Resno o smehu

Pater Karel Geržan: Hudič se boji smeha

Lidija Jež / Revija Zarja
30. 12. 2018, 07.55
Deli članek:

Smeh osvobaja; prežene ne le notranje tegobe, temveč tudi telesno krepi, pravi pater Karel Gržan.

Andrej Križ
Pater Gržan: »Ne revolucije niti vojne ne dosežejo evolucijskega premika, doseže ga osvobajajoča ironija in iz nje zdravilni smeh.«

Zato je imel celo na kopalniškem ogledalu napisano: »Daj no, nasmehni se že vendar!« Še zlasti v temačnih in mrzlih mesecih, ki so pred nami, je dobra volja in z njo smeh kot zdravilo, kot lučka in pečka, ki nas ožari ter pogreje.

Pravite, da nas smeh osvobaja, toda kako se naj nasmejijo žalostni, osamljeni ljudje? Kako naj najdejo v sebi povod za smeh in srečo?

Ko sem bil še na Razborju pod Lisco, sem spoznal Frančiko iz Boršta, ki je živela sama; imela pa je rože, ki jim je pela. In rože in ona ob njih so bile tako čudovite, nekam skrivnostno lepe. Na sosednjem hribu je živela Kraljičkova Nežka, ta je hranila ptice in se je v njihovi družbi reševala iz samotnih, tesnobnih čutenj. Ob njenem pogrebu so ptice krožile nad grobom in tako milo žvrgolele … Nedavno sem srečal starša, ki sta izgubila otroka in nista mogla odžalovati te strahotne izgube. Svetoval sem jima, da naj gresta v zavetišče in posvojita kužka ter ga tako rešita. Sčasoma se je izkazalo, da je ta psiček rešil njiju iz brezna žalosti. Tudi jaz živim na videz sam sredi gorske doline, a ne osamljen. Prav tihota – navidezna samota nas lahko odpre v globljo zaznavo danih nam bližin. Okoli nas je narava – drevesa, rože, živali, so ljudje in je Bog, kakorkoli si ga že predstavljaš. Samo izstopiti moramo iz zaprtosti vase in začeti zaznavati. Pa ne gre le za zunanjo zaznavo, ker imamo tudi tipala duha in srca. V takšnem srečevanju je sreča – tista globoka spokojnost in zadovoljnost.

Živite sami, večkrat pa se pošalite, da živite skupaj z »gospo Kapro«

Ljudje, ki ne poznajo okoliščin mojega bivanja, vedo pa, da kot duhovnik živim z neko gospo Kapro, se ob taki izjavi kar malo muzajo, ker pač ne vedo, da je Kapra konjič. Zanimivo, da so mi tudi živali odprle uvid, kako pomembna je celostna zaznavnost v odnosu. In stara drevesa ob mojem domu – uf, kakšne prisotnosti ...

Na začetku duhovniške poti ste bili igrivi, da ne rečem nagajivi. V noviciatu sta s prijateljem Juretom, ki je imel sobo na koncu hodnika, vi pa čisto na začetku, po polnoči kotalila  kroglo po lesenem hodniku. Čuden ropot je zvenel grozljivo in nihče si ni upal pogledati, kaj se dogaja, saj so menili, da strašijo neodrešene duše.  No, kasneje pa ste postali preveč resni, na kar vas je na poseben način opozoril neki cerkovnik. 

Opozoril me je na to, kako pomembna je radost, kako zelo jo potrebujemo. Ko so ljudje ob koncu maše poslušali moja zatežena oznanila, se je omenjeni cerkovnik kar naenkrat napotil k oltarju, na stopnicah pa se je spotaknil. Nerodno je padel in pri tem podrl nekaj svečnikov in cvetnih aranžmajev, za povrh se je skotalil v cerkveno ladjo. Potem se je štorasto pobiral in se ves čas nerodno opravičeval ... Bila je prava burleska in vsa cerkev je bruhnila v smeh. Nesrečnežu sem kasneje rekel, da mi je žal zaradi njegovega padca, on pa mi je odgovoril, da je padel namenoma! In sicer zato, da ljudje ne bi odšli od maše zamorjeni. Kako veliko lekcijo sem dobil! Bog prebuja v duši mir in radost in nekaj božanskega je, ko delujemo tako tudi mi. 

