Penzion Sreča

Marija pravi: Rada živim, umreti se pa tudi ne bojim

Lidija Markelj / Dolenjski list
23. 10. 2018, 06.55
Deli članek:

Stoletniki pri nas danes res niso več taka redkost kot pred desetletji, pa vendar je vsak, ki dočaka tako častitljivo starost, nekaj posebnega.

L.M.
Stoletnica Marija Žveglič z ustanoviteljico in prokuristko Penziona Sreča Jožico Pirkovič

Marija Žveglič stara leta preživlja v šmarješkem zasebnem domu starejših na Orešju, v Penzionu Sreča. Prav tu je pred dnevi praznovala 100. rojstni dan – še vedno zelo čila, bistra in energična.

V 16-letnem delovanju penziona je to po besedah njegove ustanoviteljice in prokuristke Jožice Pirkovič prva stoletnica, zato so nanjo še posebej ponosni. Prejela je ogromno čestitk, med drugim ji je šmarješka županja Bernardka Krnc kot prvi stoletnici v občini kar sama spekla odlično sadno torto, čestitat so ji prišli iz Krajevne organizacije RK Šmarjeta s predsednikom Janezom Turkom in drugi.

L.M.
Recepta za zdravo in dolgo življenje ne razkrije, ker ga ne pozna, oziroma kot pravi, ga ni nikjer prebrala.

Raje ima mir

»Veliko pozornosti sem deležna, a tega, da sem tako v ospredju, nisem vajena in imam raje mir,« je povedala stoletnica Marija Žveglič ob našem obisku. Neverjetno, s kakšnim spominom in kako natančno je opisovala svojo življenjsko pot in ljudi, ki so jo spremljali – o kakšni demenci ni ne duha ne sluha!

Poročena pri 51 letih

Marija Žveglič (prej Mirtič) je Novomeščanka, ki je živela pod Kapitljem. Rodila se je v številčni družini devetih otrok, dva sta že majhna umrla. Danes je živa le še Marija. Med mamo Nežo, ki je bila doma iz Bele Cerkve, in očetom Janezom, ki je bil Suhokrajinčan, je bilo kar trideset let razlike. A sta se lepo razumela. Marija pove, da ji je oče, ki je bil krojač in je doma šival, kmalu umrl. »Mladost sem preživela ne v revščini in ne v izobilju, temveč skromno. Vsi otroci smo morali že v otroštvu pošteno poprijeti za delo,« pravi. V Novem mestu je končala meščansko šolo, kot šivilja pa je bila zaposlena pri krojaču na Glavnem trgu. Danes ima pokojnino po možu.

Sama otrok nima, se je pa tudi bolj pozno poročila, pri 51 letih, in sicer z vdovcem Jožetom, ki je bil takrat star 69 let. Spoznala ga je na kapiteljskem koru, kjer je bila vrsto let pevka – ponosna je, da je bil njen zborovodja znani skladatelj Ignacij Hladnik. Z možem sta bila poročena dvanajst let. Pravi, da sta se zelo lepo razumela. Po njegovi smrti se je pred 35 leti preselila v Gorenjo vas pri Šmarjeti, kjer je živela s sestrama. Ko je ostala sama, je ob pomoči sosede Ivanke Jeglič tako vztrajala še 25 let. Jegličeva jo zdaj tudi redno obiskuje v Penzionu Sreča, kjer Marija biva zadnji dve leti, čeprav je še zelo samostojna. Vesela je, da za higieno poskrbi sama, saj je njeno zdravstveno stanje precej dobro. Le noge jo včasih bolijo, a drugih zdravil razen lekadola nima, pravi.

Občina ŠT
S torto je slavljenko presenetila županja Bernardka Krnc (v sredini), skupaj z Janezom Turkom, Ivanko Jeglič in Jožico Pirkovič.

Z vsem na tekočem

V domu se zelo dobro počuti. »Kot da sem doma,« pravi, ko klepetava. Veliko moli, zmoli tudi po nekaj rožnih vencev na dan, saj je vse življenje globoko verna. Odločno pove, da kljub prigovarjanju številnih, naj gre v partijo, da bo napredovala in ji bo lažje, tega ni nikoli storila. Na stara leta še vedno rada bere, zlasti božje knjige in časopise, tudi posluša radio in ve, kaj se dogaja po svetu in doma. Kritična je do razmer v Sloveniji. »Rada imam svojo domovino in svoj narod, a danes žal otrok ne vzgajajo v domoljubju, in to me boli,« jasno in glasno pove ter doda, da novinarji najbrž tega ne bomo želeli zapisati, »ker je to bolj grdo«.