Težava je v tem, da je država lastnik skoraj vseh kmetijskih zemljišč, ki jih sicer daje v najem, a je več kot to, da pobere najemnino, ne zanima.
Podjetje Go-Ko, Govedoreja, d. o. o, ki ima po podatkih strokovne službe Občine Kočevje v najemu malo manj kot 1700 hektarjev skladovih kmetijskih zemljišč na Kočevskem, je denimo stalež molznih krav, ki jih je bilo včasih na Kočevskem okoli dva tisoč, znižalo s 1400 na 840, kar pomeni, da zdaj potrebujejo manj krme. Obrat v Livoldu, kjer so imeli okoli 300 krav, so zaprli, tamkajšnjo zemljo pa zdaj uporabljajo za pridobivanje subvencij. Prav to pa je tudi težava, na katero opozarjajo kočevski kmetje. V sosednji vasi Mozelj ima namreč mlad perspektiven kmet Rok Rijavec edino klavnico v kočevski občini in bi se rad širil, vendar pa zemlje ne more dobiti. In to čeprav, kot pravijo na občini Kočevje, podjetje Go-Ko s krmo iz Livolda ne more doseči tako visoke kvalitete krme, kot jo potrebujejo za svoje krave. Te namreč dajejo najboljše mleko v Sloveniji, ki gre v celoti v izvoz.
Polovica zaraščene
V občini Kočevje je okoli osem tisoč hektarjev kmetijskih zemljišč, od katerih pa jih je štiri tisoč zaraščenih in pravzaprav niso več kmetijska zemljišča. Orne zemlje je po podatkih občinske strokovne službe, zadolžene za kmetijstvo na Občini Kočevje, do tisoč hektarjev. »Preorane pa je še manj, med 600 in 700 hektarji, saj se orje glede na potrebe živali, ki jih tu gojijo,« pravijo.
Najemnina in subvencije
Sklad pobira najemnino, ki ni tako majhna, subvencijo pa kmetje dobijo samo za mesta, kjer je drevje posekano, za zemljišča, kjer še ostane kaj grmovja, pa čeprav se tudi tam pase živina, pa subvencije ne dobijo. Tako imajo na Kočevskem kmete, ki imajo od 30 do 50 hektarjev zemljišč, za katere skladu plačujejo najemnino, subvencijo pa dobijo samo za od 20 do 30 hektarjev. Veliko med njimi jih je prišlo na Kočevsko v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so na Kočevskem hoteli znova oživiti kmetijstvo v nekdanjih kočevarskih vaseh. Ljudje so prišli od drugod, država pa je financirala agromelioracije.
Ne upoštevajo vložkov
Po osamosvojitvi Slovenije je lastnik skoraj vseh kmetijskih zemljišč in večine gozda na Kočevskem postala država. »Občina nima praktično skoraj nič. Po zakonu je morala vsa kmetijska zemljišča prenesti na državo,« pravi direktorica kočevske občinske uprave Lilijana Štefanič. Danes so kmetije v nekdanjih kočevarskih vaseh brez infrastrukture, predvsem vode in cest. »Vse vasi so last države. Ta jemlje najemnino, ne vrača pa je v infrastrukturo,« pravijo na občini, ki sicer dobi nekaj denarja za vzdrževanje gozdnih cest, ne pa tudi za asfaltne, čeprav se po njih vozijo državni tovornjaki, ki iz kočevskih gozdov odvažajo les.
Težava, s katero se zaradi državnega lastništva kmetijskih zemljišč spopadajo kmetje, pa je tudi v tem, da sklad noče upoštevati njihovih vložkov v infrastrukturo. Janka Šmalca, ki je eden od dveh kmetov, ki sta po osamosvojitveni vojni dobila v Podlesju dva hleva, so tedaj celo prosili, naj hlev pokrije, danes pa hočejo, da ga odkupi za več deset tisoč evrov.