Knjigi 95 tez in Vstanimo v suženjstvo zakleti ste končali s poglavjem o smehu; en sam smeh pa je v 26 zabavnih zgodbah (tudi zgoraj omenjena) v vaši zadnji knjigi Jaz, Čarli Čeplin. Že ob uvodni se človek nasmeji do solz

Naj pojasnim, zakaj Čarli Čeplin – ko sem dobil vabilo na sprejem norveškega kralja na ljubljanskem gradu (tako to zgodbo opisujem) in se je moj ego napihnil od ponosa, so me med drugim vprašali, kako naj me predstavijo – povedal sem, da sem Karli in da sem kaplan, kar je nazadnje izzvenelo kot Čarli Čaplan in nazadnje kot Čarli Čeplin. Ob tem pa se skriva še zgodba o fraku – krajani so bili navdušeni nad visokim povabilom in priskrbeli so mi frak, ki je bil naveden kot zaželeno oblačilo. Toda preozke hlače so počile na zadnji plati prav takrat, ko sem se priklonil visokemu gostu, in pod črnino so se posvetile  bele spodnjice. Seveda sem po hitrem postopku odšel s sprejema in se najprej napotil v cerkev, tam pa je neki otrok vzkliknil: glej, maškara ... Res sem bil kot maškara. Sesut sem sedel v zadnjo klop, nenadoma pa sem vse skupaj videl v novi luči in se začel sam sebi smejati tako glasno, da me je neka gospa opozorila, da se tako obnašanje v cerkvi pač ne spodobi.   

Ironija in samoironija sta osvobajajoči

Ironizacija je izjemnega pomena, saj daje v posmeh vse tisto, kar naj bi prerasli, da bi bili kot posamezniki in kot družba osvobojeni vsega, kar jemlje življenju v sožitju dostojanstvo. Ko se sam izpostavim smehu, je to zato, da zmanjšujem svoj ego in se tako vračam v svoj resnični jaz. Tako, kot se napihne žabica, ko je ogrožena, tako se napihuje naš ego, ker smo menili, da je bila naša osebnost ogrožena – morda razvrednotena, ponižana in prezrta. Da bi v tej silni občutljivosti sebe zaščitili, smo napihnili ego in zakrili – zaščitili svojo resničnost. S samoironijo pa zmanjšujemo ta ego, ki z našim bistvom nima nobene povezave; je le obramba in lahko postane naša igra. Vračati se k pristnosti skozi smeh in ironijo – kako osvobajajoče je to za nas in za naše odnose.

V knjigi Jaz, Čarli Čeplin ste uvodoma parafrazirali Alberta Einsteina in napisali, da je duhovitost brez duhovnosti hroma, duhovnost brez duhovitosti pa slepa. Žal pa je večkrat tako, da se ljudje smejejo na tuj račun, da se posmehujejo in zganjajo žaljive šale

Iz drugih se norčujejo tisti, ki se bojijo soočenja z lastno resničnostjo – s tem želijo odvrniti pozornost od lastne nebogljenosti, a jo pri tem izrazijo bolj, kot si mislijo. Če bi to vedeli, bi se posmehljivci nehali norčevati iz drugih, ker pri tem najbolj razgalijo svojo sramoto. To, da je o smehu pisal celo Aristotel, pomeni, da ima ta prava ironizacija poslanstvo: smeh osvobaja, posmeh pa zamori. Seveda pa zdrava ironija temelji na zdravi samozavesti. Ob tem ko se zavedamo, da je tako v nas samih kot v odnosih in v družbi mnogo dobrega, izpostavimo v ironijo tisto, kar bi želeli, da prerastemo, da bi bilo v nas in med nami še več žlahtnosti. Samo v druščini, ki je etična in pozitivno naravnana, lahko človek ironizira izkrivljene družbene pojave in se tudi samoironizira. Poslanstvo smeha, ironizacije je osvobajanje, ne pa poniževanja sebe, drugih, družbe. Kdor nima uvida v pozitivno, naj raje ne izpostavlja v ironijo negativno, ker je destruktiven. Smeh gradi, posmeh spodbija; ironizacija, ki temelji na (samo)zavesti, pomaga k preraščanju, ironija brez te zavesti pa je pritlehnost.

Vaš ego se vam je pokazal tudi skozi sanje, in sicer kot ogromen medved, ki vas ogroža

Ta medved, ki je bil nekajkrat večji od človeka, je ogrožal mene in ljudi za menoj; jaz pa naj bi se proti njemu boril z mečem, ki je bil proti medvedovim šapam kot bucika. A sem opazil, da je meč kovinski le pri držalu in konici – v sredi je bil svetleč in gibljiv. Vedel sem, da zmaga ni odvisna od mene, temveč »nevidne Prisotnosti«, ki bo na medveda usodno usmerjala konico meča. In medved je bil res premagan. Najprej sem pomislil, da sem sanjal o svojem junaštvu, a sem kmalu uvidel, da sem z medvedom sanjal o svojem egu, ki ogroža moj resnični jaz in tiste, ki živijo z mano. Zmaga nad njim ni odvisna samo od mene. Duhovno življenje in v njem izkustvo Boga kot sprejemajoče – odrešujoče Ljubezni me vrača k mojemu osebnemu jedru, k moji biti in posledično k pristnosti odnosov. Izjemno vlogo imajo pri tem seveda ljudje, ki jih imamo in nas imajo radi, in ljudje, ki jim lahko zaupamo. Kajti le tisti, ki so prepoznani in sprejeti v svoji osebni izvirnosti – v svoji moči in nemoči, zmorejo ceniti bližnje, se z njimi dopolnjevati in sodelovati. Že v Delfih je bil na svetišču napis: Spoznaj samega sebe. In kdor je vstopil v notranjost (na videz svetišča, dejansko pa vase – k sebi), je lahko prebral nadaljevanje zapisa: In spoznal boš svet in Boga. Ko nismo več tuji lastnemu jazu, zaznamo v pristni bližini vse, kar nas obdaja. Sam postavljam v ironizacijo le svoj ego, da bi se skozi smeh osvobajal in da bi se vračal k sebi in k vedno pristnejšim odnosom.

