa res ne da več živeti! Tudi zato smo rekli, da imamo dovolj, in dali delodajalcem vedeti, da je vrag odnesel šalo.«

Podjetjem v panogi gre dobro, večina koroških podjetij zelo dobro posluje, nekatera so celo v vrhu evropskega gospodarstva in glede na njihove dobičke bi se lahko tudi delavcem boljše godilo. Tudi Lidija Jerkič, glavna sindikalistka v državi, je na shodu poudarila, da ne smejo več čakati. »Socializma je bilo konec leta 1990, tovarne od takrat niso več naše in čakanje na boljšo prihodnost je samo čakanje na slabe pokojnine.«

Zdaj držimo skupaj, kot je treba

Na shodu se je jasno pokazalo, da ljudje hočejo spremembe, in Novak očitke o populizmu zavrne: »Sindikat kovinske in elektroindustrije pa res ne potrebuje populizma! Če ne bi toliko ljudi hodilo s težavami k meni, bi tudi delavcem iz Sija Metala Ravne dejal, da bomo še malo počakali, se umirili ... Ampak nikoli do zdaj se ni zgodilo, da bi kdo iz Sija prišel k meni in me pozval, naj nekaj ukrenemo – skupaj. Zdaj pa so in zdaj stojimo skupaj, kot je treba! V podjetju jih namreč močno zategujejo, povečujejo obseg nadurnega dela, vedno več je stresa in pritiskov – seveda, če primanjkuje delavcev, so na udaru tisti, ki so jim na voljo. Plače so pa nizke. Ne moreš od človeka zahtevati štiriizmenskega dela (vse konce tedna in praznike se dela) in še nadur za 860 evrov neto! Temu smo rekli ne – dovolj je!«

Poleg tega jih na Koroškem zelo skrbijo še mladi, ki odhajajo na delo čez mejo, zato se v sindikatu intenzivno ukvarjajo tudi z vprašanji pomanjkanja delovne sile, uvedbo pripravništva in stimulativnih delovnih mest za mlade – to pa bi moralo biti predvsem v interesu delodajalcem. V vsakem podjetju (iz te panoge) na Koroškem lahko varilec, strugar, mehanik ali električar takoj dobi zaposlitev.

»Zakaj bi mlad človek delal v ravenski železarni za 800 evrov, če lahko gre čez mejo in dobi 1300 ali 1400 neto? Tako mirno pač ne bi smeli gledati, da nam mladi odhajajo iz države,« je odločen Vili Novak.

»Avstrijci so pa tudi toliko brihtni, da kar po tekočem traku gradijo svoja podjetja čim bližje naši meji – slovenskih delavcev pa ne plačujejo tako kot avstrijskih, to je pa itak jasno. Moti me, da vsa mladina, ki se je tukaj rodila in šolala, dela v Avstriji. In ker nekdo ne vidi dlje od svojega dobička, bomo počasi morali spremeniti in prilagoditi celoten družbeni sistem.«

sindikalist2
Šimen Zupančič
Vili Novak

Kritično stanje

Zaradi pomanjkanja delovne sile se delodajalci obračajo večinoma na delavce iz republik nekdanje skupne države. »Da ne bo pomote, nič nimam proti ljudem iz Srbije, Bosne ali Črne gore, ampak tudi njim je treba ponuditi kaj več kot delo. Kje pa mislite, da živijo?! Zgraditi bo treba kakšen stanovanjski objekt, saj so mnogi od njih prisiljeni bivati in ležati na blazinah po garažah in kleteh! Na to opozarjajo že koroški župani. Če greste o tem povprašat mežiškega župana, vam bo povedal, da je stanje kritično. Tako daleč smo prišli in prav noro je, da privolimo v to!«

Zato so sindikati že pred tremi leti dali pobudo, da bi v kolektivno pogodbo vnesli tudi vajeništvo za iskane poklice, a so bili delodajalci proti. »Kaj pa zdaj, ko nimajo več koga zaposliti?! Zdaj pa je problem! V vseh podjetjih je dela, kolikor hočete!«

Pa bi bile večje plače res čarobna palica? »Seveda vsak hodi v službo zaradi plače, in če pride človek tako daleč, da si s plačo ne more več kriti osnovnih mesečnih stroškov, pač gre. Danes mladi niso lojalni podjetju, kot so bili nekdaj njihovi starši oziroma dedi – 40 let so delali v eni firmi do penzije. Mladina ne deluje več tako.«

Bitka za delavce se je začela

Tako se v nekaterih koroških podjetjih že dogaja (Abraziv Muta, Tab Mežica, Stroj Radlje), da dvigujejo plače, saj bodo sicer izgubili delavce. Zato se lahko sindikalisti začno posvečati še drugim stvarem, kot so božičnice, ali intenzivneje delajo v tistih podjetij, kjer so razmere še vedno slabe.

Pod zahteve s shoda se je podpisalo kar 87 odstotkov delavcev, kar se poprej ni dogajalo. Če z delodajalci ne bo mogoče podpisati pisma o nameri, v katerem se bodo zavezali k izboljšanju razmer, bodo v sindikatu 29. novembra organizirali dvourno opozorilno stavko. Če ne bo pomagalo niti to, bodo razglasili stavko do preklica. »Klima v Sloveniji se mora popraviti in glede na zagnano predsednico Jerkovičevo, ki zna zmotivirati ljudi, bo začelo vreti,« sklene Vili Novak.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.