Čeprav ni nikjer zapisano, da se v cerkvi ne smemo smejati, velja to za pravilo; če pa že pride do smeha, so ljudje nato v zadregi, češ da se to ne spodobi. Sicer pa tudi zapisa o tem, da se je Jezus smejal ali celo krohotal, ni ...

Prepričan sem, da se je smejal; končno brez smeha in humorja ne bi zmogel prenesti vse človeške norosti. Ironizacija in smeh pomagata k preseganju neumnosti, ki nam jih razlagajo kot umnost. Vsi, ki so želeli zasužnjiti človeka v svoj sistem obvladovanja, so se bali smeha. Spomnite se na meniha Jorga v romanu Umberta Ecca Ime rože. Moril je, da bi zamoril smeh – da bi preprečil dostop do Aristotelovega zapisa o smehu, ker ta osvobaja tako na osebni ravni kot v medosebnih in družbenih odnosih. Pravijo, da se hudič boji smeha, ker nasprotuje osvoboditvi, odrešitvi. Veste, ne revolucije niti vojne ne dosežejo evolucijskega premika, doseže ga osvobajajoča ironija in iz nje zdravilni smeh. Takšen smeh je mojstrovina, ki bi jo morali usvojiti, če se želimo osvoboditi iz ujetosti, ki nam jih razlagajo kot umnost, so pa čista manipulativna neumnost. Kar duši življenje, je treba znati izsmejati.   

Zato so modri vladarji poskrbeli za dvorske norčke, za ironizacijo, za smeh ...

To so bili miselno najbolj pronicljivi in etični posamezniki; vladar jim je zaupal poslanstvo, da so v  ironizacijo izpostavili škodljive, neumne ideje in predloge ministrov ter drugih vplivnežev. V posmeh so izpostavili le tisto, kar je bilo treba preprečiti, ker bi škodovalo kraljestvu in ljudem. S smešenjem so onemogočali, da bi se razbohotila norost. Pred kraljem so ironizirali nedopustne zahteve ministrov in s tem nasmejali vse. Tudi avtorji škodljivih idej so tako sami izsmejali svoje neumnosti in jih s tem izničili. Ko pa korektorja v službi dvorskega norčka ni bilo več, se je po palačah voditeljev lahko razbohotila norost vseh vrst. Če bi ustanove z duhovnim poslanstvom ohranjale in cenile poslanstvo »božjih norčkov« in svetne ustanove institut »dvornih norčkov«, se ne bi moglo razbohotiti v samoumevnost toliko institucionalnih neumnosti, vrednih in potrebnih, da se skozi ironijo in smeh izničijo. Vlogo korektorjev v sodobnem času opravljajo tudi satirični časopisi; pri nas, na primer, je bil to Pavliha. Žal mi je, da v Sloveniji danes ne premoremo niti ene prave, žlahtne satirične publikacije. To je za pravičen družbeni razvoj nevarno dejstvo.

Imamo pa kar nekaj komikov, ki opozarjajo na nepravilnosti, da ne rečemo norosti. Tudi naš predsednik vlade je bil odličen komik, v smeh je izpostavil to, kar bi moralo odpasti, in tako pomagal ozavestiti odklone in opozoril na vrednote

Ja, to je zanimiva situacija – upajmo, da te miselne tankočutnosti in etične drže ne bo izgubil v političnih vodah; upam, da bo znal ironizirati in izsmejati norosti in ne bo postal del njih. Rdeča preproga lahko zelo hitro posrka človeka v utečene neumnosti. In potem je nasmeh ljudi bolj grenak. Ko opazujem prenekatere politike, se čudim, kako so lahko izgubili svojo razumno in etično naravnanost in postali tragikomične figure nekega sistema. Njih sploh ni več, so le še maskote. Zato morajo ljudje na položajih gojiti ironijo in samoironijo, čeprav se je težko smejati na svoj račun, a je rešilno za poslanstvo, ki ga opravljajo. Najprej moramo ozavestiti pozitivnosti in na temelju vrednega izpostaviti v ironijo, kar je treba prerasti. Znanstveno dognano je razmerje, ki ga moramo pri tem upoštevati: na pet odličnosti izpostavimo v ironijo eno neumnost. Ironija in v njej prebujen smeh, ki temelji na samozavesti, osvobajata tako osebno kot v medosebnih in družbenih odnosih.  

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.

Zarja št. 52
Zarja št. 52